Prekletstvo Slovenskega filmskega centra
Bomo ostali v leru ali bomo šli lahko po svoje?
26. 11. 2012
Slovenskega filma se že vrsto let drži prekletstvo: imamo dežurne filmske kritike in nerealizirane režiserje, ki menijo, da so z ogledom vsakodnevne televizijske produkcije ali posedovanjem videokamere, v zadnjem času pa celo samo pametnega telefona, že sposobni realizirati film, ki bo boljši od vsega, kar je narejeno profesionalno. Vsem je tudi skupno, da našo nacionalno produkcijo primerjajo z največjimi mojstri obrti na svetu, ki ustvarjajo na velikih in finančno močnih trgih, kjer je ta poklic cenjen in podprt glede na svoj velik vpliv in doseg širokih množic gledalcev. Ta nacionalna bolezen se je v zadnjih letih razširila tudi na odločevalce v kulturni politiki, kjer filmu nikoli ni uspelo dobiti ne teže ne znatnega deleža finančne pogače, ki jo naša država namenja za kulturo. Že podatek, da se za filmsko in avdiovizualno dejavnost letno namenja manj kot tri odstotke proračuna za kulturo (kar je manj kot za eno slovensko nacionalno gledališče), pove dovolj.
»V slovenski kulturi je precej unikatno, da neki finančno relativno nepomemben del sistema, kot je SFC, ne joka in ne protestira, kako usodno ga bodo prizadeli proračunski rezi v kulturi, temveč da politiki sam predlaga rešitve za razbremenitev proračuna.«
Ker je nastajanje avdiovizualnih del projektno in prototipno, je razumljivo, da so po vsej Evropi vzpostavili sistem neodvisnih producentov, ki samostojno razvijajo in producirajo ter pozneje tudi distribuirajo filme. Pomena avdiovizualne kulture se še kako zaveda tudi Evropska skupnost, ki mu dodeljuje okoli petdeset odstotkov sredstev, namenjenih kulturi.
Filmski medij je brez dvoma najbolj določujoče kulturno področje 21. stoletja. Ima izjemen vpliv na širok krog potrošnikov kulture in bi moral imeti že zaradi tega tudi tovrstno pomembno težo pri finančni in sistemski podpori, predvsem pa pri samem ustvarjanju kulturne politike.
Ob seznanitvi z dejstvom, da Slovenskega filmskega centra (SFC) ne bodo ukinili in da bo resorno ministrstvo po novem Zakonu za uravnoteženje javnih financ SFC sofinanciralo zgolj plače za tri uslužbence in nič za stroške obratovanja agencije, mi je minister dr. Žiga Turk vljudno namenil rok osmih ur za predloge, kako agenciji zagotoviti dodatna sredstva. Predlog je v osmih urah tudi prejel, a uradnega odgovora niti po osmih mesecih še ni. Prvotni predlog smo s strokovnimi sodelavci na SFC nadgradili v Osnutek strategije za razvoj slovenske kinematografije. Dokument na več kot tridesetih straneh, podkrepljen s stotimi stranmi statistik, je ministrstvo prejelo julija letos in doslej nanj ni odgovorilo. Kot naslednji korak je bil na podlagi tega dokumenta organiziran Posvet o prihodnosti slovenskega filma v času filmskega festivala v Portorožu, za katerega je minister udeležbo sprva potrdil, potem pa jo tik pred zdajci odpovedal. Že pred njegovo odpovedjo so se udeležbi odpovedali tudi vabljeni z ministrstva za finance in ministrstva za gospodarski razvoj. Na portoroškem posvetu so sodelovali vrhunski evropski praktiki, ki so vsi po vrsti potrdili teze domače stroke in tudi podali nasvete, kako jih realizirati. Izpostavili so predvsem vlogo države pri zagotavljanju stabilnega okolja za filmsko dejavnost, vlogo televizij pri financiranju avdiovizualne produkcije ter vpliv davčnih vzpodbud na področju filma.
Na SFC menimo, da so trije temelji uspešnega delovanja na področju kinematografije stabilno in diferencirano financiranje, širok in raznovrsten sistem predvajanja del ter zvesto občinstvo.
Osnovna teza, kako poleg državnega proračuna še zagotavljati sredstva za domači film, je, da naj k razvoju produkcije in vseh ostalih vzpodbud prispevajo vsi subjekti, ki na tem razširjenem področju delujejo in na avdiovizualnih vsebinah gradijo svoje poslovne modele ter ustvarjajo dobiček na račun teh vsebin. Pri tem SFC predlaga uvedbo zunajproračunskega financiranja s strani javne in zasebnih televizij, deleža od prodanih kinovstopnic, prodaje devedejev in videa na zahtevo, oglaševanja na televizijah in v kabelskih sistemih, kakor tudi iz naslova prenosa televizijskega in avdiovizualnih signalov pri mobilnih, kabelskih in satelitskih operaterjih ter internetnih ponudnikih. Edini predlog, ki odstopa od prvotnega predloga, je predlog o deležu loterijskega prihodka, ki pa je naveden opcijsko, saj se iz tega vira v Sloveniji napajajo predvsem invalidske, humanitarne in športne organizacije.
Nobeden od predlogov ni unikum, saj so tovrstne sisteme že uvedle številne članice Evropske unije na nacionalni in regionalni ravni, rezultati tako sistematično razvitega področja pa so vidni in jih lahko opazujemo tudi pri nas. Vsaka od držav je uvedla vsaj nekatere vire, najbolj razvite sisteme pa imata na tem področju Francija in Nemčija. Kar nekaj nam sorodnih oziroma primerljivih držav je tovrstne spremembe izvedlo pred nekaj leti, pri tem pa je treba izpostaviti predvsem Poljsko, Slovaško in Hrvaško, kjer so spremembe uvedli s politično podporo, rezultate pa danes že žanjejo tako na nacionalni kot mednarodni ravni.
