V spomin vsem mojim direktorjem
Direktor 1 je svoje mesto zasedel za dve leti, od začetka delovanja ustanove leta 1995 do 1997. To obdobje so zaznamovale javne debate o tem, da je razpis za produkcijo filmov bistveno drugačen od razpisa za avtoceste, na te prve razpise so nekateri prijavitelji pošiljali kar fotokopije knjižnih del!, nastala je prva slovensko-francoska koprodukcija Felix, ki je pokopala režiserja Boža Šprajca, Direktorja 1 pa prepričala, da se je bolje umakniti z udarnega položaja, križišča tolikih interesov.
Prišel je Direktor 2, ki se lahko ponaša s tem, da je še vedno edini direktor, ki je mandat izpeljal do konca (1998–2002). To je bilo obdobje razcveta novega slovenskega filma, ki se je začel uveljavljati v tujini, obenem pa tudi postavljati na laž stereotip o slovenskem filmu, ki ga domači gledalec ne mara. Film V leru je na filmskih festivalih prejel kopico nagrad, v domači distribuciji pa je naštel kar 56.000 gledalcev. Bil je tip filma, kakršen je danes Razredni sovražnik. V času vodenja Direktorja 2 je Slovenija končno podpisala evropsko konvencijo o koprodukcijah in postala članica Euroimagesa. Bil je tudi najmanj ubogljiv med vsemi, njegova specialnost so bile radožive polemike z aktualnim kulturnim ministrom, kljub temu ali pa prav zato mu nadzorni svet ni zaupal še enega mandata. Leta 2000 je Filmski sklad namreč začel delovati po Zakonu o javnih skladih in upravni odbor je zamenjal nadzorni svet, ki naj bi v teoriji poslovanje zgolj nadzoroval, v resnici pa se je večina njegovih sestav veliko preveč ukvarjala z vsebinsko zasnovo programa: v časih politične oddaljenosti vlade od desnega konca so se ob nastopu težav pred in med snemanjem filma radi pogovarjali z režiserji in pozabljali, da so producenti tisti, ki imajo s Filmskim skladom sklenjene pogodbe, v časih, ki so bili na desni strani, pa so neznansko uživali v odkrivanju neugodnih detajlov v letnem programu, da potem programi niso bili potrjeni, ustvarjalci so čakali, zgodilo pa se ni nič. Realizacija filmskega programa je postala drugotnega pomena, kar je seveda absurd v ustanovi, ki je bila za to ustanovljena!
Leta 2002 je prišel Direktor 3, ki v nasprotju s prvima dvema ni bil iz filmske stroke. Če je bil to eksperiment, se ni obnesel, kajti namesto njega je filmsko politiko neuradno vodil takratni predsednik nadzornega sveta. Pri izbiri projektov je začel veljati ZUP (Zakon o upravnem postopku), kar je pomenilo povečanje administrativnega dela. Direktor 3 je imel precejšnje ambicije glede modernizacije dela inštitucije, vendar je imel težave že z vzpostavitvijo lastnega položaja znotraj stroke. Tu se je začela večna debata o tem, da osrednja filmska ustanova potrebuje močno strokovno, pa tudi poslovno vodstvo. Do vzpostavitve idealnega dvojca ali dvojnega principa v enem ni nikoli prišlo.
