Polzenje v večnost
Cvetka Lipuš: Kaj smo, ko smo. Spremna beseda Vid Sagadin. Beletrina, Ljubljana 2015, 113 str., 19 €
16. 10. 2015
Naslov osme pesniške zbirke Cvetke Lipuš že ob prvem stiku buri duhove – brez težav bi bil lahko zastavljen kot vprašalnica, toda ni. Zakaj ne? Zato ker njena poezija ne išče odgovorov, ampak jih že ima. S potopitvijo v verze se namreč začne potovanje, ki ne pelje nikamor drugam kot v smrt; ravno zato iz naslova seva gotovost in prepričanost v to, kar smo in kam gremo. To se odraža tudi v slogu, ki je že zdavnaj odvrgel tančice in se predal – čeprav boleči – iskrenosti. Zbirka se začne in medias res s pesmijo pomenljivega naslova Odprti konec. Že prvi verz (»Karkoli bo, nobenega kesanja, / nobenega izpraševanja vesti«) kruto zareže v kakršnakoli pričakovanja o umirjeni, prijetni in pomirjujoči poeziji – Kaj smo, ko smo je predvsem zbirka, ki se ne boji priznati in sprejeti minljivosti; sveta, človeka, same sebe.
Ta logika se dokončno razgrne pred bralcem v zadnji pesmi z naslovom Čakanje, v kateri se utrdi prepričanje o tem, da so bili verzi le odlašanje tistega, kar neodložljivo pride, ali, kakor zapiše Cvetka Lipuš: »Čakanje – čakanje, / zdaj zdaj se bo pripetilo, / zdaj zdaj se bodo iztirili / robovi sveta, zaneslo nas bo / v neznano krivuljo vesolja.« In kaj se zgodi na koncu zbirke, na koncu vsega? Ravno »odprti konec«, ki je bil sugeriran že na začetku, pooseblja zadnji verz (»ko prestopimo meje zemlje«). Ta se konča v zraku, med enim in drugim vdihom, brez časa, ki bi bil potreben, da bi avtorica pristavila piko – in ta padec v prostor nas vrže čez mejo, ki je čakala na nas. V poglobljeni spremni besedi Vid Sagadin ne zapiše brez razloga, da je zbirka »povabilo na mrtvaški ples«. Subjekti Cvetke Lipuš so nenehno opomnjeni z lastno končnostjo, na kar jih opozarja predvsem telo. »Treba se bo vrniti vrniti / v telo, a vsaj še hip ali dva, / preden se navadim nase.«
»Zbirka, ki se ne boji priznati in sprejeti minljivosti; sveta, človeka, same sebe.«
Z minevanjem pa se ne spopadajo, ampak ga vzamejo za svojega. »Ko smo na samem, smuknemo / v preteklost kot v domačo haljo. Kako mehko se nam / prižema.« Nikoli ne pride do brezglavega obupovanja – čeprav bi glede na temo pesmi lahko hitro zapadle vanj –, ampak se avtorica raje zateka v hudomušno ironijo. Lep primer tega je pesem Nespečnost, ki je postavljena na sredi zbirke in pomensko izstopa zaradi sproščeno obdelane snovi: »Samo za hip zaprem oči / in delnice padejo na borzah. / Aligator v floridskem močvirju / pohrusta nogo turista, jo izloči / v obliki kavbojskega škornja / številka osemintrideset.« V pisanju se tudi rada poigrava s pomeni, ki jih prenaša na to in ono stran metafore, njene »naštete ovce se / poženejo čez plot, se napasejo / solate«, kar ustvarja vtis absurdnosti. Nekatere pesmi funkcionirajo na način ponavljanja in z uporabo paralelizmov ustvarjajo cikličnost. Takšna je pesem Deseti januar, kjer »Nekdo odide / Razširi krila preko / Krhkega gnezda diha /…/ Nekdo odide / V temni žakelj zemlje /…/ Nekdo stopi / V onstran«, pretresljiv konec pa se obrne na subjekt, ki pravi: »Položim glavo / Na tračnice / Povozi me tišina.«
Ponekod se avtorica ukvarja tudi s teorijo poezije, toda to naredi mimogrede, ko »potrka na vrata soneta« ali pa ko komentira: »V poslovni obleki se ne / spodobi v enajsterec, kaj šele / v razuzdan verz.« Zanimiv je cikel Kje si, ko si, ki odstira nekakšne notranje dialoge med avtorico in pesmimi. Pesem ji zaukaže: »Nehaj / me plesti v kitice; raje me / pregani v papirnat avionček / in spusti skozi okno.« Obenem pa pesmi zahtevajo, naj se izseli iz njih – enako se zgodi ob koncu življenja (»Zgodbe se zaklenejo, ko protagonisti / sestopijo z zemlje«) in enako se zgodi s subjekti v pesmih, ki so ob koncu pahnjeni najprej ven iz (svojih teles) in potem še čez (mejo sveta). Kaj smo, ko smo je zbirka, ki s premišljeno strukturo in neusmiljenim ritmom vodi tja, kamor si marsikdo ne drzne.
Pogledi, let. 6, št. 9, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
