Sovražnik nikoli ne spi? Nič več – danes dremucka!
06. 02. 2012
Nekoč smo govorili vice o Črnogorcih – »Kakšen je črnogorski rekord na sto metrov?« si vprašal. Potem si malo počakal in rekel: »Šestdeset metrov!« Ha, ha, ja, marsikdo se je nasmejal, v glavnem pa so vic že vsi poznali.Potem pride nekdo z najnovejšim, ki ga še nikoli nismo slišali, a ima isto poanto: »Črnogorci so leni.« Tudi to je bilo smešno na svoj ritualni način. In v tem ni bilo nič nevarnega, nič povezanega z ekonomijo in statistično podkrepljenega, nič posebej zajedljivega; še več – iz teh vicev je dihala nekakšna sprevrnjena simpatija in slišal sem tudi Črnogorce, kako jih sami pripovedujejo, tako kot kdaj malopridneži uživajo v svoji nepopravljivosti.
Danes so stvari drugačne. Ne znam natančno povedati, kako se to odraža na proizvodnji vicev in njihovem pripovedovanju, saj tudi tu ni kakšne natančne statistike, a že dolgo nisem slišal kakšnega novega »črnogorskega« vica. Morda so me preprosto zaobšli, ampak vseeno – medtem je lenoba postala resna stvar. Grki so menda leni, a tudi drugi južnjaki niso daleč od te etikete – in zdaj mora menda tista pridna Evropa plačati njihove dolgove. Vprašanje je torej, ali ima tema lenobe še prostor za vic, ki ne bo vseboval potencialne žalitve in politične obsodbe. Ker kaj je nazadnje tu smešnega, bo protestiral kdo, ki pogosteje bere neoliberalne časopise: treba jih je nagnati delat ...
Ne, lenoba ni več smešna zgodba. Postala je politična tema, postala je ekonomska razlaga – in rekel bi, da je znanost, ki se oprime takšnih razlag, šibka. Lenoba namreč ničesar ne pojasnjuje – v igri je čista manipulacija z domnevno »mentaliteto«, s ciljem, da se zaobidejo pravi vzroki krize in propadanja evropskega juga.
Z lažnimi argumenti, kot je lenoba, je nenazadnje mogoče vse zlahka »pojasniti«.
Če se, denimo, postavi vprašanje ekonomske neenakopravnosti žensk, tj. dejstva, da so ženske v povprečju še vedno slabše plačane kot moški z isto izobrazbo, bi to lahko nekdo opravičil z neko žensko prirojeno »lastnostjo«. Iskreni šovinist bo preprosto rekel, da je razlog za to ženska »neumnost«, kar je primitiven argument, soroden razlaganju ekonomskih problemov nekega naroda z razsežnostmi njegove »lenobe«. To je kratko malo precej rasistična oblika ekonomsko-socialnega komentarja. Konec koncev, če so Grki »leni«, lahko za tiste, ki jim gre še slabše, rečemo, da so »tako neumni kot leni«, zakaj pa ne?
Kljub temu so bralci časopisov, vsaj na Hrvaškem, precej prepričani, da so Grki leni in da je tu problem njihove ekonomije. Kot takšni so, razumljivo, po malem tudi paraziti. To tezo lahko pogosto slišite v tako imenovani spodobni družbi, družbi, ki bere domnevno politično korektne mainstream medije.
Prav tako je kar malce neverjetno, da so zahodni mediji v času evropske dolžniške krize razširili »kratico« PIGS ali PIIGS, ki se nanaša na »sorodne ekonomije« Portugalske, Italije, Grčije in Španije, ki se jim kot drugi »I« včasih dodaja tudi Irska.
PIGS. Torej: svinje. To je domet ekonomskih analiz. To je doseg današnje politične ekonomije. Zanimivo je, da se ta ostra analitika ni napotila v drugo smer. Da bi se recimo poigrala z imeni velikih bank ali agencij za oceno kreditnega tveganja in iz njihovih poimenovanj zložila kakšno kratico.
Živimo v zanimivih časih, ko pravzaprav tisti, ki ostanejo brez denarja, postanejo svinje. Čeprav se mi zdi, da je treba svinje iskati nekje drugje.
