Premirje za premislek
Slovenija se zadnje mesece vse hitreje približuje popolnemu kaosu. Dogodki zadnjih dni, preračunljivi izstopi iz koalicije, pozivi k odstopu vlade, trmasto vztrajanje v vladi, raznorazne »državotvorne« geste, pozivi k ustavnim spremembam, k vladi narodne enotnosti, tako rekoč prisilna dokapitalizacija banke na račun javne blagajne, sodno nedorečene korupcijske afere, verbalna agresivnost sindikatov in tako naprej niso le znamenja povsem negotovih prihajajočih časov, ampak očitno popolne izgube političnega kompasa in občutka za realnost vseh akterjev slovenske politike. Politična elita se namreč še kar naprej in vse bolj vede, kot da živi v svetu, ločenem od družbe.
Tako tudi ni več prav veliko možnosti, da referendumu o zakonu o malem delu v naslednjih mesecih ne bodo sledili še trije, tisti o pokojninski reformi celo dolgoročno bistveno pomembnejši od sedaj spodletelega o malem delu. Z veliko gotovostjo se da napovedati, da bodo vsi – razen če ne pride do kakšnega »nenavadnega« medijskega zasuka – tako rekoč plebiscitarno zavrnjeni. Razlogi so znani: močna politična polarizacija ter razmeroma enostaven razpis referenduma dajeta tako opoziciji, še zlasti pa posameznim (velikokrat zelo partikularnim) interesnim skupinam moč, da zlahka, tudi s populizmom in demagogijo, nevtralizirajo vsako daljnosežnejšo vladno pobudo, javnost pa jo na referendumu zavrne bolj zaradi splošnega nezadovoljstva z vlado in razmerami v družbi kot zaradi konkretnih posledic, ki jih predlagani zakoni oziroma reforme prinašajo. Pa čeprav utegnejo biti posledice nereform še bistveno hujše. Medtem ko politikom kronično primanjkuje elementarnega občutka za prav in ne prav, se Slovenija vse bolj sooča s tržno nekonkurenčnostjo, vse bolj zadolženo proračunsko blagajno, preveliko javno porabo, nedelujočo pravno državo, povečanimi socialnimi razlikami, vse večjim številom brezposelnih in propadajočih podjetij, vse več posamezniki, ki živijo na robu revščine in pod njim, pa tudi z razpadom najelementarnejših družbenih vrednot ter z vse manjšo solidarnostjo med posameznimi družbenimi skupinami. Še več. Celo nekateri dobronamerni dosedanji pozivi k analizi stanja družbenega duha, pa naj z njim mislimo tako na njegovo moralno, etično-vrednostno kondicijo kot kondicijo njegove ekonomske podlage, so v očeh nekaterih konstruktorjev medijske realnosti nič več kot »prhljaj, ki ga je treba stresti z ramen«. Slovenija je tako dvajset let po osamosvojitvi sredi hude politične, gospodarske in splošne družbene krize, ki ji ni videti konca. To pa je morda tudi edino, o čemer se vsi strinjamo.
V takšnih okoliščinah, ki zahtevajo hitro in učinkovito reševanje nakopičenih problemov, lahko sedanja koalicija teoretično o(b)stane celo do rednih volitev septembra 2012, pa čeprav brez Desusa, te avtohtone strankarske dvoživke. A praktično bi to pomenilo še dolgo leto in pol životarjenja celotne slovenske družbe s paralizirano vlado ter nevarno podlago za krepitev populizma in demagogije vseh barv. Volitve zato spet ne bi bile »nič drugega« kot glasovanje proti neki politični opciji in ne za konkreten program. Sedanja opozicija se bo tako precej zlahka zavihtela v sedlo na valu nezadovoljstva z obstoječo vlado, tako kot se je to zgodilo že na volitvah leta 2000, ki so bile prej kot volitve predstavljenih strankarskih programov referendum o vladi Andreja Bajuka, nato leta 2004, ko so se volivci izrekali o vladi Antona Ropa, leta 2008 pa o vladi Janeza Janše. Kar tri zaporedne vlade v zadnjem desetletju (oziroma zaradi odstopa premiera Janeza Drnovška leta 2002 posredno štiri) so bile tako izvoljene predvsem zato, ker so volivci glasovali proti aktualni vladi.
V letih 2000 in 2004 zaradi ugodnih gospodarskih razmer po svetu in še vedno trajajočega navdušenja nad približevanjem samostojne Slovenije evroatlantskim integracijam se to še niti ni zdel tolikšen problem; obe vladi sta volitve izgubili z razmeroma majhno razliko in enako pozneje tudi Janševa. A volitve septembra 2008 so potekale sočasno z izbruhom največje globalne gospodarske krize v zadnjih osemdesetih letih, ki je Slovenija – zdaj je to že jasno – ni pričakala niti najmanj pripravljena. Bolj ali manj akademsko predvolilno razpravljanje o potrebi po raznih reformah, ki ga je sicer kričavo preglašala še do danes neraziskana afera Patria, pa se je v le nekaj mesecih po zamenjavi oblasti spremenilo v zahtevo po temeljitih spremembah na področju zdravstva, pokojninskega zavarovanja in ekonomske politike, s katerimi se je treba soočiti mnogo hitreje in bolj ostro, kot se je zdelo v predvolilnih tednih poletja 2008.
