Eksistencialni prevrat in sodobni disidenti
(R)evolucija in disidentstvo?
Čeprav z današnje perspektive lahko z vso bridkostjo – kot že tolikokrat v preteklosti – ugotovimo, da je šlo za preblisk, trenutni preboj, anomalijo, pravzaprav za interregnum, ki je sicer kolosalno zarezal v globalno ureditev, v resnici pa spremenil samó porazdelitev moči, lahko obenem zatrdimo, da te podobe tudi hrabrijo. Ideali in cilji, na katerih je temeljila zasnova takratne zgodbe, so bili sicer medtem večkrat posiljeni, izrabljeni in potvorjeni, a njihovo izhodišče, neumorno iskanje harmonije med sistemom in človekom, še vedno ostaja izziv. In vse bolj nujnost. Pravzaprav se je v večno enačbo vrinila še ena spremenljivka, katere pomen eksponentno narašča. Gre za segment narave, ki sodobnemu človeku križa načrte in v perspektivi vse bolj ogroža civilizacijo. To so klimatske spremembe in njihove posledice.
Temeljna dilema, ki zavira razreševanje do zdaj najzahtevnejšega klobčiča problemov, ki mu je izpostavljen človek, je vprašanje, ali se sistem gospodarske rasti in paradigma sonaravnega in trajnostnega razvoja izključujeta. Po novem, močno propagiranem konceptu t. i. New Climate Economy, ki je bil v ospredju nedavnega podnebnega vrha v New Yorku, je uresničljiv njun preplet. Hkratna in bliskovita vpeljava zelene tehnologije in globalne zaveze naj bi zadržala segrevanje planeta na še znosni ravni, vse to pa naj ne bi radikalneje zavrlo gospodarske rasti. Ta naj bi zaradi spremenjenih prioritet doživela celo novi zagon in postopoma odpravila drugi ključni svetovni problem, revščino. V senci čudežno preproste rešitve, ki so je očitno sposobne zagotoviti znanstveno-tehnološke inovacije in preusmeritev vlaganj, je problematično predvsem bistvo koncepta. Na tak način se namreč ohranjajo obstoječa razmerja, ustroj in način mišljenja, torej sistemizacija in integracija pohlepa in sebičnosti, ki ju hrani eksistencialni strah in udobjaželjnost privilegiranega sodobnika. Prav tak ustroj je namreč človeka pripeljal tja, kjer se trenutno nahaja – v svet, ki ga zaznamuje vse večja neenakost. Če je to tako, je jasno, da gre le za nekakšen obliž čez krvavečo in okuženo rano, kot so se posrečeno izrazili pri Guardianu.
Pozelenelo ohranjanje statusa quo seveda ima alternativo. Nasproti mu stoji prepričanje, da iz drobovja ustroja, ki generira sodobne probleme, ne moremo pričakovati rešitve. Takšen idejno-miselni kompleks je v svojem bistvu globoko prevratniški in radikalen, saj terja celostno predrugačenje gospodarskega, političnega in družbenega sistema. Klimatske spremembe so zanj le ključni katalizator v dialektiki prevrata, ki se generira popolnoma zunaj obstoječih okvirov, na najmanj abstraktnem polju, na polju posameznika. Morda je njegov trenutno najvidnejši promotor Russel Brand, britanski komik in igralec, ki se je »spreobrnil« in postal aktivist. Mineva namreč leto dni, odkar je ta nekdanji tipični »produkt« sodobnosti na sebi lasten način preživel intervju z BBC-jevim novinarjem Jeremyjem Paxmanom in pozval k prevratu, katerega bistvo leži v revoluciji zavesti, nato pa dobil še možnost, da kot gostujoči urednik po svoji presoji uredi izdajo uglednega političnega tednika New Statesman.
Čeprav praktičnega vidika revolucije zavesti Brand ni povsem artikuliral, pa še vedno odmeva njegovo zavračanje sodobne demokracije. Razkrinkava jo kot zbirokratiziran aparat, ki ščiti elite in jim zagotavlja vsakovrstne prednosti, medtem ko o predstavništvu in zastopništvu želja in interesov »navadnih« ljudi ni ne duha ne sluha. Kot odgovor temu predlaga volilno abstinenco, a je ta, če se zavedamo preteklih usodnih spodkopavanj demokracije, dvomljiva rešitev – verjetno je ustreznejša solucija bolj izobraženo, predvsem pa ozaveščeno in aktivno volilno telo. In čeprav je omenjeni prevrat zavesti v današnjem sploščenem svetu za marsikoga preveč abstrakten ali celo ezoteričen, pa je Brand precedenčen z dveh vidikov. Najprej gre za fenomen, da je občutke, frustracije, strahove in upe sodobne družbe, torej dejstvo, da je »cesar nag«, tako neposredno in odmevno artikuliral in zjedril prav komik (kar mdr. veliko pove o notranjih silnicah sodobne družbe; ne pozabimo na podoben primer Beppeja Grilla v Italiji). Predvsem pa, kar je pomembnejše, da Brand, zavestno ali ne, obuja oziroma popularizira duhovno dediščino (srednje- in vzhodnoevropskega) disidentstva. Ta je bila pred četrt stoletja idejno-filozofska podstat gibanj, ki so spodkopala posttotalitarne režime v Srednji in Vzhodni Evropi ter dejansko in simbolično zrušila berlinski zid.
