Veliki inkvizitor klasičnega liberalizma ne more biti ne slovenski levičar ne slovenski desničar
Zakaj morate zavrniti idejo klasičnega liberalizma?
In zdaj mi dovolite, da v slogu velikega inkvizitorja refutiram aplikacijo klasičnega liberalizma v javnem prostoru. Glede na dejstvo, da sem sam zagovornik tega svetovnega nazora, sem do tega tudi upravičen, kajti veliki inkvizitor klasičnega liberalizma ne more biti ne slovenski levičar ne slovenski desničar. Zakaj torej zavrniti takšen svetovni nazor?
1
Zato ker je to tako radikalno nerealna predstava o svetu, da če jo sprejmete, avtomatično preidete v množico, ki definira zgolj rob družbe, in boste, takoj ko zakikirikate, potisnjeni na družbeno margino, ki jo poleg vas sestavljajo še kaki socialisti, marksisti, eko-obsedenci, jogi-newage-privrženci, nacionalsocialisti ali fašisti. Skratka, prevzemanje te filozofije je zagotovo vaša pot v propad. Sicer s plemenitimi nameni plavate proti toku, ampak cunami političnega pragmatizma in vseprisotnega totalitarnega intervencionizma vas bo slej ko prej utopil.
2
Malo je tistih, ki sebe imenujejo klasični liberalci in nimajo manično jehovskega pogleda. Še huje, delujejo kot kumrovška šola in, če smo iskreni, to ni ravno zagotovilo za dobro družbo. Na vse imajo pripravljen metafizičen odgovor. V stilu »ne vem, kaj je dejansko vprašanje, ampak zagotovo je odgovor v pravni državi, nižjih davkih in podjetniški iniciativi«. Takšni tipi zelo kmalu postanejo neznosno dolgočasni, sčasoma tudi zagrenjeni, saj je svetu le malo mar za njihove rešitve, ves čas pa so utrujajoče pridigarski. Še več: če se lahko širi ideologija, za katere zagovor je zadosti poznati vsega tri stavke, to že ne more biti dobro. Res je, da so najelegantnejše in najbolj učinkovite tiste formulacije, s katerimi opisujemo svet okrog nas na najbolj enostaven način, toda to, kar se dogaja med libertarci/zagovorniki klasičnega liberalizma, postaja pospešena degeneracija ideološke platforme in neznosen redukcionizem.
3
Bodimo iskreni, filozofija, ki zaokroža ekonomski liberalizem, je logično konsistentna in v svoji enostavnosti zelo lepa. Je pa odvisna od nekaterih metafizičnih mašil. Ključno klasično liberalno mašilo je pravna država. Vse eksternalije, vse stranpoti, ki se pojavijo v naravi, in vse logične deviacije tržnega mehanizma bodo po prepričanju liberalcev odpravljene, če začne delovati pravna država. Ampak realno je, da pravna država ne deluje – in tudi ni mogoče z absolutno gotovostjo trditi, da bo nekoč delovala. Povedano drugače, pravna država je takšna, kakršna je, in ne more rešiti več, kot pač reši v vsakem danem trenutku, čakanje na »pravo« pravno državo pa je enako kot čakanje socialistov na prihod komunizma. Tudi če bo pravna država, dobesedno preslikana iz teorije klasičnega liberalizma, kdaj obstajala, to še ne pomeni, da bo konec vseh deviacij tržnega mehanizma – oziroma da bodo tedaj interakcije med posamezniki tako zavarovane, da zunanje (politične) intervencije ne bodo vzpostavljale realnosti, ki bi bila identična današnji – in bo to pomenilo povrnitev k naravnemu redu, ki naj bi bil prosti trg.