V našem tisku sem prav tako opazil, da tudi Hrvate vse bolj sumijo, da so leni. Nikoli prej mediji niso pisali o tem, po krizi pa se je naglo začelo. Na internetu sem takoj našel številne primere. »Hrvaški narod je neizobražen in nima delovnih navad,« kritizira neki bivši politik in trenutni bogataš. »Hrvati nič ne delajo, saj bodo turisti tako ali tako prišli,« omenja pridni analitik iz revizijske hiše KPMG.
Vjesnik se v naslovu sprašuje: »Smo prav vsi leni?« Ob citiranju poročil Svetovne banke se novinarjem vedno vsili isti sklep: »Preveč trošimo, premalo delamo in če bomo tako nadaljevali, nas čaka propad.«
Tako torej. Če propademo, bomo vedeli, zakaj je do tega prišlo. Problem ni v sistemu. Problem ni v »kreativni destrukciji« s privatizacijo. Problem ni v neoliberalni ekonomski politiki. Problem ni v korupciji kot večni in predvidljivi spremljevalki privatizacije. Problem ni v monetarni politiki. Problem ni v bančniški kolonizaciji. Problem ni v nasvetih Svetovne banke. Problem ni v neoliberalnem kapitalizmu. Problem ni v deindustrializaciji. Problem ni v načinu, kako funkcionira mednarodna ekonomija.
Problem je povsem zunaj sistema. V mentaliteti, v genih. Problem ni ekonomske in ne politične narave. Problem je DNK. Lenoba. Problem je narod. Tu pa ni pomoči. Zato ne bomo mogli, ko propademo, okriviti nikogar drugega razen sebe. Temu je namenjena zgodba o lenobi. Da ne bi slučajno koga okrivili. Da ne bi slučajno pomislili, da nekaj ni v redu s sistemom. Da ne bi zahtevali sprememb in kar koli spremenili.
Ne, vse je v redu. Tudi v Grčiji in Španiji in na Portugalskem in v Italiji. Vse je v redu, samo ljudje niso v redu.
Lenoba je tako postala ideološka zgodba, da se ne bi razmišljalo o sistemu in nujnosti sprememb. Včasih se je govorilo, da sovražnik nikoli ne spi. Danes ne. Danes sovražnik preveč spi. Dremucka pod cipreso in pije uzo.
Ideologija lenobe je, mimogrede, prinesla tudi novi rasizem.
In ta ideološka propaganda se je prijela, kot vedno.
To poletje je bil blizu hiše na Visu, kjer sem stanoval, ob makadamski cesti parkiran star golf. Ne vem, čigav avto je bil, ampak na njem se je nabral prah s ceste. Nekega dne sem na prašni zadnji šipi opazil napis: LAZY PIGS.
Zijal sem v to, kljub vsemu začuden – od kod to tukaj? Kdo piše take neumnosti na počitnicah? In komu točno je to namenjeno?
Vsekakor je to napisal nekdo, ki so ga prepričali, da je boljši zaradi svoje kulture. Nekdo, ki prezira domnevno lene parazite iz druge »kulture«. To je napisal nekdo, ki so mu mainstream mediji namesto analize krize ponudili rasizem.
In zdaj nekaj podatkov: Eurostatovi podatki kažejo, da so Grki pred izbruhom krize tedensko delali 44,3 ure, medtem ko so Nemci delali 41 ur tedensko. Povprečje v državah EU je 41,7 ure. Torej so imeli Grki letno 2.119 delovnih ur, Nemci pa 1.390.
No, da ne bo pomote, to ni tekst o tem, koliko kdo dela. To je tekst o propagandi. Teza o grški lenobi je dobesedno propagirana z ideološkim ciljem, da ne bi prevpraševali vzrokov krize v mednarodnem ekonomsko-političnem sistemu, da ne bi prevpraševali vladajočih odnosov in dogem neoliberalizma.
Ne, ni stvar v mentaliteti. V tem je vic.
_
Robert Perišić je hrvaški pisatelj, publicist in urednik. V slovenščino je prevedena njegova knjiga kratke proze Vse te smešne zgodbe (Študentska založba, 2002) in roman Naš človek na terenu (Študentska založba, 2010), ki ga je časnik Jutarnji list razglasil za najboljše prozno delo leta.
Prevod Zulejka Javeršek
Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK - Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila najvidnejših evropskih intelektualcev. Več na www.zivljenjenadotik.si
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
