Pljuni in jo stisni
Ropar (Der Räuber). Režija Benjamin Heisenberg. Avstrija/ Nemčija, 2010, 97 min. Ljubljana, Cankarjev dom
03. 10. 2011
Zgodba, ki jo pripoveduje film Ropar in je prirejena po romanu Martina Prinza, navdahnjenega z resnično zgodbo Johanna Kastenbergerja, je že v svojem bistvu tako adrenalinska in kinetična, da jo je bilo preprosto treba preliti v film. Johann Kastenberger je buril domišljijo Avstrijcev s kar dvema poklicnima vlogama: bil je eden najhitrejših avstrijskih maratoncev in eden najboljših avstrijskih roparjev. Intrigantna in, lahko bi rekli, poslovno nadvse ugodna kombinacija.
»Odsotnost kričečih žanrskih trikov Heisenberg iznajdljivo nadomesti z odlično tempirano dramaturgijo in učinkovito montažo, ki ji uspe iz povsem nepretencioznih posnetkov iztisniti maksimalno dozo napetosti, dokler se film ne izteče v katarzičen konec.«
Kastenberger, ki je v filmu preimenovan v Rettenbergerja, namreč ne ropa, da bi obogatel, ampak zato, da bi tekel. Še več, Rettenberger živi zato, da bi tekel. Svojih norih roparskih podvigov se loteva sam in medtem nanj in na njegovo denarja polno potovalko nihče ne čaka v blindiranem avtomobilu, da bi potem škripal z gumami in ga čim prej spravil na varno. Edina guma, ki škripa, je tista na njegovih tekaških copatih. Rettenberger teče, kot da zanj ne bi obstajala nobena druga realnost od teka samega.
In ker Heisenberg pripada tisti generaciji režiserjev, ki je nedolgo tega dobila ime Berlinska šola, boste presenečeni tudi nad tem, s kakšno razorožujočo samozavestjo in neobremenjenostjo je film posnet. Heisenberga ne zanima niti žanrskim filmom lastno potenciranje suspenza, vzpodbujanje identifikacije z likom ali razčlenjevanje njegove psihološke strukture, niti umetniškim filmom ljubo poigravanje s formo, iskanje novih rakurzov in novih načinov naracije.
Heisenberg pripoveduje kar se da preprosto. Linearno, severnjaško zadržano, asketsko, neosebno in s čim manj besedami. Kot da bi snemal nekaj povsem banalnega, nepomembnega, kot da bi šlo za čisto vsakdanjo zgodbo in se o junaku ne bi dalo povedati nič zanimivega. Tako dramatične zgodbe redkokdaj tečejo tako zelo nedramatično, kot teče glavnina filma Ropar.
Največji suspenz pravzaprav prinaša dejstvo, da o roparju ne vemo ničesar, da nas najbolj zanima, kaj ga pravzaprav žene, in da upamo, da bomo tekom filma prišli do kakšnega vsaj približno zadovoljivega odgovora. Gre za zasvojenost z adrenalinom? Psihične težave? Kakšen travmatičen dogodek iz Rettenbergerjeve preteklosti, ki napaja njegov neverjetno vzdržljiv tekaški motor? Nič od tega ne izvemo, protagonist ostaja enako neekspresiven kot maska, ki jo med ropi nosi poveznjeno prek obraza. Zato pa film nekje na začetku zadnje tretjine povsem nepričakovano, z ostrim rezom, ki osupne in požene kri po žilah, prestavi na višje obrate in za potrpežljivost nagradi vse tiste, ki so spričo lagodnosti prvega polčasa že rahlo kinkali. Odsotnost kričečih žanrskih trikov Heisenberg iznajdljivo nadomesti z odlično tempirano dramaturgijo in učinkovito montažo, ki ji uspe iz povsem nepretencioznih posnetkov iztisniti maksimalno dozo napetosti, dokler se film ne izteče v katarzičen konec. Poskušajte si predstavljati, kako drugače bi bil videti ta film, če bi ga posneli v Hollywoodu.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
