Pevka, pisatelj
02. 11. 2015
Tisto leto – bilo je sredi osemdesetih, še krepko v Jugoslaviji – se je ekipa založbe Mladinska knjiga z letalom odpravila na mednarodni knjižni sejem v Frankfurt.
Dotlej smo, razen direktorjev seveda, iz varčevalnih razlogov tja potovali s kombijem in se potem naselili v krepko oddaljenih predmestjih ali v hotelih dvomljivega slovesa, utrujeni, pa tudi veselo omotični od dvanajsturne vožnje, ki jo je ponavadi krmaril izkušeni komercialist, preudarno odmerjajoč postanke na obcestnih parkiriščih. Tam smo se krepčali, da se ne bi tjavdan potratila kakšna marka, s sendviči in pivom iz prtljažnika kombija, pa tudi kakšna buteljka se je našla tam. Tokrat pa, kot rečeno, nič po domače, nobenega zabijanja časa v nepreglednih zastojih, kaj šele nabiranja zastonjskih skodelic po motelih na avstrijski strani (za kar je bilo med kolegicami kar nekaj izvedenk): lepo kulturno smo se vkrcali na avion in se v Frankfurtu spočiti podali med nepreštevne meglenice Gutenbergove galaksije.
Ogled mednarodnega knjižnega sejma je bil zame, vsaj prvih nekajkrat, pa tudi še pozneje, izjemno doživetje, v katerem sta se prepletali očaranost in resignacija. Že obisk velike knjigarne ali knjižnice je – podobno kot pogled v ogromno vinsko klet – načeloma stresen (koliko vabljivih dobrot, ki jih ne bom nikoli okusil!), hoja med nepreglednimi stojnicami, polnimi knjig, ki je vsaka po svoje zanimiva, pa tak občutek več kot podeseteri, dokler utrujenost, pomanjkanje svežega zraka in preobilje senzacij ne zameglijo pogleda in se mlademu knjižnemu uredniku od vsega lepega in hudega ne pomoti v glavi. Tu se učimo knjige brati/pol z očmi in pol s podplati, sem nekoč napisal na razglednico iz Frankfurta in nisem bil daleč od resnice. A nisem nameraval razpredati o tem.
Pot v Frankfurt je praviloma netila tudi prestižna vprašanja; v začetku jeseni se je začelo v založbi šušljati in ugibati, kdo bo šel in kdo bo tokrat ostal doma. Uredniki smo imeli zagotovljenih nekaj mest v vsakoletni ekspediciji, a kljub temu smo se pridušali, da bi jih moralo biti, če naj bi veljala normalna založniška logika, kar nekaj več; kolegi iz drugih sektorjev pa so potrpežljivo čakali (ali pa se skrivoma prerivali), na katerem imenu se bo ustavila kroglica na ruleti, za katero je stal direktor in pretehtaval, v katero smer naj jo zasuka ... Saj: ni mu bilo enostavno izbrati med, denimo, šefom neposredne prodaje in vodjo kadrovske službe, med zagnanim oskrbovalcem knjigarn in promotorko revij za otroke; vsi so približno enako imeli opraviti in postoriti na sejmu knjig. Na koncu pa se mu je zmeraj izšlo, preudarnemu direktorju: nekaj zaslug je bilo poplačanih, nekaj prihodnjih zaaranih, kratke zamere prebavljene, in na pot je krenila približno deseterica izbrancev. (Kolega urednik naj bi bil nekoč med njimi, pa se mu res ni spet hodilo tja. A tega ni mogel naravnost povedati, saj bi bil videti aroganten nehvaležnež in čudak; nekaj dni pred odhodom si je dajal v čevelj kamenček, da je prepričljivo šepal po službenih hodnikih in potem – »nerad«, iz zdravstvenih razlogov – prepustil mesto prvemu na rezervni klopi.) A tudi o tem nisem nameraval preveč na široko.
Tisto leto smo torej v Frankfurt krenili z letalom, kar je pri nekaterih sopotnikih začuda povzročilo nekaj nejevolje; raje bi se spet peljali s kombijem. Nisem razmišljal, od kod ta nenavadna preferenca, posvetilo se mi je šele, ko smo se z avtobusom peljali na frankfurtsko letališče, da se vrnemo domov. Kolegom iz drugih sektorjev, tistim, kot smo jim rekli uredniki, bolj izletniško-nakupovalnim, se je opazno pomnožila ročna prtljaga, ki bi jo zlahka razporedili po kombiju, zdaj pa je vzbujala skrb, kako bo z njo v letalu. A zaskrbljenost je bila prehodna in neznatna, večji in trajnejši so bili radost in ponos nad nabavljenimi omoti in neskaljena pripravljenost povedati, kaj je v njih. O, je imel kaj slišati neuki knjižni urednik, ko je vodja nevemkatere prodajne poti pripovedoval o navojnih svedrih, ki jih je bil nabavil; o, imel bi se česa naučiti, ko bi si zapomnil, kakšen komplet brusov in trirobih rezkal je po napornem tekanju po frankfurtskih trgovinah našel podšef akviziterjev! Pa imena proizvajalcev, njih prednosti in pomanjkljivosti, primerjava cen, garancijskih dob, izmenjava tozadevnih izkušenj ... Bilo je, kot bi se vračali s kakšnega drugega frankfurtskega sejma, na priliko tistega, kjer so na ogled tehniški izdelki. Malo pred ciljem se je nekdo spomnil tudi name, ki sem nemo ždel s plastičnima vrečkama v roki; ena je bila polna katalogov tujih založb, druga, katere vsebina ni bila takoj prepoznavna, mu je vzbudila zanimanje. »Kaj imaš pa ti tamle?« je vprašal s tistim pokroviteljskim glasom, ki so ga kolegi iz komercialnih služb hranili za nas urednike, neškodljive »umetnjakarje«, in pokazal nanjo. Vedel sem, da se niti slučajno ne bom mogel postaviti ob bok njihovim bleščečim nakupom in da bo največ, kar lahko iztržim, nejeveren pogled, a sem vseeno izvlekel longplejko, dvojni album, ki sem jo kupil in iz previdnosti ne dal v kovček. Kolega jo je prijel in poobrnil v rokah, »plošča, 48 mark!« je skorajda očitajoče prhnil in se pomenljivo ozrl po tovariših, »za kaj ti pa bo?«
Ploščo sem bil izbral na slepo, saj izvajalke takrat nisem poznal; morda so me pritegnila besedila na ovitku, morda pevkin temperamentni stas. In tveganje je bilo, kot že kdaj, lepo poplačano: ničkolikokrat sem jo poslušal, užival ob interpretkinem mogočnem glasu, lovil in prepoznaval španske besede in stavke. Da, najbrž se je na mojem gramofonu prevrtela večkrat kot vsi tisti njihovi svedri in brusi skupaj, nepozabna Mercedes Sosa!
