Pogovor z novinarjem in pisateljem Christosom Chomenidisom
»Iz nas ne boste naredili Nemcev«
Chomenidis je v Atenah in Moskvi doštudiral pravo, v Leedsu pa študij komunikacij. Dokler se ni povsem posvetil pisanju, je deloval kot pravnik. Je avtor petih romanov in dveh zbirk kratkih zgodb. Na eni izmed najbolj priljubljenih grških zasebnih radijskih postaj vsako jutro med osmo in deseto uro vodi družbenokritično pogovorno oddajo. Sedanje razmere v Grčiji po njegovem mnenju »dišijo po zadnjih mesecih Jugoslavije«, a grška zgodba se, tako vsaj upa, »ne bo končala na jugoslovanski način«. Njegova projekcija bližnje grške prihodnosti: ulice bodo gorele, veliko bo nasilja, politika bo dokončno izgubila vso kredibilnost, razširil se bo kriminal, bile se bodo male, »partikularne« vojne. Javno proti zasebnemu. Revni proti bogatim. Množice proti elitam. Podeželje proti Atenam.
Skrajna levica proti skrajni desnici. Delodajalci proti delavcem. Grki proti (i)legalnim priseljencem. Vsi proti politiki. A Christos Chomenidis še ni izgubil upanja. »Rešitev je v solidarnosti,« pravi.
Pred nekaj dnevi so atenske ulice gorele in ljudje umirali; v zraku je bilo mogoče čutiti duha Bukarešte izpred dobrih dvajsetih let. Danes se turistom, ki pohajkujejo naokoli, verjetno zdi, da je vse normalno. Lokali so polni, straža pred parlamentom se menja po ustaljenem urniku, tramvaji proti mestnim plažam vozijo kopalce. Je revolucionarnost socialnih nemirov le še ena grška iluzija?
Ni iluzija. V Grčiji se dogajajo zelo pomembne reči. Veliki protivladni protesti so pokazali, da imajo ljudje dovolj ropanja, laži in korupcije. To so na ulicah tudi precej neposredno povedali. Žal so v nemirih umrli trije ljudje. Živimo naprej, videli bomo, kaj bo. Gotovo pa se nam ne obeta nič dobrega. Tu ne bo mirno.
Zakaj me sprašujete, kako lahko v miru pijem kavo, in zakaj so vsi lokali polni? Pa kaj vi mislite, da bomo mi kar čez noč postali Nemci? Prosim, naj Evropska unija tega ne počne. Težko nas boste naučili nemškega reda. Ko so pred meseci v Grčiji poskušali prepovedati kajenje v lokalih, je ta zamisel klavrno propadla. Ljudje so jo ignorirali. Najlaže je reči, da smo leni, a to preprosto ne drži. Imamo svoj življenjski slog, svoj ritem. Vedno je bilo tako. Kaj naj zdaj po vašem storimo? Naj ne hodimo več v kavarne in naj nehamo piti kavo in debatirati? Je greh, če sedim tu zunaj, na lep pomladni dan, in se ob kavi pomenkujem s prijatelji? To je naš način življenja in druženja. Tako bo tudi ostalo. Ne glede na vladne ukrepe. Ne glede na krizo. Gotovo bomo kmalu precej revnejši, a še vedno bomo veliko svojega časa preživljali v lokalih. Namesto treh kav bomo spili eno, namesto pice pa bomo pojedli sendvič. To je temelj naše socializacije, tako razumemo svet.
Nihče nam ne more vsiliti svojega načina delovanja. Uravnilovka v Evropski uniji je velika neumnost. Od Finske do Grčije, od Portugalske do Poljske: same razlike. V Evropi se veliko govori o multikulturnosti, a se ta v resnici ne spoštuje. Vsiljujejo se določeni vzorci. Družijo nas razlike. Ne povezujejo nas podobnosti. Nikakor se ne bomo pustili uniformirati. Ne glede na ceno, ki jo bomo morali za to plačati. Evropska unija ni nastala, da bi nas poenotila in nam vzela posamične, nacionalne identitete. Vsaj upam, da ne. Združeno Evropo vidim kot prostor spoštovanja razlik in njihovega plemenitenja. Ter solidarnosti. Ta spopad med severom in jugom Evropske unije, ki smo mu zdaj priča, je nesmiseln in hkrati skrb zbujajoč.
