Barbara Koželj Podlogar, v. d. generalne direktorice direktorata za ustvarjalnost MIZKŠ
Preveč čejev je, da bi karkoli napovedala
Sredstva za kulturo v proračunih 2013 in 2014 ostajajo praktično nespremenjena (z izjemo plač na ministrstvu, katerih masa se zmanjšuje za okrog 20 odstotkov). Kako vam je v časih vsesplošnega zategovanja pasu uspelo ohraniti delež sredstev tako za delovanje ustanov kot za umetniške programe, izdatki za socialne pravice pa se bodo celo povečali?
V proračunih 2013 in 2014 ostajajo sredstva enaka kot v rebalansu proračuna 2012, kjer so se sredstva za programe sicer znižala za približno 20 odstotkov. Javnim zavodom na področju kulture se masa sredstev znižuje za okrog 7 odstotkov, kar skupaj zajema plače, materialne stroške in splošne stroške delovanja. Glede na dejstva, da z višino sredstev, namenjenih za kulturo, zaposlujemo veliko število ustvarjalcev ter da se sofinancira veliko število kvalitetnih, tudi vrhunskih projektov, je bila zagotovitev enake višine sredstev kot v 2012 nujna in tudi logična. Poleg tega je nesporno dejstvo, da so ta sredstva edini vir preživetja za številne ustvarjalce, ki drugih zaposlitvenih možnosti nimajo.
Ker so se sredstva v letu 2012 najbolj znižala Javni agenciji za knjigo (JAK), so se v letu 2013 povišala za 470.000 evrov. Po mojem mnenju bi jih morali strateško usmeriti v okrepitev promocije slovenske knjige z ukrepi, ki jih je agencija že uspešno zastavila, kot so na primer seminarji oziroma delavnice za tuje prevajalce, načrtno vključevanje v mednarodne organizacije, v pripravo bolj organizirane promocije knjige in slovenskih avtorjev, v prevode in avtorske honorarje. Povečala so se tudi sredstva za socialne pravice, za kulturne industrije smo pridobili 250.000 evrov. Poleg tega smo pridobili sredstva Evropskega socialnega sklada v višini 1.300.000 evrov za projekt Nove karierne perspektive, ki je usmerjen k realizaciji socialno-ekonomskih ciljev krepitve človeškega kapitala, spodbujanja zaposljivosti, zagotavljanje socialne vključenosti in spodbujanja enakih možnosti nezaposlenih in samozaposlenih mladih do starosti sedemintrideset let. Projekt omogoča, prek sodelovanja brezposelnih in samozaposlenih mladih umetnikov, izvajanje programov v javnih zavodih s področja glasbene in uprizoritvene umetnosti. Na področju vključevanja mladih likovnih umetnikov v razstavne projekte prav tako uvajamo projekt Nove karierne perspektive z 240.000 evri iz Evropskega socialnega sklada.
Pol milijona evrov smo pridobili iz evropskih sredstev, namenjenih izobraževanju za projekt Povabimo umetnika. Gre za sredstva, ki na drugih resorjih niso bila povsem počrpana. Za področje kulture pomenijo izziv in priložnost povezovanja z drugimi resorji, tudi s poskusi zagotavljanja fleksibilnosti zaposlovanja za določene projekte v javnih zavodih. S tovrstnimi ukrepi bomo obenem preizkusili modele zaposlovanja, ki so v prihodnosti lahko del konkretnejših reform javnega sektorja.
Ob prevzemu funkcije je minister dr. Žiga Turk izjavil, da je predlog Nacionalnega programa za kulturo 2012-15 seznam želja, ki jih ne bo mogoče uresničiti, državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn pa je nekaj mesecev pozneje napovedal, da za to ekipo ne bodo ostali spomeniki iz opeke, temveč posodobljena kulturna politika. Ti proračunski podatki kažejo, da se vendarle ohranja status quo. Je ta vtis pravilen? In ali gre pri tem za popuščanje pritisku kulturne javnosti, ki spremembam večinoma nasprotuje?
