Rothov mit in resničnost
Foto: Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan
27. 12. 2012
Ni ga pisatelja, ki bi ga v zadnjih letih toliko prevajali v slovenščino kot Philipa Rotha, nekdanjega judovskega jeznega mladeniča in zastavonoše ameriškega postmodernizma, ki je sčasoma postal morda najbolj brutalen kronist ZDA v drugi polovici preteklega, ameriškega stoletja. Kaj imamo s tem Slovenci in zakaj Roth vsemu temu navkljub še vedno ni prejel Nobelove nagrade?
Philip Roth (rojen 1933) velja za napornega gospoda, kar mu, tako se zdi, godi. Pri gradnji takšnega imidža tudi prav rad sodeluje. Pisatelj velja za asketskega samotarja, ki se je šele nedavno preselil v New York. Prej je, potem ko je dvakrat propadel kot soprog, dolga leta preživel na podeželju v Connecticutu in se, tako vsaj trdi, ni kaj prida brigal za zunanji svet, še malo manj pa naj bi ga zanimale pisateljske poti sodobnikov. Poglabljal se je v znanstveno literaturo ter vedno znova prebiral Kafko, Čehova in Faulknerja. Zdaj se je moderniziral, ima računalnik, elektronski naslov in pametni telefon. A dopisuje si le z enim človekom, njegov telefonski imenik prav tako obsega le en vpis. Le kdo bi mu povsem verjel, a kaj ko podatek vzbudi vprašanje, kdo je tisti, ki mu Roth rad nameni pozornost. Sodeč po redkih intervjujih, se Roth skrivalnic vseeno kaj kmalu naveliča in hitro sklene, da je na svetu verjetno zato, da bi dobro pisal, ne pa zanikal zlobnih podtikanj diletantskih pisunov – in lep dan še naprej.
Roth od bralca zahteva popolno budnost, intelektualno angažiranost in sledenje vsaki besedi, ki lahko na mah spremeni celoten kontekst. O izkušnjah z Rothom smo se pogovarjali z večkratno slovensko prevajalko njegovih romanov Miriam Drev: »Roth je rušil tabuje v provokativni obravnavi seksualnosti, se zapičil v vprašanja judovske identitete, in to tako brez dlake na jeziku, da je obveljal za skrunitelja gnezda.« Ko je napisal Portnoyevo tožbo (Portnoy's Complaint, 1969; slovenski prevod Borisa Jukića 1986, ponatis 2008), v kateri je protagonist ujet med avtoritativno mamo, vprašanje judovske identitete in vse bolj določujoči svet spolnosti, so judovske avtoritete izgubile živce. Takole se sprašuje protagonist: »Zakaj sicer košer milo in sol? Zakaj, vas sprašujem, če ne zato, da nas trikrat na dan opomnijo, da življenje ni drugega kot omejevanje in utesnjevanje.« Roth vsem, ki mu očitajo posmehljiv in žaljiv odnos do judovskih korenin, zabrusi, da če bi obstajal judovski ajatola, bi nad njim že zdavnaj izrekel fatvo.
Genialen spoj naštetih tematik z močnim poudarkom na tem, v čemer je najprepričljivejši – psihološko niansirani liki, podkleteni s številnimi naključji in neodgovorjenimi vprašanji, na valu velikih zgodovinskih sprememb –, je Roth dosegel z monumentalno Ameriško pastoralo (The American Pastoral, 1997; prevedla Miriam Drev, 2009), za katero je prejel tudi Pulitzerjevo nagrado. Z njo je, tako Drevova, ob koncu stoletja povzel temeljne izkušnje ameriškega razcveta po drugi svetovni vojni in njegove srhljive lome. Pisatelj vrta v vzroke, zaradi katerih se je ameriška pravljica s svojo stabilno družbeno ureditvijo, ki naj bi ji sledilo harmonično družinsko življenje, po nekaj desetletjih zasukala v nekaj povsem nasprotnega.
Osrednji lik je Seymour »Šved« Levov, zlati deček iz judovske družine, izjemen športnik, ki vse naredi prav, ki mora vse narediti prav (podobno kot Rothov lik Marcus Messner iz njegovega poznejšega romana Ogorčenje), ki skoraj v vsem sledi očetovim željam, ki ljubi Ameriko, svoj poklic, svojo ženo, bivšo miss New Jerseyja, in hčerko Merry … Ena sama idila, dokler šestnajstletna Merry, na koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja članica oporečniško-teroristične skupine, v protest proti vietnamski vojni ne vrže v zrak vaške trgovine s poštno podružnico in z njima še sokrajana. In to je šele prva njena žrtev.
Šveda v zgodbo uvede pisatelj Zuckerman, njegov mladostni občudovalec, ki ob ponovnem srečanju na stara leta sprva razočarano ugotavlja, da je ta človek po več desetletjih še vedno utelešenje mediokritetnega niča! Potem pa Zuckerman kmalu izve, da se je pri svojih opažanjih močno zmotil in retrospektivno se začne ena – in to nikakor ni mišljeno bombastično – največjih literarnih zgodb minulega stoletja.