Vladi in še posebej njenemu predsedniku Borutu Pahorju je treba priznati pogum pri soočenju s tem imperativom. Obenem pa nesrečno in hkrati ne dovolj strokovno podprto roko pri identificiranju vzrokov in iskanju rešitev za krizo, ki je nastala tako zaradi razmer v svetu kot tudi zaradi specifičnih strukturnih in lokalno omejenih razmer v Sloveniji. Ob tem je sicer korektno dodati, da vlada pač ni bila izvoljena z mandatom za radikalne reforme in se zato ne more sklicevati na voljo volivcev, temveč »le« na objektivno realnost. A to je slaba tolažba za državljane, ki sedanjo vlado vse bolj dojemajo kot scela razglašen orkester, v katerem vsak igra drugo melodijo, vsi pa trdijo, da izvajajo isto partituro.
V danih ali kakršnikoli razmerah apelirati na konstruktivnost opozicije, je politično naivno. Zato pa je vlada tista, ki ima še vedno na volitvah potrjen mandat in ne nazadnje priložnost, da je v nastalih razmerah proaktivna in opoziciji ponudi roko. To pomeni, da umakne predlagane reformne zakone, ta umik pa pogojuje z razpisom predčasnih volitev v zgodnji jeseni, čez približno pol leta. Pozivi k predčasnim volitvam se sicer v zadnjih dneh kar množijo. Pri tem je komaj razumljivo, da se jim najbolj upira prav največja vladna stranka, ki lahko z njimi – naj se sliši še tako paradoksalno – največ pridobi. Vztrajanje na oblasti je zanesljiva pot v hud poraz, priznanje zataknjenosti v slepo ulico pa mogoč začetek rešitve in odgovornega obnašanja. Z drugimi besedami, opozicija je z zavzemanjem za predčasne volitve vsaj navidez državotvornejša, pa čeprav najbrž na možnost, da predčasne volitve tudi zanjo niso nobeno zagotovilo, da jih bo dobila, ne računa.
Vendar pa je treba k temu dodati bistveno: same volitve, čeprav predčasne, še vedno niso nobeno zagotovilo, da bo prihodnja vlada, katerakoli že (pa čeprav s kakšno »novo« stranko, po čudežu neobremenjeno z dosedanjimi političnimi antagonizmi), kaj bolj uspešna od sedanje. Pa ne le zato, ker specifičnost slovenskega volilnega sistema že doslej tako rekoč nobeni vladi ni omogočala močne večine, potrebne za izpeljavo zahtevnih reform, ampak tudi zato, ker se slovenska politika očitno ne more sporazumeti o ničemer več. Zato tudi nedavni poziv k oblikovanju vlade narodne enotnosti tako ne bi mogel biti bolj utopičen.
Kaj torej Slovenija ta hip najbolj potrebuje? Še veliko bolj od predčasnih volitev, ustavnih sprememb, referendumov, vlade narodne enotnosti in kar je še podobnih »čarobnih« rešitev ad hoc? Odgovor se zdi ne le presenetljivo enostaven, temveč tudi naiven. Potrebujemo namreč resno, radikalno in detabuizirano razpravo o svoji prihodnosti. Zdaj ne gre več za malo, temveč za veliko politiko.
Ta razprava, predvsem pa seveda njene konkretne posledice, je glede na zahtevnost in pomembnost enaka odločitvam v obdobju slovenskega osamosvajanja in vzpostavljanja demokratične družbe. Prav zato bi morala zajeti najširši generacijski in interesni spekter državljanov. Prvi pogoj zanjo pa je najbrž politični konsenz o zamrznitvi strukturnih reform za pol leta, pa tudi o vzpostavitvi razmer, v katerih bi vlada do volitev v miru opravlja tekoče posle.
Politična in strokovna razprava bi se morala takoj in tako rekoč v celoti osredotočiti na to, kakšno Slovenijo hočemo in želimo, na (različne) poti, po katerih se to lahko uresniči, in na soočanje (različnih) programov in njihovih nosilcev. Seveda pa njeni glavni akterji ne bi smeli biti zgolj politični, ampak bi se morali v njej angažirati tudi kompetentni posamezniki, strokovnjaki, intelektualci in izobraženci ne glede na politično ali kakršnokoli drugo opredelitev. Tudi vsi tisti, ki so se takšnemu angažmaju zaradi nedoraslosti slovenske politike že pred leti odrekli. Šele tako bi imeli državljani ob volitvah pred sabo predloge konkretnih rešitev konkretnih družbenih, političnih in gospodarskih problemov ter korake za njihovo izvedbo. Navsezadnje, a ne nazadnje, je pomembno seveda tudi vprašanje, koliko nas bodo reforme stale, kako oziroma pod kakšnimi pogoji si jih lahko privoščimo in na kakšen način bodo prizadele posamezne skupine prebivalstva.
Šele če smo pripravljeni in sposobni izpeljati vsebinsko razpravo o prihodnosti, če zmoremo določiti, kaj želimo, in vemo, kako to doseči, imajo predčasne volitve, na katerih prejme zmagovalec mandat za strukturne družbene spremembe, ali pa pozivi k ustavnim spremembam, celo vladi narodne enotnosti, sploh smisel. Kakršenkoli smisel. Drugače nas pač čaka prisilna uprava iz Bruslja. Obstaja seveda tudi možnost, da si tega po tihem vsi želimo. A to bi bila – ob dvajseti obletnici slovenske samostojnosti – precej depresivna poanta. Dušan Pirjevec je nekoč zapisal preprosto, a pomenljivo misel, da ni pomembno, kaj drugi počno z nami, ampak to, kaj počnemo sami s sabo. Aktualna resnica, ki se je kot neozdravljiva bolezen zajedla v slovensko družbo in njene podsisteme, je manifestacija slovenske nemoči: ne vemo, kaj bi počeli sami s sabo, zato naj to raje postorijo drugi.
Hic Rhodus, hic salta!
Pogledi, 23. aprila 2011