Vedno sem bila mnenja, da je Nacionalni program za kulturo (NPK) načelni program za področje kulture, nekakšna »mala ustava za kulturo«, ki naj zastavi načela raznolikosti podpore, pravice do ustvarjanja, do ohranjanja kulturne dediščine, slovenskega jezika itn. Strategija takega dokumenta se mora izkazovati v opisu javnega interesa za kulturo, širše zastavljenih ciljih, ne pa v spisku vseh mogočih posameznih želja, ki nujno pripelje do nekakšnega večletnega plana dela ministrstva.
Zadnji osnutek NPK je bil vsekakor preobsežen in je imel tudi za več kot milijardo evrov finančnih posledic, ki so izhajale iz vseh podrobnosti, tako opisa nalog, ki jih kulturna politika že izvaja, kot vseh novih, dodatnih nalog. V realnem svetu je treba ob takšnemu spisku želja vsako leto pripraviti poročilo o izvedenih ciljih. Zagotovo so za nekatere nove projekte, še posebej kadar gre za obnove kulturnih spomenikov, potrebna dodatna proračunska sredstva. Lahko pa se tudi znotraj okvira obstoječih proračunskih sredstev dogodijo spremembe, ki so odvisne od prioritet. Odgovornost vsake politike bi morala biti postavitev le nekaj realno zastavljenih prioritet in zaveza, da se jih izpelje.
V javnih zavodih se sicer zadnje mesece govori o zmanjševanju mase plač. Za to sicer ni zakonske podlage, saj so tudi zaposleni v kulturnih zavodih vključeni v okvir, ki velja za vse javne uslužbence. Kaj praktično enaka proračunska sredstva za javne zavode pomenijo za plače v teh zavodih in ali se pripravlja zakonodaja, ki bi kulturnim zavodom omogočila poslovanje v skladu z njihovimi specifikami (delno je bilo to sproženo z delovanjem komisije za prenovo javnih zavodov, ki jo je že v prejšnjem mandatu ustanovila ministrica Majda Širca)?
Iz državnega proračuna za področje kulture se financira dejavnost 69 javnim zavodom, od tega 28 nacionalnim in 41 občinskim javnim zavodom. V sprejetem proračunu 2013 se sredstva za plače zmanjšujejo za 10 odstotkov. Javni zavodi so v začetku januarja prejeli izhodišča in smernice za pripravo programov dela in finančnih načrtov. Poudarili smo, da zakonskih podlag, ki zadevajo predvsem delovnopravne okvire, ne moremo podati, ker je zanje pristojno drugo resorno ministrstvo, ter opozorili, da je v dani situaciji treba zagotoviti maksimalno angažiranje vseh kapacitet v javnih zavodih za izvajanje javnega interesa s področja kulture. Če tega ne bo mogoče zagotoviti, bo treba spreminjati ustanovitvene akte, v katerih so naložene obveznosti.
Kljub temu pa nekatere pravne podlage obstajajo v Zakonu o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK), ki opredeljuje pristojnosti direktorja. Ko smo pisali obrazložitve in argumente ministrstvu za finance, smo vseskozi opozarjali, da so javni zavodi na področju kulture specifični, da se jim iz državnega proračuna ne zagotavlja stoodstotnega financiranja za programske stroške in stroške delovanja, zato pridobivajo tudi zunajproračunska sredstva. Politika zaposlovanja v kulturnih javnih zavodih je bila že od leta 2002 zelo ostra, do leta 2012 se je število zaposlenih povečalo le za 3 odstotke, se je pa v tem času začelo na novo financirati pet javnih zavodov. Upravičeno trdimo, da je bilo področje kulture glede na druga področja v državi najbolj strogo glede zaposlovanja, da pa je po drugi strani z zagotovljenimi sredstvi naredilo izjemno veliko. Številni slovenski umetniki so prejeli mednarodna priznanja, bili uvrščeni v mednarodne referenčne dogodke itn.