Direktor 3 je odšel leta 2004 in konec tega leta je prišla Direktorica 4. Bil je praznični december, zaposleni smo čakali, da nadzorni svet izbere kandidata. Že rezultat izbora je bil nenavaden, saj je predsednik podal ločeno mnenje. Leta 2005 pa se je nadzorni svet, ki je izbral Direktorico 4, zamenjal, ker je oblast prevzela druga politična opcija. Začelo se je najbolj mračno obdobje Filmskega sklada, ki so ga zaznamovali zastoji pri sprejemanju programa, psihoze in šikaniranja na vseh nivojih. Direktorica 4 je bila najprej ubogljiva izvrševalka želja in ukazov nadzornega sveta, ki ga je sestavljala zelo raznorodna druščina: pobudnik za »novi novi slovenski film«, poslušni izvrševalec, treniran za ustvarjanje blokad, po poznejših izjavah »zavedena« neznalka, starejši ustvarjalec, ki bi končno spet želel posneti film. Nekaj članov pa se je v mandatu zamenjalo glede na menjave njihovih služb ali funkcij. Ubogljivost Direktorice 4 je začela popuščati, trenja med njo in zaposlenimi so se prenesla na trenja med nadzornim svetom in vsemi ostalimi. Svoj vrhunec so dosegla ob objavi osnutka Zakona o avdiovizualnem inštitutu, ki so se mu zaradi onemogočanja javne razprave in centralizacije filmske produkcije uprla vsa strokovna združenja. V izhodiščih za novi zakon je bilo zapisano, da je bilo dosedanje delovanje Filmskega sklada in Viba filma nepregledno, neprofesionalno, neevropsko in neustavno! Predstave kulturne politike, ki nastaja pod različnimi političnimi opcijami, velikokrat presežejo meje dobrega okusa. Razen moralne škode pa je povzročena tudi materialna, saj so dobre ideje in že načrtovani projekti zavrženi zgolj zato, ker niso »naši«. Strokovna društva in Filmski sklad so načrtovali javno debato na predlog novega zakona, ki je npr. združeval sklad, studio Viba film in Slovensko kinoteko, ob tem pa pozabil na Slovenski filmski arhiv. Še huje pa je bilo to, da je zaobšel neodvisne filmske producente, ki so v Evropi nosilci filmske produkcije. Predlog zakona je slovenski film dejansko vračal nazaj, v čas enega državnega filmskega producenta. Nadzorni svet je 10. julija 2006 sklical izredno sejo, na kateri je direktorici in zaposlenim prepovedal udeležbo na javni razpravi o predlogu zakona, ki je 11. julija 2006 potekala v Cankarjevem domu. Predlog zakona je k sreči ostal zgolj predlog, Direktorica 4 pa je bila razrešena in začelo se je obdobje v. d. direktorjev, saj po Zakonu o javnih skladih lahko mesto direktorja začasno prevzame predsednik nadzornega sveta. Oktobra 2006 je prišel v. d. Direktorja 5, tisti član nadzornega sveta, ki je bil treniran za ustvarjanje blokad in je svojo veščino tudi udejanjil: do junija 2007 ni bilo potrjenega nobenega filmskega programa. Nadzorni svet je imenoval novega vršilca dolžnosti, v. d. Direktorja 6, ki pa ga je že septembra 2007 razrešil, »ker ni zagotovil izvajanja nacionalnega filmskega programa«. Imenovali so v. d. Direktorja 7, pobudnika za« novi novi slovenski film«, v svoji funkciji na ministrstvu za kulturo pa tudi očeta osnutka Zakona o avdiovizualnem inštitutu. Direktor se je zagotavljanja izvajanja nacionalnega programa lotil na vso moč in si pridobil kar zajeten zalogaj filmov, marsikateri pa je podporo (predvsem za povečavo na 35-mm trak, ki je omogočala kino distribucijo) pridobil predvsem zaradi statistike in ne kvalitete. V. d. Direktorja 7 je svoj mandat zaključil oktobra 2008 in zaposleni smo si oddahnili, upajoč, da bo konec vodenja, ki ga je zaznamovalo prihajanje v. d. direktorja na službeno mesto ob 13. uri popoldan, saj je pred tem služboval na ministrstvu, izpadi jeze in kričanja, ki so bili protipol obdobja Direktorice 4, ki je imela napade joka in slabe volje.