Kdaj ste dojeli, da vse skupaj res vrag jemlje?
Prepozno. Tako kot vsi drugi. Zato je vse skupaj še bolj boleče. Grčija je država v šoku. Pa ne bi smelo biti tako.
Dolgo smo živeli v sanjah. Niti približno nismo vedeli, kaj nas čaka in kako globoko je zabredla država. Na radiu vsako jutro vodim pogovorno oddajo. Oktobra lani smo imeli volitve, na katerih je z veliko prednostjo zmagala levica. Kriza ali celo morebiten bankrot države sploh nista bila del predvolilne kampanje. Še okoli božiča je bila osrednja tema v državi prašičja gripa. Grozili so nam, da nas bo ugonobila, in nam prodajali draga zdravila. O finančni in gospodarski krizi se sploh nismo pogovarjali, saj je bilo rečeno, da nas ta ne bo kaj dosti prizadela, ker pri nas ni veliko industrije, skoraj vsa država pa živi od storitev. Nova vlada pod vodstvom samooklicanega socialista Georga Papandreouja nas je vseskozi prepričevala, da s proračunom ne bo nikakršnih težav. Papandreou je celo rekel: »Ne skrbite, imamo dovolj denarja.« Življenje je bilo lepo in mirno. Nova vlada je gojila politiko odprtih vrat, nikakršnega izrednega stanje ni bilo čutiti. V parlament je prišlo veliko zagorelih, urejenih in športnih ljudi. Zdelo se je, kot da je politika postala moderna; bilo je, kot da bi izbirali grški supermodel. Potem pa je udarilo kot strela z jasnega. Ko je na začetku februarja finančni minister George Papakonstantinu dejal, da je Grčija v resni finančni krizi in da se obetajo slabi časi, smo se prebudili iz sanj. A v resnici je bilo že prepozno. To je bilo tako, kot da bi morilec odšel na policijo in prijavil, da je našel truplo. Iluzije je bilo konec.
Glavni sovražnik ulic je postala politika sama po sebi. Povsem jasno je, da so vsi politični koncepti mrtvi, drug čez drugega govorijo protestniki. To hkrati zveni osvobajajoče in nevarno?
Nekaj mesecev po tem, ko je bilo vse lepo in prav, je politika, tako leva kot desna, globoko in nepovratno osovražena. S klasično politiko je konec: preveč so nam lagali. To nikakor ne velja le za Grčijo. Politika je dokončno izgubila kredibilnost vodenja. To je hecno. Mar niso isti ljudje, ki zdaj po ulicah vzklikajo protivladna gesla in pozivajo k zažigu parlamenta, še oktobra na voliščih oddajali svoje glasove? In to po vsej verjetnosti za ljudi, proti katerim zdaj mečejo kamenje. Potrebujemo več introspekcije. Kriza nikakor ni le individualna. Čas je, da odrastemo. Kot posamezniki. Kot družba. Kot država. Prehudi časi so pred nami, da bi si dovolili ostati najstniki.
Ljudje so neizmerno jezni in razočarani. Politikom, govorim na splošno, tega ne bodo nikoli odpustili. Še posebno zato, ker jih bodo vladni (proti)krizni ukrepi v resnici močno prizadeli. Dobri časi so nepreklicno končani. Po drugi svetovni vojni je bil velik del zahodnega sveta vajen, da vsaka nova generacija živi bolje od prejšnje. Da gre svet pozitivno naprej in da je upanje utemeljeno. Zdaj je tega konec: naši otroci bodo zagotovo živeli slabše kot mi. Ali kot so živeli naši starši. To se ne da kar tako sprejeti, zato so mladi jezni. Zelo jezni. To je mogoče videti na ulicah, na univerzi, doma. Vedo, da jih je nekdo izigral in jim vzel del prihodnosti, a ne vedo natanko, kdo je to storil. Zato jeza in razočaranje nista povsem artikulirana –tudi to se na ulici zelo dobro vidi. Generacija 700 evrov, kot smo pred dvema letoma poimenovali mlade izobražence, je vmes že postala generacija 560 evrov. Številka bo le še padala. Vmes pa se bo povečevala brezposelnost. Perspektive? Ni jih. To bo močno prizadelo temelje grške družbe.
