Kaj bi radi in s čim se ukvarjamo?
Skrb za sočloveka in sožival
Ko pa se občutki zavisti in občudovanja poležejo, se vseeno velja vprašati, kako je mogoče, da se tako prodorna civilna iniciativa in Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) toliko let in s tolikšno skrbjo ukvarjata »s presojo vplivov na beloglavega jastreba, sršenarja, gozdnega jereba, evrazijskega risa, širokouhega netopirja in planinskega orla«, manj pozornosti pa namenjata – ali sta pri tem bistveno manj uspešni – denimo okoljsko spornemu ravnanju v Zasavju ali razvpitemu TEŠ, ki sicer s svojim delovanjem verjetno res ne bo razpolovil nobene ptice v letu, škodljivi vplivi na okolje in ljudi pa so nesporni. Brez dvoma je prav zaščititi tudi in predvsem najbolj nemočne, tudi rastline in živali. Ampak – ne da bi se preveč naprezal, mi pride na misel kar nekaj primerov, ko bi primerljiv angažma lahko pomagal zmanjšati trpljenje (ne le ogroženosti) mnogo večjega števila živih bitij: recimo industrijsko gojenih živali, pa živali v raznih cirkuških pogonih, pa ne nazadnje številnih domačih živali, ki jih njihovi lastniki zanemarjajo ali trpinčijo – da niti ne govorim o zapostavljenih skupinah ljudi, tako geografsko, kot so omenjeni Zasavci (ki se s pomočjo društva Eko krog spopadajo predvsem s cementarno Lafarge) ali prebivalci Šaleške doline, kot po kakšnem drugem merilu deprivilegiranih, denimo po spolu ali kakšni drugi lastnosti.
Recimo žrtve prometnih nesreč in njihovi svojci. Po nekaj tednih se le še bežno spomnimo grozljivega dogodka, ko je pijani sociopat Dean Stanko s popolnoma neodgovorno vožnjo neregistriranega avta na prehodu za pešce ubil dve devetnajstletnici, Klaro Casagrande in Mio Straus. Ker je bil ravno teden pred kongresom donedavne največje vladne stranke SDS, ki je lani predlagala zmanjšanje nekaterih kazni za manjše prometne prekrške, se je v tej smeri hitro namigovalo o posrednih krivcih. Izkazalo se je, da se predlagane zmanjšane kazni niso dotikale aktualnih prekrškov v času nesreče. Ta nepopravljiva katastrofa torej vsaj neposredno ni imela povezave z lanskim blaženjem kazni za prometne prekrške, s splošno ležernostjo Slovencev do prometnih predpisov pa vendarle. Tej ležernosti seveda prav pride vsaka debata o višinah kazni ali večji oz. manjši utemeljenosti predpisov; po takšnih debatah hitro pozabimo podrobnosti, v bolj ali manj meglenem spominu ostane večinoma le to, da se o prometni ureditvi debatira in da gre tako rekoč za stvar okusa.
Razen na nemških avtocestah (pa tudi tam to ni povsem neproblematično) so povsod na svetu v veljavi omejitve hitrosti in prepoved vožnje po uživanju alkohola. Stanko je bil po vsebnosti alkohola v krvi komaj nad v Sloveniji dovoljeno mejo (v izdihanem zraku 0,63, v krvi 0,48 grama na kilogram telesne teže; dovoljeno je 0,5), imel pa naj bi tudi sledi kokaina in marihuane. Naravnost rečeno, po »ljudskih« merilih je bil na meji, zakonsko glede alkohola očitno celo pod njo. Vozil naj bi okrog 80 km/h po enopasovni cesti v mestu, kjer je omejitev 50, na nekaterih delih tudi 40. Tako rekoč trezen.
Vsak, ki je kdaj vozil v tujini, ve, da v tistih državah, ki smo jim včasih želeli biti podobni, omejitve hitrosti upoštevajo. Tiste voznike, ki jih ne, policija hitro ujame in strogo kaznuje. Seveda smo se že veliko pogovarjali o tem, kaj policija sme, kaj (zaradi omejenih sredstev) zmore in kaj ljudje pričakujemo.
A čeprav bi bil Stanko izjema in smrt obeh deklet komaj verjeten srhljiv splet naključij, gre za področje, kjer se dokazi o neustreznosti ureditve kopičijo iz tedna v teden: tri dni po smrti Klare in Mie je na drugem koncu Ljubljane umrl voznik manjšega dostavnega vozila, v katerega je na ljubljanski obvoznici čelno trčil enaindvajsetletnik v kabrioletu, ki je prebil plastično ogrado in drvel po napačnem voznem pasu. Odnesel jo je le z lažjimi poškodbami; v kolono, ki je nastala zaradi te nesreče, pa je nekaj minut pozneje trčil še en pijan voznik. Tri dni po smrti obeh deklet, ko je o tem govorila in za njima žalovala vsa Slovenija, za povrh pa celo v svetovnem tednu prometne varnosti in v dneh, ko je bila v Uradnem listu objavljena Resolucija o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje od 2013 do 2022. (Žal takšna resolucija pomeni predvsem dobro voljo; podobno je bilo novembra 2009 z Deklaracijo o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb, od katere po tako rekoč enoglasnem sprejemu v državnem zboru ni ostalo kaj dosti.)