Vsekakor je na področju kulture treba razmisliti o posodobitvi zakonodaje. Dobro bi bilo urediti fleksibilnost delovnih razmerij ter jasno opredeliti odgovornost direktorjev javnih zavodov. Sedanja ureditev zaposlovanja zagotovo ni stimulativna, favorizira le zaposlovanje za nedoločen čas in predstavlja uravnilovko. Narava dela je v večini javnih zavodov vezana na program dela, kar vpliva na to, da vseh kadrov, sicer brez individualne krivde, ni možno polno angažirati, hkrati pa je oteženo angažiranje zunanjih kadrov. Poleg tega je treba predvideti individualne pogodbe oziroma solistične pogodbe zunaj sistema javnih uslužbencev, ki lahko zagotovijo pridobitev vrhunskih kadrov za določeno obdobje.
Eden od očitkov kulturni politiki je, da se s serijo komisij, strokovnih in upravljavskih svetov tako v ustanovah kot na samem ministrstvu zastira odgovornost tako za politične kot za strokovne odločitve. Po mnenju predsednika Nacionalnega sveta za kulturo Mirana Zupaniča je kulturnopolitični okvir še vedno večinoma nespremenjen od časov socializma naprej in za našo kulturo v veliki meri velja, da je »državna«. Se strinjate s to oceno?
Strokovne komisije so posvetovalno telo ministra in so pri svojem delu samostojne. Njihovo delo ni samo ocenjevanje prispelih projektov in programov na javne razpise ter ocenjevanje programov javnih zavodov, temveč veliko širše: ministru lahko podajo smernice glede zakonodaje ali urejajo vprašanja javne službe. Ker strokovne komisije ne predstavljajo nekega predstavniškega sistema, temveč strokovnjake, ki zastopajo civilno družbo, je ta torej tako vpeta v snovanje kulturne politike. Mislim, da je takšna ureditev dobra in tudi zelo demokratična. Minister pa je tisti, ki na podlagi predlogov strokovnih komisij pa tudi strokovnih služb odloči in je za svojo odločitev tudi odgovoren.
Vsaka druga predlagana rešitev, o kateri smo veliko govorili tudi ob spremembah ZUJIK, se je v poglobljenih debatah izkazala za veliko manj demokratično ali kot še večje zamegljevanje odgovornosti. Nekatere države imajo bodisi povsem politične odločitve, nekatere z agencijami in skladi še bolj ločene od politike. Velika večina jih ima nekakšne strokovne komisije oziroma zunanje eksperte.
Pri nas so bili predvsem iz vrst ustvarjalcev podani predlogi, da bi se ustvarjalci ocenjevali sami in bi jih država na osnovi njihovih ocen sofinancirala. To se mi zdi precej utopični predlog, saj bi se verjetno vsi ocenili najboljše. Na koncu tega procesa pa bi zaradi omejenih sredstev vseeno moral nekdo odločiti in selekcionirati. Kriteriji, zapisani v razpisih na področju kulture, niso in ne morejo biti zgolj kvantitativni. Strokovna komisija vedno ocenjuje kvaliteto nekega umetniškega dela. Ob tem se v Slovenji srečujemo s problemom majhnosti, z omejenim številom kompetentnih ljudi, ki niso neposredno vpeti v ustvarjanje. Zato se imena v najrazličnejših komisijah velikokrat ponavljajo. Prav tako javni zavodi potrebujejo svete, ki so hkrati strokovni in nadzorni organi in so njihove naloge jasno opredeljene.