Čeprav bodo v bližnji prihodnosti mladi zaradi krize in vladnih ukrepov v resnici plačali visoko ceno in se bodo nekako morali sprijazniti, da življenje ne bo samo po sebi dobro, bo kriza najhuje prizadela upokojence. Številni že zdaj živijo v revščini. Atene, denimo, so eno najdražjih mest v Evropi. Pokojnine pa so mizerne. Povprečno omogočajo le plačevanje položnic. Zdaj še to ne bo več mogoče –bojim se, da bodo ulice kmalu polne starih brezdomcev. Dobivamo novo ogroženo družbeno skupino, o kateri se pred kratkim sploh ni razmišljalo. In starostniki se pred krizo ne bodo mogli ubraniti; za večino ni zasilnih izhodov. Dela na črno, ali emigracije, denimo. Zato sem na Facebooku že ustanovil skupino za pomoč revnim upokojencem. Računam na solidarnost, ta je zapisana v naših genih in je edino, kar nas lahko reši. Ne smemo dovoliti, da bi naši dedje in babice končali na ulici. Zdaj je čas, da Grki pokažemo svojo človeško plat.
Ali velikanski paket pomoči Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada, ki bo Grčijo najverjetneje spremenil v večno dolžnico, lahko ogrozi grško suverenost? Kaj to pomeni za grško stanje duha?
V 21. stoletje smo vstopili zelo dinamično. Pred šestimi leti smo v Atenah gostili olimpijske igre. Že veliko pred začetkom iger, ko so bili moji sodržavljani glede iger polni entuziazma, sem javno opozarjal, da nas bo olimpijada pokopala. Ves čas je bilo popolnoma jasno, da v ozadju iger stojijo veliki posli in da se bodo nekateri ljudje mastno obogatili, država –predvsem pa državljani –pa od tega ne bodo imeli nič. Ko bi vsaj bilo tako. Zdaj imamo od olimpijade vse kaj drugega kot nič: dolgovi so velikanski, v njih se dušimo. Velik del olimpijske infrastrukture je popolnoma neuporaben. Bili smo premajhni za olimpijske igre. Videti je bilo, kot da bi v majhnem stanovanju organizirali zabavo za vse mesto. Če se odločiš za kaj takega, moraš vnaprej vedeti, da ti bodo žurerji povsem uničili stanovanje. Kaj, za vraga, naj v Atenah počnemo s stadioni za bejzbol in kriket? Kaj nam bo proga za kajak in kanu na hitrih vodah?! Od olimpijade naprej se je začelo obdobje, ki je pripeljalo do današnjega izrednega stanja. Ker nismo postavljali vprašanj, se je ustvaril monstruozen dolg. V državi vlada strah. Predsednik vlade je v zadnjih treh mesecih, iščoč pomoč in rešitve, že trikrat obletel celotno Zemljo. Nekateri politiki so vmes dejali, da se počutijo kot poveljniki potapljajočih se ladij. Ljudem so med vrsticami sporočali, naj si ne obetajo srečnega konca. Tako so –če že sprašujete o suverenosti –načeli našo notranjo suverenost. Od tod strah. Vmes so rapidno poskočile cene tako rekoč vsega. V Grčijo so prišli strokovnjaki Mednarodnega denarnega sklada, ki so naše gospodarstvo postavili pod rentgenske žarke in ugotovili, da smo v grozljivem stanju; da je vse skupaj le še slabše, kot se nam je zdelo. Vsak dan smo jih videvali, ko so, v lepih oblekah in z mobilnimi telefoni, prislonjenimi na ušesa, ves čas skakali od enega ministrstva do drugega. Vladi so seveda predlagali posamezne ukrepe. A eden izmed njih je v intervjuju za grške medije jasno povedal, da del ukrepov, ki najbolj posega v življenje ljudi, ni bil njihov predlog. Torej je vlada delovala ... suvereno. In na naš račun.
Vas je stopnja nasilja na atenskih ulicah presenetila? Ste po tihem pričakovali –tako kot številni naši grški sogovorniki –da bodo med protesti umirali nedolžni ljudje?
