Odstiranje mitologije
Boris A. Novak: Vrata nepovrata: Čas očetov. Epos, 2. knjiga. Založba Goga, Novo mesto 2015, 716 str., 27,90 €
23. 03. 2016
Vsak človek ima svojo zgodbo, nima pa vsak dovolj pesniškega žara, da bi jo lahko pretopil v ep, kar dokazuje že njihova skromna številka skozi zgodovino književnosti. Med velika imena snovalcev teh obsežnih pesnitev se je z Vrati nepovrata, prvim slovenskim epom, vpisal Boris A. Novak.
Njegov opus je že brez Vrat nepovrata obširen, veličastna trilogija, ki jo sestavljajo Zemljevidi domotožja, Čas očetov in še neizdana Bivališča duš, pa dodatno potrjuje in utrjuje njegovo mesto med mojstri Besede.
Božanska tragedija
Drugi del epa, Čas očetov, ki mu je pričujoča kritika posvečena, se logično nadaljuje tam, kjer se je prvi končal – pri Času. Zadnji trije spevi Zemljevidov so namreč naslovljeni Čas, Zgodovina in Zgodba ter napovedujejo še globlji spust v snov. In če smo skozi prvi del spremljali osebno zgodovino pesnika ter se sprehodili skozi vse kraje in se dotaknili vseh stvari, ki v njem prebujajo lastne ali »izposojene« spomine na njegove bližnje, je drugi del še bolj osredinjen na družinsko zgodbo, ki se sproti izpisuje skozi bolj ali manj tragične usode sorodnikov. Oblikovno je bila prva knjiga bolj zgoščena, sestavljali so jo trije zvezki s skupno 46 spevi, v Času očetov pa je skoraj enako število spevov (50) razdeljenih v kar 10 zvezkov. To si lahko razložimo s pomočjo razdrobljenosti, saj so morali Zemljevidi zgraditi temelje za osebno mitologijo, Čas očetov pa jo lahko, takole razgrnjeno pred nami, razveja in razbohoti.
Sestava je torej radikalno drugačna od sistematične Božanske komedije (Pekel, Vice, Raj – 3 x 33 spevov plus uvodni, kar je treba znati že za maturo), a vseeno si pesnik ne more kaj, da Danteju ne bi pisal hommagea; zgovorni so že naslovi spevov (1. spev Čas Dantejev, Čas Antejev, 47. Čas preživelih – Inferno d'Ante), v katerih izkoristi podobnost očetovega imena z imenom slavnega Alighierija. Ker pa ima Novak pred nami razkrite vse karte, Danteja v ep preprosto – povabi. Na vlaku v smeri Firenc se zapleteta v buren dialog, ki v grobem tudi okvirja Čas očetov. Najprej se – aktualno – pogovarjata o Dantejevem izgnanstvu in njegovi »brez-domnosti«, ob koncu pa se spustita v polemiko o koncu 2. svetovne vojne, ko Dante sklene: »Vojna je najgloblji krog pekla.«
Prešeren brez Prešerna
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
Preden pa se pričujoč zapis poda v ostale »kroge«, se moram za trenutek pomuditi še pri slogu, še raje pri rimi. Ta je namreč tako tekoča in popolnoma zlita z ritmom, da ne ustvari občutka monotonosti. Kot se za najbolj predanega slovenskega proučevalca pesniških oblik spodobi, je rima v večini primerov bogata (v njej se torej skladajo vsaj zadnje tri črke), včasih rahlo prekršena in skoraj nikoli že izrabljena, kar je za besedilo te dolžine skorajda neverjetno. Še ena odlika Časa očetov je odsotnost t. i. prešernovske strukture, obrnjenega besednega reda, ki je ravno zaradi šolstva tako globoko ukoreninjen v zavest slovenskega naroda – prav sproščujoče je brati resne, »old school« rime, ki se ne udinjajo zakrneli tradiciji, ampak se skozi verze vijejo tako tekoče, da zvenijo kot govor. Tudi ustaljeni ritem, iz katerega sestoji ep, pesnik krši ravno toliko, da ni njegov suženj, da lahko še vedno daje prednost pomenu. V duhu te stvariteljske svobode si na koncu spevov privošči zamolke, poigrava se z grafično obliko verzov; besede v zapisu posnemajo izstreljene barvne rakete, valeč se dim ali hojo po stopnicah. Čeprav se pesnik nekje zaskrbljeno sprašuje, »kako naj stara revna rima / prikliče lesk zrcaljenja nekoč magnetičnih teles«, bojazni za to v Vratih nepovrata pravzaprav ni.
