Slovensko volilno telo
Zacementirane izbire?
24. 04. 2012
V teh aprilskih dneh mineva že dvaindvajset let od prvih povojnih demokratičnih volitev v Sloveniji. Čeprav ne gre za nikakršno okroglo obletnico, je tem nekaj nove aktualnosti vlilo presenečenje z zadnjih parlamentarnih volitev decembra lani.Njihov razplet namreč ni bil presenetljiv zgolj v domačem, marveč celo v evropskem merilu. Poleg Slovencev so se takrat na volitve odpravili volivci vsaj še v petih evropskih državah, kjer gospodarska in socialna kriza ni samo močno udarila, ampak je o njenih hudih posledicah obstajal tudi širok družbeni konsenz. V štirih med njimi je za neuspešno v boju s tegobami prepoznana vladna večina doživela uničujoč poraz ne glede na svojo politično usmeritev. To pomeni, da se je v Španiji in na Portugalskem od oblasti poslovila leva, na Irskem in Hrvaškem pa desna sredina.
»Slovenci 4. decembra 2011 niso volili nepričakovano, temveč skladno s svojimi preferencami, izraženimi na vseh ključnih volitvah od leta 1990 naprej. «
Posebej poučen je primer Irske. Tam so državljani pod težo dramatičnih razmer naredili zgodovinski rez. Šele na tretje mesto so postavili konservativno stranko z dovolj starosvetnim imenom Vojščaki usode (Fianna Fáil), ki je bila od leta 1932 relativna zmagovalka prav vseh (!) volitev v spodnji dom na Irskem. Svojo izbiro so Irci potrdili še na predsedniških volitvah istega leta, ko so v predsedniško palačo spustili levosredinskega kandidata. Obema odločitvama je skupno, da so se odrekli ustaljeni shemi, po kateri so prav v konservativcih dolga desetletja gledali najstrumnejše varuhe treh svetinj irskega naroda, nacionalizma, republikanstva in katolištva. Kriza je te kategorije potisnila v drugi plan.
Ob boku Latviji
Česa podobnega o Sloveniji ni mogoče reči. Čeprav je odhajajoča vladna ekipa dajala glavnino mandata precej nebogljen videz in so jo ljudje v glavnem tudi dojemali tako, se to na volilnem izidu ni preveč poznalo. Stranke (levosredinske) vladne koalicije in njihovi dediči ter izpeljanke so dobili zelo spodobnih 48 odstotkov glasov (na Irskem se je števec za Fianna Fáil denimo ustavil pri pičlih 17,5 odstotka). Samo dejstvo, da dve nekdanji članici koalicije nista prestopili parlamentarnega praga, je omogočilo enako število sedežev dotedanje opozicije in verjetno vse dogodke, ki so vendarle pripeljali do spremembe oblasti.
S takim razpletom se lahko Slovenija v širši evropski volilni zgodbi lanskega leta postavi ob bok le Latviji. Kar pove precej že samo po sebi. Pa ne zato, ker bi bila Latvija kje zelo daleč in Bogu za hrbtom, kot si jo bržkone slika povprečen Slovenec, ki ne mara, da bi njegovo razvito domovino kdo primerjal z njo. Ne, primerjava z Latvijo veliko pove, ker je slednja edina evropska demokratična država, kjer globinska sprememba oblasti sploh ni možna. Politične izbire tudi po več kot dvajsetih letih narekuje etnični kriterij, zaradi česar so bolj ali manj vse latvijske stranke desne in desnosredinske in vse ruske ali proruske stranke leve ali levosredinske. Pod črto je sicer treba pripomniti, da so krizne razmere lani septembra celo tam levico pripeljale najbliže oblasti po letu 1990. Zalomilo se je pri stvari, ki, kot bo še pokazano, niti Slovencem (na drugačen način) ni neznana. Politiki iz dotedanje (in sedanje) opozicije niso hoteli priznati, da je bila Latvija leta 1940 in potem od leta 1944 naprej žrtev sovjetske okupacije.
Ni šlo za modre oči
Če je torej slovenski volilni izid v širši okolici bodel v oči, po drugi strani in na drugi pogled ni bil pravzaprav nič nenavadnega v svojem domačem okolju. Podrobnejša analiza namreč pokaže, da Slovenci 4. decembra 2011 niso volili nepričakovano, temveč skladno s svojimi preferencami, izraženimi na vseh ključnih volitvah od leta 1990 naprej. In to v ospredje znova pripelje prelomne aprilske dogodke izpred dvaindvajsetih let, predvsem takratne predsedniške volitve 8. in 22. aprila. Kot je splošno znano, je kandidat dotlej vladajoče politične organizacije z 58,4 odstotka glasov (sorazmerno tesno, pa vendar dovolj prepričljivo) v drugem krogu porazil predstavnika novoustanovljene opozicije.
Tedaj se je enako kot po decembrskem presenečenju, ki je najbolj presenetljivo zaradi drugačnih predvolilnih napovedi, veliko govorilo (in se občasno še danes govori) o zelo postranskih momentih, ki da so pravzaprav odločili volilno tekmo. Paradoks je, da so z miti o tem, kdo je imel modre oči in kdo je grdo gledal, radi opletali celo predstavniki zmagovitega tabora. Kot da bi jih bilo zmage pravzaprav sram. Ravno tako so iz vrst volilnih zmagovalcev (res pa ne samo od tam) decembra prihajala zagotovila, češ, volitve je znova odločilo nekaj grdih pogledov in arogantnih opazk. Pri tem so nemara celo nenamerno prezrli dokaj ravno črto, ki 22. april 1990 povezuje s 4. decembrom 2011 in se pri tem ustavi vsaj še ob dveh mejnikih – ob parlamentarnih volitvah 6. decembra 1992 (če pustimo takratno glasovanje o predsedniku ob strani) in ob predsedniških volitvah z drugim krogom 1. decembra 2002 (podobno govorico govorijo zadnje predsedniške volitve, a so iz določenih razlogov manj povedne). Predsedniške volitve so za primerjavo zlasti zanimive, ker se ob njih različni idejni tokovi zgostijo v dveh osebah.