Ko sem izvedel, da so trije ljudje zgoreli, pravzaprav štirje, saj je bila pokojna ženska noseča, sem bil pretresen. Popolnoma. Nisem pričakoval smrtnih žrtev. Kdo so ljudje, ki jim je to hodilo po glavah?
Devetdeset odstotkov protestnikov je bilo ves čas povsem mirnih. Protesti so bili večji del zelo dostojanstveni. Smrt bančnih uslužbencev nikakor ni resnična podoba protestov in stanja grškega duha. Mediji so se –kot vedno –osredotočili na osamljen dogodek in ne na vsebino. Sami dobro veste, da se po mestu širijo številne teorije zarote o tem, kaj (in zakaj) se je v resnici zgodilo na ulici Stadiou, kjer je zgorela poslovalnica banke Marfin.
Sam se protestov nisem udeležil. Ko sem videl, kaj se dogaja na ulicah, in predvsem, koliko ljudi se je zbralo, mi je bilo žal. Protesti niso bili politizirani. Bili so brez ideološkega naboja. Bili so krik jeznih in razočaranih ljudi. Za protesti ni bilo nikakršnega sistema. Odpravil sem se v mesto, a je bilo že prepozno.
Naslednjih protestov se bom gotovo udeležil. Spoštujem mnenje ulice. Ob tem mislim, da do zdaj na ulicah nismo videli še ničesar. Razmere se bodo zaostrile zgodaj jeseni, ko bodo vladni ukrepi začeli delovati. Ko bodo posledice začele udrihati po ljudeh. Jeseni bodo ulice polne in zoprne. Vse skupaj se bo stopnjevalo in vrhunec doseglo pozimi, ko je življenje v Grčiji zaradi vremena najdražje. Večina nas ima v bankah nekaj denarja, imamo nekaj zaslombe; a to bo kaj kmalu skopnelo. Potem ... potem bo pošteno počilo.
Kaj je po vašem mnenju osnovno sporočilo protestov? Kaj je njihova temeljna substanca? Kakšne bodo videti Atene čez nekaj mesecev, ko bodo vladni ukrepi začeli učinkovati?
Ljudje vedo, da bodo morali plačati za tuje grehe. Da bodo morali zaradi dolgih let spornih gospodarskih in političnih praks živeti dosti slabše kot doslej. Grčija je izgubila optimizem. Izginja vera v prihodnost. Psihološka situacija v državi je po mojem mnenju podobna, kot je bila konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let v Jugoslaviji. Živeli smo tako svobodno in imeli smo se tako fino, da se nismo zavedali, kako velike težave so ob tem nastajale. Nismo se spraševali, ali živimo »prek svojih zmožnosti«. Dolga leta smo se pozitivno razvijali, potem nas je nenadoma presenetila katastrofa. Naša svoboda je zdaj ogrožena. To je tisto »jugoslovansko« v grški zgodbi. Morda celo »balkansko«. A vseeno sem prepričan, da se konec jugoslovanske zgodbe v Grčiji ne more ponoviti. Ne bomo zabredli v veliko in krvavo državljansko vojno, bomo pa kmalu priče majhnim, »partikularnim« vojnam. To vodi naravnost v razredni boj in maščevanje. Ulice bodo brez dvoma gorele. To bo trajalo zelo dolgo. Naporno in nevarno bo. Odnosi med družbenimi razredi so bodo vse bolj zaostrovali. Konkretno: ko se bo pred prehodom za pešce ustavil drag terenski avtomobil, ga bodo obstopili jezni ljudje in od voznika želeli slišati, kje je dobil denar zanj. Dokler tatovi, ki so uničili naše gospodarstvo in ogrozili temelje naše družbe, ne bodo kaznovani, ne bomo doživeli katarze. Ta je temelj za izhod iz krize in obnovo države. Spopadlo se bo javno z zasebnim. Revni proti bogatim. Množice proti elitam. Podeželje proti Atenam. Skrajna levica proti skrajni desnici. Delodajalci proti delavcem. Grki proti (i)legalnim priseljencem. Veliko bo nasilja. Bodo tudi žrtve. Razširil se bo kriminal. A ne po »jugoslovansko«.
Ali torej Grčija vstopa v tretji svet?