Ne glede na zapisano pa pri Času očetov ne smemo kar apriorno trditi, da je Novak zavrgel celotno pesniško dediščino, ravno nasprotno – do nje izkazuje skrajno spoštljiv odnos, otrese se le klišejev, ki so se spotoma zagrizli vanjo. Koliko mu pesniška preteklost dejansko pomeni, je najbolj neposredno vidno v prvem zvezku z naslovom Čas pesnikov. V njem Homerja imenuje za Prvega Pesnika in ga sprašuje o njegovih pesniških postopkih, pesem napiše tudi Ovidu, Vergilu in trubadurju Jaufrésu Rudèlsu – tistemu, ki je najčutneje zapel o »ljubezni iz daljave«. Nasploh je mogoče na vsakem koraku razbrati Novakovo ljubezen do trubadurske lirike, skozi ep ga prek grozot zgodovine vodi ljubezen do njegove Mo, in zdi se, da ga iz brezna obupa velikokrat reši prav ta fin' amor do izvoljene gospe. Tako se Novak nenehno poklanja velikim pesnikom in jih obenem ponotranja, dela za svoje. Tako se tudi ne boji mnogih tujih jezikov, ampak jih spretno vtke med verze, pri Danteju seveda italijanščino, drugje pa še francoščino, angleščino, nemščino in srbščino. Da ne bi pozabili, da je zvest proučevalec pesniških oblik, v sedmem zvezku naletimo recimo na madrigal, epitalamij (ženitvena pesem), uspavanko in budnico.
Plemenita laž
V poeziji velja »pravilo«, da se pesnika ne enači s pesniškim subjektom, kar je seveda popolnoma razumljivo, toda v primeru Časa očetov je to nemogoče. Pesnitev nam postreže s toliko avtobiografskimi podatki in intimnimi vpogledi v družinsko drevo pesnika, da se dejansko zdi, da se to od nas niti ne pričakuje. V duhu epike se ob branju prej počutimo kot gledalci, ki morajo za vsako ceno verjeti v iluzijo, ki se dogaja na odru, da ne bi uničili predstave. Čeprav lahko sklepamo, da se vse stvari, o katerih ep pripoveduje, niso zgodile (ali vsaj ne na tak način, kot so zapisane v verzih), vseeno čutimo, da nas pesnik spušča najbliže do zdaj, da nam na stežaj odpira vrata nepovrata, temačen vhod v rane lastne preteklosti. O tem, da se ne boji izpostavljenosti, priča tudi verz uvodnega speva: »Pozor! Vsa ta imena so na smrt resnična.« Za tiste, ki morda še niso vedeli, se čisto na začetku razkriva pomen A-ja sredi njegovega imena in priimka, ki je okrajšava za imeni njegovih staršev (Ante in Ana).
Za trenutek se vrnimo še k verjetnosti dogodkov, ki jih srečamo v Času očetov. Nihče ni rekel, da bi se morali zgoditi ravno tako, kot so zapisani, saj gre vendar za pesniško svobodo, kakor hudomušno opozarja tudi Novak, ko pravi, da si pri zapisovanju zgodb: »nekolikanj (prav malo) tudi izmišljuje […]«. V nekaterih primerih so naključja podobna deus ex machini, rešitvi, ki se pripeti zaradi naključnega pogovora z mimoidočim ali odkritja izgubljenega predmeta, toda vse skupaj je slogovno tako prefinjeno zavito, da se iluzija nikoli ne razblini, vsaj če hoče bralec za večji lastni užitek zasesti pozicijo zglednega epskega poslušalca. Kar je seveda tudi namen.
Kače in zvezde
Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni: »Bilo je dvajseto stoletje. / Bila je prva, strašna, vélika vojna. / In bil je kratek mir … / In bila je druga, še strašnejša vojna. / In po vojni najstrašnejši mir. / In po vojni in po miru / ta ne-mir, /…/ ki ga spravljam na papir.« Največ o vojnah izvemo skozi pesnikove družinske člane, fokus pa je zagotovo na Novakovem očetu, Anteju, kar tudi sam prizna: »Ta Zgodba, ki mi je tako neznansko draga, // sploh ne pripada meni, se bojim. Ta pogum, / ki bom o njem poročal, pravzaprav ni moj. / Očetov je.« Osredotočenost na očeta se proti drugi polovici knjige stopnjuje, pesnik se enako goreče spominja njunih skupnih trenutkov in epizod v očetovem življenju, ki jih sam ni doživel (recimo roška ofenziva). Čas očetov se konča uničujoče, z Antejevo smrtjo, in ob koncu knjige še vedno odzvanja žalosten ton tolikih bolečih odhajanj. »Nikoli in nikjer se ne konča razpadanje sveta,« skrušeno zapiše pesnik, in to sam spoznava vsakič znova, ko se poslavlja od tistih, ki so že na drugi strani vrat nepovrata.
Toda pesnik ne glede na krutost in tragičnost usod (mučenja, taborišča, bitke, zapori) ne zapade v brezumno jadikovanje, ampak zgodbo s pokončno sprijaznjenostjo podaja naprej. Da se ob tem ne bi pogreznil v pregloboko žalost (»… jaz, ki nimam več isker v očeh«), v pesnitev vključi tudi svetle trenutke, ki ga vlečejo nad gladino. Tak je recimo izsek o pesnikovem dedu Antonu, ki karta z Rudolfom Maistrom, nato pa ogorčeno spozna, da od slednjega kot generala dolga ne bo nikoli uspel izterjati. Za Čas očetov zato velja verz, sicer izposojen od Daneta Zajca: »Vsakdo ima svojo kačo in svojo zvezdo. / Ampak zvezde samo včasih z nevidnim žarkom / prebodejo list v goščavi naših trenutkov.« In kam bomo šli, če ne naprej, mimo kačjih trenutkov, skozi goščavo in vse do zvezd? Ali po Novakovo – v Bivališča duš.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