S trditvijo gospoda Zupaniča se ne strinjam povsem. Kulturnopolitični sistem se je od socializma naprej spreminjal: leta 1994 je kultura dobila ZUJIK, leta 2004 prvi v parlamentu sprejeti Nacionalni program za kulturo, vzpostavljale so se mreže gledališč, galerij itn. Posamezne umetniške zvrsti so se začele sofinancirati bolj sistematično, denimo na področju knjige se je sistematično urejalo tako izdajo knjig kot tudi skrb za prevode, bralno kulturo, literarne delavnice, knjigarne itn. Na podlagi tega smo sploh lahko ustanovili JAK. Ni nujno, da so bili zakoni tisti, ki so prispevali k napredovanju področja, so pa določili nekatere specifike, nujne za področje kulture. Ostanek bivše družbene ureditve je zaznati v razpršenosti sredstev kot posledici najširšega omogočanja boja za državne subvencije.
Bolj me skrbi spremenjen odnos do kulture, ki se odraža na vseh nivojih. Širše kulturo vse bolj dojemamo kot nekakšno dekoracijo vsakdanjega življenja ali le kot način preživljanja prostega časa. To vodi v zelo površne trditve o preživetju kulture na trgu in posledično v njeno komercializacijo. Mislim, da je kultura zrcalo družbe, je vitalni del vsakega posameznika, predstavlja humanejši način bivanja in navsezadnje krepi kreativnost. Umetniško ustvarjanje je v sodobni družbi pravzaprav zasedlo prostor mitološkega, ki se je povsem umaknilo v ozadje človekovega mišljenja.
Naša država bo svojo kulturo vedno morala financirati iz proračuna, ampak tudi najbogatejše države, kot so Francija, Nemčija in Anglija, svojo kulturo izdatno (so)financirajo. V Sloveniji namreč nimamo niti razvitega trga umetnin niti dovolj kupne moči.
Pogrešam sistem davčnih olajšav na področju kulture. Gospodarstvo ne zna prepoznati kulture kot sredstvo za krepitev ekonomskih učinkov. Konkretno to pomeni, da bi morala podjetja v svoje delovanje veliko več vključevati oblikovalce, ustvarjalce z različnih področij, podpirati kreativnost in prek nje krepiti svoje blagovne znamke. V Nemčiji je povsem normalno, da v podjetjih, ki se ukvarjajo z industrijo, zaposlijo filozofe, sociologe, oblikovalce in podobne profile. Da bi v prihodnje lahko prišlo do bistvenih sprememb, je najprej treba v šolski sistem vnesti več kreativnosti. Pri tem ima umetnost po mednarodnih raziskavah lahko ključno vlogo.
Kako ocenjujete dialog med stroko in politiko v kulturi? Zdi se, da gre za kratek stik, čeprav je vsaj na prvi pogled to bolj posledica pregrete retorike na obeh straneh. Kulturniki se težko čutijo prikrajšane, politiki pa bi lahko očitali kvečjemu preveč pasivnosti glede konceptualnih vprašanj kulturne politike.
Mislim, da je predvsem na ravni pojmovanja dialoga oziroma tega, kaj dialog sploh je, preveč razhajanj. Takšno pojmovanje dialoga onemogoča sporazumevanje, ne pa samega dialoga. Tisti, ki jim dialog dovoljuje le percepcijo lastnega razmišljanja, ne pa pogovora z drugim, govorijo o umanjkanju dialoga: ko denimo neko društvo protestira, da jih uradniki z ministrstva pozivajo k podpisu pogodbe o sofinanciranju projektov zaradi bližajočega se datuma zaprtja proračuna, se vprašam, kako naj dialog sploh poteka.
Dialog je konkreten način iskanja optimalnih rešitev vseh deležnikov, rešitev, ki jih omogoča zakonodaja in ki so v pristojnosti resornega ministrstva. V teh dialogih se velikokrat srečujemo z zahtevami, ki presegajo ne le pristojnosti našega ministrstva, temveč tudi slovenske in evropske zakonodaje. Dialog s posameznimi skupinami je dobrodošel in učinkovit le takrat, ko presega partikularne zahteve in koristi posameznikov. Na ministrstvu smo tak način sodelovanja vedno razumeli kot pomemben prispevek k urejanju področja kulture. Skozi dialoge smo pridobili dragocene podatke in poiskali rešitve, ki so bile dobre za vsa področja umetnosti.