4
Kdo razen ideoloških blaznežev lahko trdi, da je katalaksija naravni red? Kdo lahko utemeljeno in navkljub nasprotnim dokazom pred očmi trdi, da si ljudje želijo svobode in odgovornosti? Ne bodite slepi, ljudstvo si je izmislilo politično upravljanje s podjetji (in drugimi sistemi, kot sta denimo pokojninski ali zdravstveni) zato, da polje svojih odločitev reducira na minimum, s tem pa kolektivizira odgovornost in izniči svobodno izbiro, ki za večino ljudi (praviloma finančno nepismenih) pomeni samo odvečno tveganje. Taisto ljudstvo si je izmislilo demokratični politični sistem, ki ni nič drugega kot velika farsa za navidezno prerazdeljevanje premoženja: od davkov do subvencij. Ljudstvo si je izmislilo oktroirano hiperegalirano ekonomijo samo zato, da ne nosi odgovornosti za svoja dejanja na trgu, ampak jo spet prenese na raven kolektivnega ništrca. Ljudstvo je preveč leno, da bi odločalo o svoji usodi, in namesto tega raje podpira sistem političnih strank in parlamentarne šarade samo zato, da lahko krivi nekoga drugega za svojo usodo (večino časa se to tako ali tako reducira na lamentiranje, da imajo manj, kot mislijo, da jim pripada). Kaj je torej naravni red, če ni beg pred odgovornostjo in odpovedovanje svobodi v zameno za majhne, a zanesljive rente? Ne rečem, del prebivalstva si res želi svobodo in sprejema odgovornost, ki s tem pride; a bodimo realni – večina je skregana s svobodo ali pa se je boji.
5
Če razumete, v kakšnem svetu živite, in še vedno silite v klasični liberalizem in se angažirate v civilni družbi ali celo rinete s takšno agendo v politiko, potem niste nič drugega kot socialni inženir in se zato lahko mirno slikate skupaj s komunisti in fašisti. Še enkrat: ni dokaza, da je svet v resnici prikrito nagnjen v maksimiranje svobode in da je treba zgolj premagati zle sile totalitarizma in bodo vsi zadihali s prostim trgom. Celo obratno je: vsi dokazi kažejo, da lahko našo realnost in njeno zgodovino opišemo predvsem z množično željo po odpovedovanju svobodi in izogibanju odgovornosti. Če želite to spremeniti, morate spremeniti naravo človeka. To pa so delali ravno komunisti in nacisti. In ni res, da je dovolj ljudem samo pojasniti neprecenljive prednosti svobode in odgovornosti, pa bodo sami spoznali edino pravo resnico (to so že poskušali komunisti z brezrazrednostjo in nacisti z rasno čistostjo). Resnično je, da vas bo večina poslušala, vam odvrnila, da so ideje dobre, potem pa bo izvolila najmanj keynesiance, ki denar dajejo, ne pa volivce silijo, da ga ustvarjajo.
6
Razen v izjemnih primerih je realnost popolnoma zanikala idejo prostega trga. Nikoli ga ni bilo, ko pa je bil, je šlo za nekaj nestabilnega. Nekaj, kar je obstajalo le do prihoda nove velike ideje, v imenu katere so bili posamezniki pripravljeni žrtvovati vse, tudi lastne družine, kaj šele svobodo. Prosti trg tipično vidimo kako leto ali dve po predrugačenju političnih sistemov, ob kolapsu ekonomij in v začetnih fazah ekonomske in politične tranzicije. Potem enostavno odmre. In zakaj ne bi odmrl? Če ljudem v zameno za svobodo ponujate odgovornost, je povsem logično, da bodo večinoma svojo svobodo raje zamenjali za rento s kolektivizirano odgovornostjo, ki jo prevzame neka amorfna politika. Da ne govorimo o politični realnosti: katera politična stranka s klasično liberalnim programom je uspela na volitvah ali pa je kot vpliven dejavnik političnega trga preživela dlje časa? Pa ne govorim o Laarovi agendi intuitivnega liberalizma v najhujšem času estonske tranzicije ali pa o povojni Nemčiji nekje do sredine petdesetih let preteklega stoletja (torej o okoliščinah, ko so mogoči tudi najbolj radikalni družbeni poizkusi). Ne, take politične stranke sicer ni, in to je vsa realnost. Pa še to: dejstvo, da prostega trga nismo nikoli videli kot dolgoročno stabilne tvorbe, še ne pomeni, da ga nikoli ne bo, a verjetnost, da ga bomo videli – s tem se morate strinjati –, je zelo nizka.