Grška komunistična stranka, ki je z osmimi odstotki volilnega telesa najmočnejša v Evropski uniji, govori o novem suženjstvu, imperializmu, kolonializmu, okupaciji in popolni izgubi suverenosti. Hočejo, da se odrečemo evru in se poberemo iz EU. Jaz mislim, da ne bo tako hudo. Še vedno namreč verjamem, da bomo s skupnimi močmi našli rešitev. Povedati moram, da sam podpiram vladne ukrepe. In da mislim, da je bila mednarodna pomoč v tem trenutku nujna. V ukrepe in paket pomoči, ki so medsebojno povezani, ne verjamem, ker bi se mi zdeli dobri, ampak zato, ker nimajo alternative. Vsaj približno racionalne ne. Prav nihče ni predstavil pametnega nasprotnega predloga. Žal.
Grčiji se mudi. Bankrota si po mojem mnenju ne smemo privoščiti. Ob tem se dobro zavedam, da si ga ne more privoščiti niti Evropska unija. Ne verjamem v teorije zarote, ki pravijo, da so nas namenoma spravili na boben in da nas bodo zdaj mednarodne finančne institucije za vedno zasužnjile. Za krizo smo največ krivi sami, to moramo priznati. Ob splošni korupciji, fakelakiju („mala kuverta g, grški izraz za podkupnino), in mastodontskem javnem sektorju se je sistem enkrat moral podreti. Grški javni uslužbenci so se v zadnjih dvajsetih letih namnožili kot gobe po dežju. Vsaka nova vlada je v urade pripeljala nove, svoje ljudi. Tako grški politiki tradicionalno plačujejo svoje volivce. V številnih javnih službah je na enem delovnem mestu zaposlenih več ljudi. Javnih uslužbencev do zdaj namreč niso odpuščali. To je bilo grozljivo potratno, hkrati pa so bili ljudje v javnih službah popolnoma nemotivirani. Vse je stalo na mestu. Država je bila neučinkovita, neodzivna, počasna. Prirejale so se statistike. Nič ni bilo sankcionirano. Javni uslužbenci so imeli v Grčiji status domačih ljubljenčkov. Zasebniki pa so kradli in niso plačevali davkov.
Ljudje želijo, da bi bili glavni krivci kaznovani. A to se ne bo zgodilo. Imajo preveč denarja. In ta denar so že davno skrili na varno. Oblasti jim ne bodo mogle do živega.
Vas misel na Evropsko unijo živcira?
Ne, zakaj? Evropska unija se nam je očitno odločila pomagati. Posodili so nam ogromno denarja. Res, neverjetno veliko denarja. To lahko pomeni le eno: da ima Bruselj resnično velik interes, da nas reši. Da smo zelo pomembni za »evropske zadeve«. Da prek nas rešuje –sebe. Kljub temu se še vseeno malo čudim, saj nam posojajo tisti, ki smo jim že zdaj ogromno dolžni. Če ti nekdo posodi tisoč evrov in mu jih ne vrneš, ti verjetno nikoli ne bo posodil deset tisoč evrov, mar ne?! Gotovo so vedeli, koliko dolgujemo in kakšno je stanje našega gospodarstva. To bruseljski birokrati zelo natančno spremljajo. Zakaj nas niso pravočasno opozorili? V tem primeru razumem evroskeptike in tiste, ki verjamejo v teorijo zarote. V resnici marsikaj ni jasno.
Po drugi strani evropski problem ni le Grčija. Velik del Unije je v hudih težavah. Kaj bo s Španijo, Portugalsko, Italijo? Z baltskimi državami? Romunijo in Madžarsko? In kaj bo, konec koncev, z Veliko Britanijo?
Je še mogoče govoriti o »rešitvi«?
Seveda.
Mislim, da bodo Grki kmalu spoznali, da so vladni ukrepi, čeprav nerodni in ostri, edina mogoča pot iz krize. V naslednjih desetih letih se moramo znebiti vseh najdebelejših svinj. Krivci morajo biti kaznovani. Zategniti moramo pasove in se skupaj lotiti reševanja. Temelj je solidarnost. Kljub vsem kreditom je prihodnost Grčije v naših rokah.
Pogledi, maj 2010