Ni torej čudno, da za vrh Rothovega ustvarjanja velja prav ta monumentalni roman, v katerem je povzel svoje prejšnje teme in napovedal prihodnje. Roth je velik zaradi do skrajnosti premišljenega prepleta eksistencialnih slehernikovih vprašanj, od vere in ideologije do družine, seksualnosti in smrti, pogosto ovitih v rahlo nesramen humor in ironijo. Roth pri tem prisega na klasično pripoved s številnimi zastranitvami, ki osrednji lik umeščajo v prostore in čase, v misli drugih in njegove lastne vse do točke, ko se protagonist dokončno spremeni v metaforo dobe.
Prevajanja petstostranskega romana se je Drevova lotila, kot pravi, s srhom ugodja, da bo prevajala tako sijajno delo, ki je hkrati – in tu deli mnenje mnogih Rothovih prevajalcev – vrhunec njegovega opusa. »Ameriška pastorala je izjemen dosežek, rekla bi, literarni nebotičnik, v bistvu pa gradbeni kompleks. Zavedala sem se, da bom morala avtorju parirati v celotni tonski lestvici: njegovi čustvenosti in nabrušenemu razumu, gostobesednosti, togoti, političnemu sarkazmu, v liričnih pasusih; upoštevati prefinjene slogovne variacije, ki jih je, zrel avtor, uporabil v tem romanu,« pripoveduje Drevova. Pri knjigah, kakršna je Ameriška pastorala, po njeni sodbi ne zadostujejo obrtna spretnost, temeljito poznavanje obeh jezikov, smisel za finese in čut za različne izrazne registre, temveč je nujen še težko merljivi presežek. S primerjavo ga Drevova opiše, da »moraš zlesti pisatelju pod kožo«, ali z drugimi besedami, »imeti empatijo do njegove pisave«.
Založba Modrijan ima prednostno pravico za izdajanje Rothovih del, posebno za njegove novejše romane. Ta izhaja iz dejstva, da je založba doslej v Sloveniji izdala največ pisateljevih romanov. Roth je eden tistih avtorjev, ki si želi za svoje knjige, vsaj najnovejše, enega prevajalca in eno založbo. Takšen dogovor za založbo ne pomeni velikega tveganja, saj je tako rekoč nemogoče, da bi Roth napisal slabo knjigo. Pa tudi »slabša« bi bila verjetno še vedno boljša od marsikatere druge, ki izide na Slovenskem, meni urednica Bronislava Aubelj.
Roth se pri slovenskih bralcih obnaša v skladu s pričakovanji. Ponj hodijo v knjižnico, v knjigarne pa manj, kot bi si želeli. Roth, tako poznavalec literature in branja Andrej Blatnik, v knjižnicah nima slabega odmeva. Podatki za leto 2011 kažejo, da je Ameriška pastorala doživela 835 izposoj, Slehernik 559, Človeški madež 411 … Ne gre torej za to, da bi bile Rothove teme za slovenskega bralca »preameriške«, kot bi nemara kdo pomislil. Aubljeva je jasna: »Koliko pa Slovence in Evropejce zadevajo vampirji, čarovniki in princi na belih konjih?« Roth po njenem mnenju zahteva »izdelanega« bralca, kakršnih je pri nas bolj malo, hkrati pa sodi med tiste avtorje, ki marsikomu »ne sedejo«. To velja za večino vrhunskih piscev, denimo tudi za Draga Jančarja. Nekateri bralci ga težko berejo, pa zato še ne pravijo, da ni mojster.
S tem se strinja tudi Drevova: »Rothove teme so obče. V poglabljanju v svoje like izbrska na dan marsikaj potlačenega, kar se stoletja deduje iz roda v rod, ne glede na to, ali si jud, kristjan, hindujec. Poleg tega so ti liki tako minuciozno dodelani, da je že v tem posebno bralsko bogastvo. Poglejte neimenovanega moškega iz Slehernika. Lahko bi bil Parižan ali pa Mariborčan. Čeprav je že na začetku romana pokojnik, je bil zame med prevajanjem povsem živ. Lahko bi se pričkala ali sočustvovala z njim in se v marsičem, čeprav ženska, zagledala kot v odsevu. Človeška psihološka razklanost, nedoslednost, zavist, strast – to pač ni stvar Amerike ali Evrope, temveč človeka kot takega.«
Drevova ob založniški zgodbi z Rothom na koncu še spomni, da z njim ni vedno najbolj preprosto. (Pre)občutljivi pisatelj je prek svojega agenta tik pred dokončano slovensko izdajo Ameriške pastorale recimo zasitnaril z zahtevo, da mu mora založba poslati natančen prevod spremne besede Drevove, sicer ne bo dovolil objave prevoda. Poslala mu je sinopsis, a ni zadoščalo, zato so se pri Modrijanu takrat odločili spremno besedo objaviti v ločeno natisnjeni brošuri.
