Dobro novinarstvo na pogon državnega ... emirskega denarja
Katarska televizija Al Džazira
30. 07. 2011
Nekaj dni po tem ko so ameriški tanki spomladi 2003 prihrumeli v Irak in ko je Sadam Husein bežal (ne)znano kam, so poleg civilistov množično umirali tudi novinarji. In to ne le v navzkrižnem ognju, med nesrečnim korakom na mino ali na frontni črti.
»Od ključnih tekmecev je katarsko globalno glasilo po nogometno kupilo vrsto »zvezdnikov z vestjo«, ki so se naveličali politične korektnosti in korporativnega svetohlinjenja ter ob tem sprejeli finančno morda najboljše plačane novinarske službe na svetu.«
Na novinarje so sredi Bagdada, v tedaj elitnem hotelu Palestine, streljali tudi ameriški vojaki in s topovskim izstrelkom ubili španskega novinarja Joseja Cousa (TV5) ter ranili dva njegova kolega. Američani so se branili, da so na novinarje v hotelu streljali zato, ker so objektiv fotoaparata zamenjali za puškine cevi. Verjeli so jim le sodniki. Le nekaj dni pred tem so namreč Američani napadli tudi bagdadsko dopisništvo katarske televizije Al Džazira. V letalskem napadu – dve vodeni ameriški raketi sta zadeli z novinarskimi znaki jasno označeno televizijsko dopisništvo, preiskava pa je pokazala, da so bili ameriški poveljniki že dva meseca pred tem opozorjeni, da je dotično poslopje »medijsko središče« – je bil ubit palestinski televizijski novinar Tarek Ajub.
Katarska televizija je ravno v iraški vojni pridobila kulten status in je edina od vseh globalnih televizijskih mrež dejansko poročala tudi o drugi, resnični iraški resnici, ki so jo Američani in Britanci razumeli kot terorizem. Kot taka je Al Džazira v očeh nekaterih ameriških vojaških poveljnikov postala legitimna vojaška tarča – medij bi v tistih norih časih velikih obveščevalnih prevar in vrhunca neokonservativnega pohoda po Bližnjem vzhodu težko dobil boljši kompliment.
Od tedaj naprej je šla zgodba o arabski globalni televiziji, ki je kmalu zatem dobila tudi svojo »anglosaško« inačico, le še navzgor. Rasli so ratingi. Dobički so skakali v nebo. Al Džazira je postala sklicno mesto dobrega novinarstva, ki je sicer vedno delovalo kot korporacija na pogon državnega ... emirskega denarja. Od ključnih tekmecev – BBC in CNN – je katarsko globalno glasilo po nogometno kupilo vrsto »zvezdnikov z vestjo«, ki so se naveličali politične korektnosti in korporativnega svetohlinjenja ter ob tem sprejeli finančno morda najboljše plačane novinarske službe na svetu (novinarske, ne zgolj »šov-biz« voditeljske). Kar naenkrat so se po zgledu Al Džazire po vsem svetu – od Kitajske do Rusije in Francije ter Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije – začele pojavljati štiriindvajseturne informativne televizijske mreže v angleškem jeziku, ki so poskušale poročati drugače. A dejansko nikomur drugemu ni zares uspelo. Katarci so preprosto postavili previsoke standarde, vmes pa so – tudi v Beli hiši, kjer je državna sekretarka Hillary Clinton kar naenkrat Al Džaziro začela navajati kot »vir« – postali ena najbolj kredibilnih televizijskih mrež na svetu, katere mnenje je pomembno za vsakogar, ki ga vsaj malo zanima dogajanje (ne le) na Bližnjem vzhodu in v Afganistanu.
Vrhunec je Al Jazeera doživela med letošnjo arabsko pomladjo. V Tuniziji, kjer se je vse skupaj začelo, so novinarji katarske televizije dejansko delovali kot aktivisti in svojevrstno družbeno omrežje, ki je s svojim »agitiranjem« močno pripomoglo k padcu osovraženega despota Ben Alija. Poslednji egiptovski faraon Hosni Mubarak je na začetku protestov na kairskem Trgu osvoboditve (arabsko: Tahrir) vzporedno izključil internet, mobilne telefone in signal vodilne arabske televizije, ki je do tedaj nepretrgoma – štiriindvajset ur dnevno – poročala o ključnem geostrateškem dogodku zadnjih nekaj let. Podobno je bilo v Libiji in Jemnu, od koder je Al Jazeera ves čas poročala na najvišjih mogočih obratih kvalitetnega novinarstva. A ob tem je nujno treba omeniti, da je bilo dogajanje v naštetih bližnjevzhodnih državah pisano na kožo Katarja, edine države-korporacije na svetu, ki je v zadnjih letih postala eden glavnih akterjev v regiji in tudi širše (organizacija svetovnega prvenstva v nogometu 2022).
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Kultura in mediji:
|
30.07.2011 Prispevki avtorja
Kultura in mediji:
|
30.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