Starše takšne tragedije še dodatno pretresejo. Za hip se poskušamo vživeti v starše umrlih otrok, pa zaradi strahotnega sunka bolečine hitro pobegnemo v svoj varni vsakdan. Žalujoči večinoma nočejo podoživljati najhujših trenutkov svojih življenj in sčasoma tudi naboj tako tragičnih dogodkov izzveni, podobno kot je po smrti atletov na Celovški cesti v Ljubljani ali dveh sester in otroka ene od njiju pri Ptuju. Vse to so bili dogodki z več žrtvami na začetku življenjske poti in zato bolj opaženi, eno smrtno žrtev širša javnost le še stežka zazna.
Kaj bi radi in s čim se ukvarjamo?
DOPPS in ARSO sta po desetih letih zaključila »s presojo vplivov na beloglavega jastreba, sršenarja, gozdnega jereba, evrazijskega risa, širokouhega netopirja in planinskega orla«. V prometnih nesrečah v Sloveniji je v teh desetih letih umrlo precej več kot dva tisoč ljudi, vsaj petkrat toliko pa jih je bilo še težko poškodovanih – med temi številni ostanejo invalidi z večjo ali manjšo odvisnostjo od skrbnikov. V letih boja za ogrožene vrste je podobno usodo (smrt ali huda poškodba), kot je grozila naštetim živalim, na slovenskih cestah doživelo več kot deset tisoč ljudi.
Tole se seveda lahko bere kot moralistično tarnanje. Za takšen očitek mora človek sicer imeti kar debelo kožo, saj gotovo vsak pozna koga, ki ga je doletela bolj ali manj tragična prometna nesreča. Seveda pa ne gre (samo) za promet. Gre za skupnost, v kateri se to dogaja in v kateri se ne zmoremo zediniti niti glede tako usodne stvari, kot je to, da je avto čudovita, a smrtno nevarna naprava in da zato zahteva odgovorno ravnanje. Tako zakonodajalca kot vseh ostalih s sopotniki vred. Mimogrede, na Japonskem visoka kazen doleti tudi sopotnike v avtu s pijanim voznikom.
Čisto možno, da je naša prometna (ne)varnost nekaj podobnega kot ameriška obsedenost s strelnim orožjem. Vendar bi bilo za vse koristno, če bi se našli kakšni prometni doppsovci, ki bi vztrajali pri tem, da so predpisi strogi in prednostno obravnavani. V naslednjem koraku bi se lahko lotili davkov. Če bi se šole aktivnega državljanstva ob prometni varnosti in pobiranju davkov naučili že pred kakšnim desetletjem, bi se tudi vetrnice lahko vrtele kje, kjer to ne bi nikogar ogrožalo, TEŠ pa bi bil z malo sreče že zaprt.
Klare in Mie morda tudi to ne bi rešilo. Marsikoga pa bi. Kaj se mora še zgoditi, da se bomo v teh krajih začeli ukvarjati z resnimi, celo usodnimi stvarmi, ne pa z beloglavim jastrebom, sršenarjem, gozdnim jerebom, evrazijskim risom, širokouhim netopirjem in planinskim orlom? Pravzaprav je to snov za brutalno esejistiko ali celo literaturo: kako je mogoče, da beloglavi jastreb, sršenar, gozdni jereb, evrazijski ris, širokouhi netopir in planinski orel za deset let vse do končne zmage vzdržujejo tolikšno zagrizenost – vseslovenske vstaje, okupacije (dvorišča) borze in podobne iniciative pa zamrejo po par mitingih? Kakšni motivi nekatere ženejo v neskončnost, druge pa demoralizirajo ob prvih ovirah? Interpretacije tega so lahko bolj ali manj neokusne, lahko pa gre preprosto za to, da je pozitivna spodbuda bistveno močnejša od negativne. Se pravi, da je pozitivna skrb za beloglavega jastreba, sršenarja, gozdnega jereba, evrazijskega risa, širokouhega netopirja in planinskega orla močnejša od negativnega odpora zoper klavrn položaj v državi in družbi.
Če to drži, se nam očitno niti sanja ne, kaj bi pravzaprav radi. In včasih ima takšna vseživljenjska vikendaška ležernost tudi usodne posledice.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013