* * *
Ne vem, kakšen je bil potovalni načrt – ali pomota v njem – ki me je primoral, da sem se ob vračanju iz Francije ustavil na železniški postaji v Trstu in tam počakal, da prestopim na lokalni vlak, ki bo odpeljal proti Ljubljani kmalu po poldnevu. Lokalni, ja, lepo sem si to predstavljal (ali izmislil): že pred poldnevom je peron poln potnikov, govorečih v drugih jezikih skupne države in oprtanih z vsakršno prtljago. Hitro izvem, da so na poti od včerajšnjega dne, saj jih je vlak iz Beograda ob šestih zjutraj pripeljal v Trst, kjer so se razkropili po nakupih, zdaj pa se že vračajo in bodo enkrat sredi noči doma, srečni lastniki zavitkov kave »Mate Parlov«, stenskih ur z dolgimi nihali in še bogve česa. Nekaj je rutiniranih potovalcev, drobnih verižnikov, drugi, med njimi je dosti žensk, so prvikrat na takšni poti, oči se jim svetijo ob spominu na ugodne nakupe ali pa bliskajo od jeze nad spodletelim podvigom; prijazni ljudje so, nemara se poznajo od prej ali pa jih je zbližala dolga vožnja, skupne rezine klobas in požirki rakije, in naporna bo pot spet nazaj. Daleč je zanje Trst, izkoristili so svoje ure v njem po najboljših močeh.
Do prihoda jugoslovanskega carinika, ki vstopi na vlak v Sežani, je v kupéju precej tiho; vsak od potnikov najbržda zbrano ponavlja, kar mu bo povedal. A odločni mož v uniformi ne posluša dosti, ne zanimajo ga zgodbice o avtomobilčku za otroka ali o pižami »za bakicu«; s pogledom ošvrkne tistega, ki govori, in njegovo prtljago, in reče temu »deset hiljada«, onemu »dvadeset« in tretjemu »petnaest«, kar vse pomeni znesek v dinarjih in ni najmanjši, a je, kot kaže, sprejemljiv, saj sopotniki plačujejo brez godrnjanja in mirno pospravijo potrdila, ki jim jih urno izpiše predstavnik oblasti. Sam sem zadnji na vrsti in pravim, da nimam nič; edini sem, ki moram sneti svoj kovček z visoke police in ga odpreti. V njem so res le stvari, primerne za dvotedensko potovanje, in na vrhu, z naslovnico navzgor, knjiga, ki sem jo kupil zadnje dni na tujem in na prejšnjem vlaku bral, Raymond Queneau: Un rude hiver. Carinik jo poprime in se posmeje: »Ah, Kêno! Zar nešto takvoga ko Caca?« Pritrdim in se nekaj malega pošalim, kovček lahko zaprem, toliko da mi ga strogi mož ne pomaga položiti nazaj gor, in odide. V kupé spet naleže tišina: sopotniki so osupli nad najinim dialogom, ki se jim utegne zdeti šifrirana izmenjava gesel, pa tudi jaz se potihem čudim državnemu uradniku, ki je pri priči prepoznal francoskega pisatelja v njegovi izvirni, nefonetični obliki...
A že pred Pivko je v kupéju pravi živžav: sopotniki si zdaj zaupljivo pripovedujejo, kar so cariniku zatajili, in tisto tudi ponosno kažejo. Zdaj oni odpirajo kovčke, ki so prej ostali zaprti, in iz njih poblisnejo pravi cilji njihovega potovanja: jedilni servis, mogoče še pribor, takšen ali drugačen tekstil, ukrojen ali na metre, več parov zloščenih čevljev, uhani »za svekrvu« in še in še kaj, po čemer je hrepenela in iz Italije po napornih poteh uvažala siromašna Juga v začetku osemdesetih ... In kmalu pride vrsta spet name: ne z besedo, ampak z nedvoumnimi pogledi me spodbujajo, naj še sam izdam svojo skrivnost, naj jim razkrijem svoj dragoceni nakup, se le spodobi, čeprav si Slovenec, in kmalu bo zaokrožila steklenka. – Težko bi jim dopovedal, da res nimam nič takšnega, kar bi jih zanimalo ali razveselilo ali vzbudilo zavist, še težje rekel, da potujemo z istim vlakom, a skoz druga prostorja, zato molčim in gledam skozi okno. Steklenka me obide oziroma preskoči. Mika me, da bi segel v kovček po Queneaujev roman, a nekako občutim, da bi bila to pa že provokacija.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