Tudi Brand namreč, podobno kot disidenti, detektira diskrepanco med navideznim in realnostjo, v globljem smislu pa (znova) ugotavlja, da je v krizi pravzaprav človekova identiteta. Ustroj sodobnega sveta, utemeljen na moči, kapitalu in manipulaciji, namreč deluje mehansko in sistematično zatira človekovo totaliteto. Krni, oži in plošči njegovo kompleksnost, spodjeda substanco. Sodobni človek je spričo neskladja med tem, kar je, in kar mu vsiljujejo, da je, zmeden in dezorientiran. Vse bolj je odtrgan od lastne notranjosti, pod težkim bremenom zunanjih pritiskov in notranje tesnobe popusti, postane apatičen, atomiziran in anonimen v množici, postane množičen človek. Tak človek je podvržen vsakršnim manipulacijam in te tudi sokreira, zapade konzumni vrednostni lestvici, postane homo economicus, nase gleda kot na tržni produkt, oponaša druge, se primerja, je nedejaven in se dolgočasi, predvsem pa je brez višje odgovornosti do lastnega preživetja. Njegovo življenje postaja formalnost.
Na takšno izmaličenost človeka in ukalupljenje njegove eksistence je pred skoraj štiridesetimi leti (in v nekem drugem sistemu) opozarjal Václav Havel in njegovi disidentski somišljeniki (tudi vloga slovenskih ni bila zanemarljiva, sploh če imamo pred očmi duhovno dediščino nekaj generacij starejšega Edvarda Kocbeka). Tudi rešitev, ki jo Brand naglašuje manj jasno (vključuje nekakšno transcendenco in metafiziko), je Havel že artikuliral. V eseju Živeti v resnici, ki ga lahko beremo tudi kot nekakšen učbenik za sodobnost, kot rešitev ponuja t. i. eksistencialno revolucijo. Ne gre za klasičen prevrat, utemeljen na političnih in ideoloških izhodiščih, ampak za prevrat, ki biva onkraj tega, v moralni sferi, torej v polju posameznika. Havel odgovornost nalaga vsakemu posamezniku, ki ima na izbiro, kako bo živel. Osrednji problem se namreč nahaja v človeku samem. Ta očitno lahko generira in živi v sistemu, ki krni njegovo lastno identiteto – in s tem paralizira vsak poskus institucije z višjo odgovornostjo. Pred očitno potrebno vseobsežno transformacijo eksistence in moralno rekonstrukcijo celotne družbe je torej nujna nekakšna avtorevolucija, katere bistvo je učinkovito pojasnil filozof Jan Patočka: »Danes gre za to, da nagibi delovanja ne bi izhajali edinole in pretežno iz strahu in razvrednotenja, ampak iz spoštovanja tega, kar je v človeku višjega, iz razumevanja dolžnosti, splošnega dobrega, iz nujnosti, da prevzamemo nase neudobje, nerazumevanje in tveganje.«
Seveda se tako ob Havlovih kot Brandovih izpeljavah in rešitvah pojavlja kup vprašanj. Kako sploh udejanjiti eksistencialni prevrat, kako vpeljati ta novi humanizem? Ali ni, glede na pretekle izkušnje, zanašanje na vest posameznika, na njegovo odločitev za drugačno, bolj odgovorno življenjsko držo v razmerah, ko nas ogrožajo posledice klimatskih sprememb in »grozi« njihovo zgolj pozelenelo reševanje, premalo radikalno oz. preveč optimistično? Ali ni to potem zgolj evolucija, ki kljub naporom mnogih vseskozi ostaja na obrobju – nekakšno donkihotstvo? Ali eksistencialna revolucija onkraj političnega in sistemskega ni le nekakšna nova utopija, težnja po absolutnem?
Kljub vsem dilemam se zdi, da je eksistencialni prevrat že vgrajen v radikalnejšo verzijo zelene ideje. Ta namreč zavrača koncept gospodarske rasti in poskuša preseči strah in prepričanje, da opuščanje krivulje rasti pomeni ponovno naselitev v jamah. Na podlagi premisleka o tem, kaj je v današnjem svetu v resnici blaginja, poskuša ustvariti egalitarnejše izhodišče oz. platformo, ki sooča sedanje manihejstvo preobilja in pomanjkanja s pravičnejšim izobiljem za vse v prihodnosti. V tem novem humanizmu ni zanemarljiva niti narava eksistencialnega prevrata: ker revolucionarni »obračun« prepušča notranjosti vsakega izmed nas, je možnost erupcij potlačenega sovraštva in nasilja vsaj teoretično manjša. Prav ponotranjenost prevrata pa je tudi njegova največja potencialna moč.
In kdo so ljudje, ki bodo niti povezali? Kdo so sodobni disidenti? Konec koncev ni niti pomembno, ali gre za komike, zabavljače ali intelektualce. Važno je, da so možnosti širjenja idej, razkrinkavanja logike sistema, povezovanja jeder nestrinjanja in upora ter netenje novih, zlivanja teh jeder v globalno gibanje z jasno artikuliranimi cilji in formiranimi paralelnimi strukturami danes, zahvaljujoč tehnologiji, neprimerno večje kot pred četrt stoletja. In da se ključ do resničnih sprememb skriva v vsakem izmed nas – oziroma kot je uvodni esej v New Statesmanu zaključil Brand: »Revolucija zavesti je odločitev, za katero je potreben samo trenutek. Pri meni se je že začela.«
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014