Primerjalne študije za leto 2009 kažejo, da se na ravni Evropske unije iz javnih sredstev zbere približno 50 odstotkov razpoložljivih sredstev za filmsko dejavnost. Drugi najpomembnejši vir so javne in zasebne televizije, ki v nacionalne in lokalne sklade prispevajo prek 30 odstotkov sredstev, 8,6 odstotka priteče v sklade s posebnimi davki na kinovstopnice, loterijski denar prispeva 3,8 odstotka, preostanek pa je razpršen med druge vire.
Drugo področje, ki ga potrebujemo za vzpostavitev stabilnega sistema nacionalne kinematografije, pa je uvedba davčno vzpodbudne zakonodaje za filmsko produkcijo, ki bi v Slovenijo pritegnila tuje filmske ekipe in s tem okrepila samo produkcijo. Posledično bi prišlo do boljšega izkoristka kadrovskih in tehničnih virov, večje prepoznavnosti Slovenije kot turistične destinacije ter povečanega priliva v državni proračun prek plačanih davkov.
Neskromno menim, da je v slovenski kulturi, še zlasti v času zategovanja pasu, precej unikatno, da neki finančno relativno nepomemben del sistema, kot je SFC, ne joka in ne protestira, kako usodno ga bodo prizadeli proračunski rezi v kulturi, temveč da politiki sam predlaga rešitve, ki bi celo razbremenile državni proračun. A očitno je namesto aktivne izpeljave novega razvojnega modela tovrstno idejo laže pospraviti v predal in se prepustiti laissez-fairu, ki je v naši družbi žal prevladujoč nosilni element delovanja. In to kljub temu, da lahko Slovenija ponovno stopi na področje gospodarske rasti in razvoja samo z aktivnim in konstruktivnim delovanjem in kreiranjem novih priložnosti.
Pri tem pa ne bi smeli zanemariti neformalnega in lobističnega vpliva vseh tistih, ki bi jih tovrstni ukrepi kratkoročno finančno prizadeli. Upam si trditi, da bi s temi rešitvami dolgoročno pridobili vsi deležniki na avdiovizualnem področju, saj bi se z večjo, kvalitetnejšo in disperzirano produkcijo celoten sektor še bolj razvijal, povečala bi se profesionalnost vseh delujočih in nenazadnje tudi kvaliteta. Kreativne industrije, med katerimi je filmska ustvarjalnost ena od nosilnih, so prihodnost delovanja in razvoja sodobne družbe in kot takšne bi jih bilo treba tudi razvijati.
Eden od pomislekov, ki se pri krčenju proračunskih sredstev za izvajanje raznih dejavnosti pojavlja, je, da gre pri tem za sofisticirano obliko cenzure – ne sicer za tisto klasično, poznano iz zgodovine, temveč novo, t. i. ekonomsko cenzuro. Če je za politično cenzuro značilno, da prepoveduje in onemogoča prikazovanje provokativnih in politiki nevšečnih del, pa je za ekonomsko cenzuro značilno, da propagira produkcijo, ki bo všečna širokim množicam, kar pa ukaluplja in vodi k zadovoljevanju kar najširših okusov. Že iz zgodovine je znano, da pravi avtorji vedno nastopajo kot disidenti. Ni res, da tovrstni avtorji nimajo občinstva, res pa je, da tovrstno občinstvo ni tako veliko ali pa se bo mogoče vzpostavilo šele v prihodnosti. Upoštevati je treba tudi, da zakoni prostega pretoka blaga in storitev na kapitalsko tako zahtevnih področjih, kot sta film in avdiovizualna industrija, hitro vodijo k resni motnji konkurenčnosti, posebno na tako demografsko majhnem in jezikovno omejenem področju, kot je Slovenija. Z besedami spornega medijskega mogotca Ruperta Murdocha: »Konkurenčnost je dobra, a onemogočanje konkurenčnosti je še boljše!«
Druga programska prioriteta, ki smo jo posredovali ministrstvu, je kar se da širok dostop do občinstva in prikazovanja. Zato se nam zdi nesmiselno, da resorno ministrstvo še vedno upravlja z dvema ciljnima razpisoma, in sicer za distribucijo umetniških filmov in za sofinanciranje art kino mreže. Menimo, da bi se morale vse dejavnosti, ki se dotikajo kinematografije, osredotočiti na enem mestu, namesto da se parcialno majhen del financira iz ministrstva. SFC je že prevzel obveznost sofinanciranja digitalizacije art kino mreže po Sloveniji in s tem posredno vstopil tudi na področje reproduktivne kinematografije. V zadnjih dveh letih vse več sredstev namenjamo filmski vzgoji, ki bo kreirala nove gledalce in predvsem mladim v času neomejenih možnosti, ki jih nudi na stotine televizijskih kanalov, omogočila poglobljen in drugačen pogled na film kot umetnost. Prav na občinstvu, ki ga je šele treba vzgojiti, lahko edino gradimo prihodnost.
Z vsemi predlaganimi rešitvami bi Slovenski filmski center lahko dejansko postal to, kar bi moral biti – osrednja nacionalna ustanova na področju filma in kinematografije, ki bi kreirala strategije in sisteme financiranja ter koordinirala delovanje celotnega področja. Seveda pa je to nemogoče doseči, dokler nad delovanjem centra kot Damoklejev meč visi omejitev financiranja zaposlovanja in financiranja delovanja kot eden od ključnih sistemskih varčevalnih ukrepov na področju kulture.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