Novembra 2008 je nadzorni svet imenoval Direktorico 8; ta je kmalu začela sodelovati z novim nadzornim svetom, ki ga je prinesla zamenjava politične opcije. Direktorica 8 je kmalu ugotovila, da se njen stolček maje in da ji nov nadzorni svet ni naklonjen. Ta čas je bil čas novih zaposlenih, dobrih in slabših. Slabši so k sreči kmalu odšli. Bil je tudi čas prevedb plač v javnem sektorju, kjer se je za zaposlene na Filmskem skladu spet izteklo slabše kot kje drugje. Aprila 2009 je bila Direktorica 8 razrešena in prišel je v. d. Direktorja 9, predsednik nadzornega sveta, ki je bil pred tem že v. d. Direktorja 6. Decembra 2009 ga je nadzorni svet razrešil, ker je Računsko sodišče pozvalo vlado, da mora odgovorno osebo razrešiti zaradi nezadovoljivih popravljalnih ukrepov. V. d. Direktorice 10, ki je bila pred tem »zavedena« neznalka v prejšnjem nadzornem svetu, je posle vodila do marca 2010. Resnično je bila neznalka, kadrovanje vodstva po zakonu o javnih skladih pa je bilo zgleden primer političnega kadrovanja, ki je skladu onemogočalo strokovni razvoj in v javnosti ustvarjalo vtis, da je zgolj podaljšana roka ministrstva.
Marca 2010 je bil imenovan Direktor 11. Ta je bolje poznal poslovanje kot strokovno področje in je pri izbiri programa naredil veliko napako, ki je preprečila realizacijo filma. Če mu je izbiro prišepetavala politika, je spet naredil ključno napako, da je preslišal nasvete stroke zaradi borbe za stolček.
V letu 2010 je bil sprejet Zakon o Slovenskem filmskem centru, po katerem vlada do imenovanja direktorja imenuje v. d.-ja. Tako smo januarja 2011 dobili v. d. Direktorja 12, ki je svojo funkcijo dojel po vzoru lika Čistilca v Bessonovem filmu Nikita. Vendar so spremembe v javnem sektorju mukotrpen posel, ki se ga lahko lotijo samo tisti, ki so v film zaljubljeni in zato pripravljeni delati tudi brez plačila za vsako naduro. Direktor 12 pa je že pred tem dokazal, da svoj vloženi čas preračuna v denar – in kot se mu računica ni izšla po vodenju ene izdaje Festivala slovenskega filma, se mu je tokrat še manj. Potem se sprašujemo, zakaj ni dobrih kadrov. Za to področje velja drugačna logika: premalo je dobrih norcev. Seveda se tudi on ni postavil za svoje začasne sodelavce, ampak je potrdil novo sistemizacijo delovnih mest, ki je bila najbolj ugodna za izplačevalca.
Vsekakor pa je Zakon o Slovenskem filmskem centru prinesel dobro novost: center ima kot javna agencija svet, v katerem ima stroka končno večino.
Julija 2011 je vlada na predlog sveta agencije imenovala Direktorja 13, s katerim smo preživeli obdobje, ko nam je politika druge Janševe vlade grozila z ukinitvijo. Tokrat je stroka prvič množično podprla ustanovo, za katero je v preteklosti našla predvsem kritično besedo. Glede na minulo zgodovino, ko je bil razvoj področja v senci dvornih iger, to ne preseneča.
Direktor 13 pozna stanje filmske produkcije v svetu, pomembnost koprodukcij, promocije, razvoja filmskih scenarijev. Spoznal je mukotrpnost zagotovo najbolj zahtevne funkcije na kulturnem področju v Sloveniji. Osnovni problem je prav gotovo podhranjenost sektorja, kjer višina proračunskih sredstev v zadnjih treh letih najbolj pada in je že pod 5.000.000 evrov za vso dejavnost!
Vendar se je leto 2013 očitno pokrilo z njegovo številko, saj je prineslo odlično gledanost slovenskih filmov v domačem kinu in velik festivalski hit v tujini. To pa je bil program, ki ga je potrdil Direktor 13. Glede na izkušnje iz preteklosti bo lahko dobro delal, če bo njegovo stališče jasno izraženo v javnosti, trdno in s pogledom naprej.
Kulturna politika verjetno razmišlja drugače, vendar mora biti skupno vodilo samo eno: gradimo naprej iz dobrih osnov in popravimo tisto, kar še ni dobro.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014