Najnovejši Rothovi naslovi so četverček štirih krajših romanov Slehernik, Ogorčenje, Ponižanje in Nemeza. Čeprav je Roth zelo jasno povedal, da si je pisanje krajših oblik zastavil kot izziv, ki spominja na to, da bi šel v boj z eno roko, zvezano na hrbtu, so zlonamerneži že namigovali, da je roman Ponižanje jasen dokaz, da njegova forma usiha. Roth naj bi te romane, ki tematizirajo minljivost, osamljenost, pomanjkanje ustvarjalnosti in smrt, tipkal terapevtsko, pomenijo pa lahko le eno – z njim je konec. Ob tem njegovi pogrebci pozabijo, da gre za Rothove večne teme, vedno spretno vpletene med vrstice in v diskretnem dialogu z drugo, živahnejšo, humorno, večkrat ironično platjo zgodbe.
Res je sicer, da je pisatelj v Ogorčenju bolj »rothovski«, s čimer mislim enostavno boljši, ko Marcusa, devetnajstletnega sina košer mesarja, pošlje na enega svojih najbolj nevarnih terenov: prevelika psihična odvisnost otrok in staršev, že poguben občutek dolžnosti, vojna, starokopitnost, nesporazumi … Ne more se končati dobro, kot se prav obetavno ne začne niti Slehernik – s protagonistovim pogrebom. Smrt je sprožilec pripovedi o življenju, prestreljenem s številnimi odnosi in izpraševanji o pravilnosti nekaterih ključnih odločitev, katere sam pri sebi premleva tudi junak Ponižanja.
Ta, doslej zadnji prevedeni Rothov roman sledi priznanemu starejšemu gledališkemu igralcu, ki mu iznenada zmanjka navdiha. Potem ko se znajde v sanatoriju in nato ves izpraznjen sedi sredi ničesar, ga v življenje vrne afera z dotlej lezbično hčerko družinskih prijateljev. Zgodba nemara res nima siceršnjega Rothovega ritma, a vseeno premore dovolj dvoumnosti za bralčevo soustvarjanje zgodbe. Prepovršno, hitro in enoznačno branje namreč lahko pripelje le do histeričnega odziva. Tokrat so Rotha želeli linčati tisti, ki so iz romana razbrali, da je lezbištvo le prehodna spolna orientacija, ki jo na glavo postavi potenten (četudi ostarel) moški.
Roth je pri ameriški strokovni javnosti, pa tudi na prodajnih lestvicah sicer ves čas pri vrhu. Zagovorniki mu že vrsto let napovedujejo tudi Nobelovo nagrado za književnost in preračunavajo, kateri ključ prevlada pri odločevalcih. Kaj pa, če Nobelova proga teče po družbenopolitičnih tirnicah, se sprašujejo ameriški literarni lobisti: Avstrijka Elfriede Jelinek jo je dobila, ker opozarja na pretečo nacionalistično miselnost, Turek Orhan Pamuk na genocid nad Armenci, Herta Müller, pripadnica nemške manjšine v Romuniji, je bila nagrajena ravno v času obletnice padca berlinskega zidu itn. Toda če bi bilo res kaj na tem, kaj ne bi moral skrunitelj gnezda Roth nagrade prejeti že davno?
*******
Če povem po pravici, sem s pisanjem opravil
Oktobra letos je Philip Roth v intervjuju za francosko revijo Les inRockuptibles napovedal, da bo oziroma da je že pred tremi leti prenehal pisati. Za avtorja, ki je pol stoletja objavljal tako rekoč roman na leto, je bila to nepredstavljiva poteza. Povedal je še, da se je po štiriinsedemdesetem rojstnem dnevu (pred dobrimi petimi leti) ponovno lotil branja svojih najljubših pisateljev – Dostojevskega, Conrada, Turgenjeva in Hemingwaya –, nato pa v obratnem vrstnem redu še vseh svojih knjig: »Hotel sem ugotoviti, ali sem s pisanjem zapravljal čas. In zdi se mi, da ga v glavnem nisem. Proti koncu svojega življenja je boksar Joe Louis dejal, da je s tistim, kar mu je bilo dano, naredil najboljše, kar je mogel. Sam bi zase lahko rekel enako.«
Brutalno iskreno je nadaljeval takole: »In takrat sem se odločil, da sem s pisanjem opravil. Dovolj imam branja in dovolj imam pisanja in dovolj imam tudi govorjenja o tem. Svoje življenje sem posvetil romanom: preučeval sem jih, poučeval sem jih, pisal sem jih in bral. In to na račun skoraj vsega drugega. Tega je zdaj dovolj. Že tri leta nisem napisal ničesar. Devetinsedemdeset let imam in o današnji Ameriki ne vem ničesar. Gledam jo na televiziji, ampak ne živim več v njej.«
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