7
Tudi politične stranke in njihovi liki, ki zagovarjajo klasično liberalno agendo, na koncu degenerirajo v socialne inženirje. Privatizirajo počasi, če sploh, igrajo se z davčnim sistemom, prerazdeljujejo proračunska sredstva in nasploh igrajo velike pomembneže, ki bodo z reformami spreminjali našo usodo. Verjamejo v smiselnost obstoja monopoliziranega centralnobančnega sistema, smiselnost regulacij in reševanj finančnega sistema ter vztrajno delajo na zakonodaji, ki vse bolj omejevalno definira vsak trenutek našega bivanja. Res klasično liberalno, ni kaj. Če že kaj, potem si zapomnite, da z njihovo izvolitvijo ne boste pripomogli k transformaciji v lepši boljši svet, ampak k transformaciji njihove denarnice in k inflatorni rasti njihove samopomembnosti. V primeru, da kupite argument o potrebi po pragmatičnem političnem pristopu h klasično liberalni agendi, pa vedite, da ste uporabno budalo.
8
Svet je že sam po sebi zelo kompliciran, če pa ste povzeli še klasično liberalen svetovni nazor, to pomeni, da se bodo v vas neprestano zaganjali rentniki, ki domnevajo, da ste vi edina grožnja za njihov davkoplačevalski kolač, skupaj z njimi pa še levičarski lunatiki najtežje vrste, saj na vsakem koraku negirate njihov koncept pravičnosti, zapakiran v idolatrijo brezrazredne družbe, ter medijske hijene, ki kot dobri družbenopolitični delavci branijo tekovine revolucije in nezmotljivo pravičnost levičarske politike. Napadli vas bodo tudi z desne, saj je očitno, da ne razumete pojma nacionalnega, ker ste radikalen idiot, ki hoče privatizirati podjetja, ki so edina denarnica njihove politike, in seveda, ker ne razumete, da je desnica definicija ultimativnega progresa, ne pa neko vaše prostotržno fantaziranje. Skratka, če te strupene ideje ne zavrnete, vedite, da ste v imenu lepe, čiste in enostavne filozofije klasičnega liberalizma čisto prostovoljno skočili pod levo-desni rentniški valjar.
***
Če je torej vaš svetovni nazor res klasično liberalen, potem je vaša vloga v tem svetu lahko samo obstranskega pomena. In če niste ravno preveč nagnjeni k samomorilskemu obnašanju, potem pozabite na velike zgodbe, ki bi vas iz libertarca spremenile v oportunističnega socialnega inženirja. Dojemite že enkrat Rothbarda in Nozicka (tudi če se izključujeta) in temu primerno zavzemite svoj prostor v družbi. Povedano drugače, čistosti misli ne morete ohraniti s statistiko o tem, koliko ljudi ste z jehovskim pogledom in na kratki rok prepričali z vašo zgodbo. In če vas to spoznanje pahne v depresijo, potem se sprijaznite, da ste v resnici zakrinkani totalitarec, ne pa klasični liberalec.
Naj zaključim s trditvijo, ki jo v Karamazovih postavi veliki inkvizitor in ki dokončno zaokroži tudi tezo o potrebi po izgonu klasičnega liberalizma iz političnega prostora : »Pravim ti, da je za človeka ni bolj mučne skrbi kakor najti tistega, kateremu bi čim prej predal dar svobode, s katerim se to nesrečno bitje rodi.«
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014