Kaj nam govorijo omenjene izbire izpred dvajsetih in desetih let? Leta 1992 je, ne glede na to, da je takrat, kot pokaže zemljepisna razdelitev glasov, precej konservativnih glasov odnesla politično motna Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka, prepričljivo relativno večino pa vknjižila stranka pod vodstvom nekdanjega predsednika predsedstva rajnke skupne države. Najglasnejši zagovorniki slovenske osamosvojitve, demokrati in socialdemokrati, skupaj niso priplezali niti do desetine glasov, predsedniški kandidat, ki je leto in pol pred tem med osamosvojitveno vojno obveljal za enega njenih junakov, pa je pristal pri komaj sedmih odstotkih. Leta 2002 je bila v dvoboju Drnovška in Brezigarjeve slika na videz drugačna, a vendar enaka. Posebej nas nagovori podatek, da je pokojni dolgoletni premier v trenutku, ko se je nasičenost volivcev z desetletno vladavino njegove stranke že bližala vrhuncu, zmagal s 56,5 odstotka glasov. Kar je razmeroma tesen, toda jasen rezultat, ki takoj spomni na Kučanovega iz leta 1990 (ob tem lahko pomislimo še na 55,5 odstotka istega kandidata leta 1997).
Skupni imenovalec
Ostane logično vprašanje o skupnem imenovalcu vseh navedenih podobnosti (in še kakšne, ki sem jo izpustil). Odgovor nanj je po mojem mnenju sorazmerno preprost. Slovenci vse od leta 1990 stavijo na kandidate in stranke, ki poosebljajo tek življenja po ustaljenih tirnicah. Ki z vsem, kar so, zagotavljajo, da ne bo dramatičnih rezov in sprememb. Da ne bo refleksije o morebitnih napačnih korakih v preteklosti. Ker Slovenec napak ne dela. Čemu mu bo tedaj refleksija o njih?
Po drugi strani so bili kandidati in stranke, ki so na vsaki od navedenih prelomnic izgubili, razumljeni kot grožnja udobni samozadovoljnosti in prepričanju, da je bilo na Slovenskem vedno »vse prav«. Premišljevanje o tem, koliko je bilo v takšnih predstavah o njih resnice, je zapleteno. V optiki slovenskega volivca tudi ničesar ne spremeni opažanje, da se je slovenska družba v zadnjih dveh desetletjih na mnogih področjih radikalno spremenila kljub pridnemu glasovanju za domnevne nosilce starega. Kajti tisto, kar očitno šteje, je simbolna raven. Tukaj pa Slovenija bode v oči skoraj tako kot s svojim zadnjim volilnim izidom. Medtem ko velika večina srednje- in vzhodnoevropskih družb, tudi tistih z območja Jugoslavije, svoj novi konsenz gradi na lastnih predvojnih zgodbah, je morala v slovenski predosamosvojitvena povojna plast prepustiti čemu novemu zelo malo prostora. Kar opazovalcu od blizu ali daleč postane jasno že, če postavi slovenski državni grb ob romunskega, latvijskega, srbskega ali celo ruskega.
Tukaj pridemo do zelo pomembne točke. Da je tako, ima namreč marsikaj opraviti z zanimivim slovenskim odnosom do nekdanje »širše domovine«, ki ravno onemogoča preveč poglobljeno refleksijo o našem skupnem 20. stoletju. In je voda na mlin tistim, ki obljubljajo, da je niti v prihodnje ne bo. Vendar gre za kompleksno, večplastno zgodbo, vredno posebne obravnave.
Svoj kamenček je v mozaik nesporno dodala še pomembna strateška odločitev nekaterih poudarjeno svobodomiselnih akterjev demokratizacije in osamosvojitve, ki so si za oba procesa pridobili velike zasluge. Ti so se v z današnjega vidika precej iracionalnem strahu pred (vnovično?) prevlado tradicionalističnega kolektivizma, kakršnega je zanje najbolj poosebljala Katoliška cerkev, v nekem odločilnem trenutku raje odločili za sodelovanje z dediči nekdanje monopolne politične organizacije. Kar sicer ni zgolj slovenska posebnost, saj so se podobni trendi kazali na Madžarskem, Hrvaškem in celo na Poljskem. Sicer so mnogi zelo kmalu ugotovili, da se za nemara liberalnejšo fasado skriva vsaj toliko posesivni kolektivizem drugačnega predznaka, a njihova tedanja odločitev v določenem smislu odmeva vse do danes. Kot kaže navsezadnje izid zadnjih parlamentarnih volitev, pomanjkanje volje za jasnejšo razmejitev od polpreteklosti usodno hromi nekatere stranke z liberalnim predznakom.
Tudi zaradi tega lahko zaključim z mislijo, da je ravno 22. april 1990 v mnogočem preroško zarisal slovenski volilni in politični zemljevid. Torej se ga je vredno spomniti, najsi bo obletnica okrogla ali ne.
_
Dr. Aleš Maver je profesor latinščine in antične zgodovine.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
