Rane malih narodov
In pogača in palača!
21. 04. 2012
Treba se je znati pogovarjati z malimi narodi. Pred kratkim je Agelina Jolie – ki se je v Bosni in na Hrvaškem znašla zaradi premiere svojega filma V deželi krvi in medu – nazorno pokazala, kako se stvari streže. Filmska zvezda, ki bi lahko počela, kar se ji zljubi, se je držala pokesano in ponižno, kot da je ravnokar stopila iz katoliškega internata, in z iskrenimi solzami v očeh izjavila, da se je zaljubila v Bosno; da je Bosna trpela; da je, res je, po svoje, trpela tudi celotna regija; in da želi, da ves svet izve za bosansko in, seveda, širše regionalno trpljenje. Njene prijazne besede so bile kot obliž na odprto bosansko rano.
Vsem je ugajalo, predvsem moškim, in nihče ni opazil, da se tako pravzaprav pogovarja z otroki. S preciznim materinskim instinktom je Angelina Jolie takoj zaznala – kod. Poljubila je prstek, ki ga je priprl predal, in udarila poredni predal, ah, ti poredni, poredni predal, in duhovi so se, vsaj začasno, pomirili. Z iztegnjenim prstkom so v vrsti čakali Hrvati in Srbi, verjamem, da so bili v mislih z njimi Slovenci, Makedonci, Albanci in Črnogorci. Njim je Angelina Jolie poslala poljub po zraku. Srbi so se raztogotili in zagnali vik in krik: pričakovali so več kot zgolj tak poljub.
Če nam že pravila politične korektnosti nalagajo, da ne zlorabljamo etničnih, nacionalnih, rasnih, rodnih in drugih razlik, ki so tako ali tako neuporabne, potem vseeno obstaja nekaj, na kar bi se zasilno lahko naslonili, to pa je – kod. Kodi vedenja opredeljujejo različne družbene skupnosti, plemena, sekte, tolpe, verske skupnosti, mafijske strukture, družine in internetne fan klube. Kodi vedenja so lahko napisani in nenapisani, zavedni in nezavedni, kratko- in dolgotrajni, upoštevani in neupoštevani. Kako drugače, če ne s kodom družbenega obnašanja, bi sicer lahko razložili, zakaj se npr. Američani ob srečanju z znanci skoraj nikoli ne pritožujejo nad svojim osebnim položajem in ga celo prikazujejo v lepši luči od dejanskega, medtem ko Hrvati in drugi prebivalci območij nekdanje Jugoslavije takoj pričnejo s tarnanjem. Če se že ne pritožujejo zaradi zasebnih težav – zobobola, slabega frizerja, dolgega čakanja na pošti, soseda, ki preglasno gleda televizijo, sorodnika, ki je pristal v bolnišnici, otroka, ki je dobil enko v šoli –, kar najraje počnejo, potem se bodo pritoževali nad nečim drugim, nad podražitvami, na primer. Ogorčenost je pristna, cene res vsakodnevno rastejo, naš sogovornik pa medtem pušča vtis, da so podražitve uperjene zoper njega osebno. Lastno pritoževanje in sočutje drugih na našega sogovornika delujeta kot morfij. Prebivalci območij nekdanje Jugoslavije dajejo vtis, kot da večno hodijo naokrog z iztegnjenim prstkom in čakajo, da jim ga nekdo poljubi, ker bo samo tako, v to so prepričani, bolečina popustila.
Podobno se regionalci obnašajo do svojih vodij. Veličina Slobodana Miloševića ni bila v tem, da je rekel pojdimo mlatit Hrvate, Bosance in Albance, temveč v tem, da je s preciznim očetovskim instinktom otipal kod in Srbom obljubil: Nihče več vas ne bo tepel. Veličina dr. Franja Tuđmana ni bila v tem, da je ustvaril hrvaško državo, temveč v tem, da se je do Hrvatov z občutkom pozicioniral ravno tako kot Milošević do Srbov, le da je zaradi naziva doktor pred Miloševićem pridobil majhno prednost. Prebivalci območij nekdanje Jugoslavije imajo radi »doktorje« in »generale« (To imamo v ganglijih, je nekoč izjavil znanec), ker doktorji (in generali) zagotavljajo, da bo vse tako, kot mora biti. Zato se tudi eden izmed trgov v Zagrebu imenuje Trg doktorja Franja Tuđmana in je zaradi poudarjanja poimenovanja edinstven v svetu. Čeprav mnogi doktorji in generali – priljubljeni voditelji regionalnih narodov – končajo neslavno, in je tako eden trenutno v haaškem (dr. Radovan Karadžić), drugi pa v zagrebškem zaporu (dr. Ivo Sanader), politični voditelji še vedno uporabljajo isti kod. Dr. Ivo Josipović, sedanji hrvaški predsednik, skoraj polmilijonskemu številu nezaposlenih hrvaških delavcev sporoča: »Pazite na svoje zdravje in borite se za svoje pravice.« In medtem ko bi kogarkoli drugega na tem svetu to sporočilo pahnilo v obup, se je za hrvaške delavce, ki so jih oropali pravic, izkazalo kot tolažilno.
Posledice obnašanja v skladu s kodom so pričakovane. Prebivalci območij nekdanje Jugoslavije pogosto izbirajo doktorje, ki jih bodo zastopali, doktorji pa jih redno vodijo v vojne, finančne, moralne in druge slepe ulice. In tako v krogu. Zato bo tudi v vsakdanjem življenju naš regionalec za ulico, ki jo išče, povprašal prvega mimoidočega. Američanu, Nemcu in Angležu kaj takega nikoli ne bi padlo na pamet, oni so oboroženi z zemljevidi, vodiči, iPhoni. Sem prepričana?! Absolutno. Sama sem »tranzicijski« primer, oborožena sem z zemljevidi, vodiči in iPhonom, pa vendar bom za ulico vprašala prvega mimoidočega. Še več, ob tem bom občutila nejasno zadoščenje, kot da sem prelisičila zemljevide, vodiče in iPhone, vse tisto, kar uporabljajo »ostali bedaki«.
Ali se vam zdi, da se prebivalci območij nekdanje Jugoslavije, predvsem moški, obnašajo kot otroci? Nikakor, Bog pomagaj, to bi bil nedopusten kolonialen pomislek v tem postkolonialnem času; to bi bila politično nekorektna trditev v teh politično korektnih časih. Pa vseeno – staromodni, psihoanalitično nastrojeni opazovalec bi lahko pomislil, da so prebivalci območij nekdanje Jugoslavije, še posebej moški, ostali zagozdeni v nadvse komfortni analni fazi. Še več, takemu opazovalcu bi se lahko zazdelo, da regionalci nočejo odrasti in zato počnejo vse, kar je v njihovi moči, da odrasle ljudi spravijo na svojo raven.
Pametno je, da se Angelina Jolie v regiji ni zadržala kakšno minuto dlje. Zakaj? Zato ker bi regionalci spravili v pogon svoj kod (rek: I najdražeg gosta za tri dana dosta; »Tudi najljubšega gosta imaš po treh dneh dovolj«, op. prev.), zaškrtali z zobmi, pognali podočnike in se spravili nadnjo. Kako se preparira tujca? Najprej ga napojiš z rujnim domačim vincem (ki je, seveda, najboljše na svetu) in pitaš z domačimi jedmi (ki so ravno tako najboljše na svetu). Ob tem si izmišljaš plemenske običaje (jedače in pijače da se ne sme zavrniti, saj s tem užališ gostitelja), predvajaš lokalne pesmi, da odzvanja zvok tamburice, narave nevajenemu tujcu pokažeš naravne lepote in, ubožcu brez korenin, stare lokalne ruševine. Tujca udomačujejo in podomačujejo in tako bodo Jeroena prekrstili v Janka, Johna v Ivico, Angelino pa v Endži ali Džoliko. Regionalci bodo tujca obilno trepljali po ramenih in ga uvajali v izmišljene domače običaje (Pri nas se cmokamo petkrat!), dokler se tujčeve mišice ne sprostijo in omehčajo do te stopnje, da postanejo prožne. In šele ko tujca spravijo na svojo, prebavljivo velikost, ko ga dobro zmarinirajo v lastni toksični slini (ko Angelino zreducirajo na Endži), se zapeljejo v kanibalizem – simbolično, seveda. Regionalci sovražijo tuje, oni jedo samo svoje, in šele ko tuji zalogaj prilagodijo sebi, svojem okusu in svoji meri, ga lahko prežvečijo. Albert Einstein jih recimo zanima izključno kot »naš Berti«, ta, ki je imel Srba za tasta. Le takšnega ga lahko prebavijo.
Regionalci, praviloma moški, sovražijo marsikoga in marsikaj. Malokoga imajo pravzaprav radi, ampak trmasto in nerazumno zahtevajo, da imajo drugi radi njih. Ob razumnem vprašanju, zakaj bi nekdo moral imeti rad njih in kaj je, med drugim, z ljubezensko recipročnostjo, se ne bodo zmedli – imajo odgovor, dobro se spominjajo trenutkov brezpogojne ljubezni. Spominjajo se materinega gruljenja – A se je mamin sonček pokakal, a? Se je mamin sonček pokakal? Spominjajo se veselega mahanja z nogicami in svojega nerazumljivega priznanja – Gu-gu-gu-jaz-mamin-sonček-sem-se-pokakal. Mahajo z nogicami, se smehljajo in čakajo nov izliv materinega gruljenja. Ta veličastni trenutek je za vedno uležan v njihovem spominu. Zaradi njega, zaradi tega trenutka, zadovoljno spuščajo nove kakce vse do svoje smrti. In imamo formulo uspeha: kakec na kakec, kot vsi vemo – in pogača in palača!
_
Dubravka Ugrešić (1949) je na Hrvaškem rojena pisateljica in publicistka, ki danes živi v Amsterdamu. Njene knjige, za katere je prejela številne nagrade, so prevedene v več tujih jezikov, sedem jih imamo tudi v slovenščini.
Prevedel Dejan Narančić
Besedilo je nastalo v okviru programskega sklopa EPK – Maribor 2012 Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila vidnejših evropskih intelektualcev.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