UNESCO je pravkar objavil pregled inovativnih praks oseminštiridesetih držav pristopnic h Konvenciji o kulturni raznolikosti in o ukrepih za zaščito in spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov. Za Slovenijo so mednarodni eksperti kot dobro prakso izbrali razvojno-izobraževalni projekt z Afganistanom na področju grafične umetnosti Art Without Borders in vzpostavljeni model sodelovanja s civilno družbo za podporo kulturnim ustvarjalcem.
Kakšna je v tem odnosu vloga kompetentnega uradniškega kadra? Se vam zdi, da ste priznani kot enakopravni sogovorniki tako kulturnikov kot politikov?
Na direktoratu za ustvarjalnost so moji kolegi profesionalni uradniki, ne pa podaljšek politike. Mnogi med njimi imajo bogate reference, področja poznajo in jih spremljajo, do kulture imajo posebno afiniteto. V okviru danega predlagamo, sodelujemo, opozarjamo in se večkrat tudi sami težko soočamo z birokratskimi postopki, ki niso stvar kulturne zakonodaje. Tako s politiko kot s kulturno sceno dialog seveda poteka. V zadnjem času predvsem neka novinarka z najvišjim cinizmom izraža sovraštvo in poniževanje do državnih uradnikov, kar še dodatno razpihuje namišljeno ustvarjen razkorak med uradniki in ustvarjalci. Uradniški aparat je v Republiki Sloveniji zakonsko jasno definiran kot posrednik med politično voljo, ki jo v demokratičnem sistemu potrdijo ljudje na volitvah, in zakonitimi možnostmi uresničitve te volje.
Pogosto se v slovenski kulturi govori o tako imenovani hiperprodukciji: preveliko število subvencioniranih knjižnih naslovov, gledaliških premier, ob tem se ponavadi opozori še na dva popolna operno-baletna ansambla in še dva poklicna simfonična orkestra. Kako vi gledate na to, pogojno rečeno, razmerje med na eni strani količinsko obsežno, na drugi pa kakovostno najodličnejšo produkcijo?
Da bi lahko čim bolj celovito podprli posamezno umetniško področje, smo na ministrstvu v zadnjih letih objavili različne razpise. Ob tem se je hkrati odpiral prostor za nove projekte, števila sofinanciranih projektov se ni omejevalo. Izkazalo se je, da bo v prihodnje treba ciljno podpirati najkvalitetnejše, najprodornejše programe in projekte z višjimi sredstvi, ki bodo omogočali dostojne avtorske honorarje, primerne prostore za ustvarjanje, strategijo pridobivanja publike in vključevanje mladih umetnikov.
Sedanja produkcija je izjemno velika: v letu 2012 se je na področju uprizoritvenih umetnosti izvedlo 807 projektov, na področju intermedijske umetnosti 294 projektov, na področju vizualne umetnosti 215 projektov, na področju glasbe 1.304 projektov. Skupaj torej 2.617 projektov, ki so jih izvajali javni zavodi, nevladne organizacije in posamezniki. Hkrati so se vrstili številni dogodki v okviru Evropske prestolnice kulture.
Problem obsežne produkcije in s tem povezanega prenizkega sofinanciranja se vse bolj kaže v izjemno nizkih honorarjih, kar marsikaterega umetnika potiska na rob preživetja. Mnogi izjemno zanimivi in sodobni projekti so javno dostopni prekratek čas ravno zaradi prenizkih sredstev. Pri tem bi morala del odgovornosti prevzeti tudi scena sama. Kadar je v fazi obveščanja o sofinanciranih projektih oziroma programih kateri od prijavljenih subjektov zavrnjen, so pogosto kljub jasni strokovni argumentaciji uporabljena vsa sredstva, tudi politična, da se projekt ali program znova uvrsti v sofinanciranje. Takšno poseganje se je nazorno pokazalo v letu 2010, ko so bili obravnavani večletni programi. Na direktoratu začenjamo s pripravami novih večletnih razpisov za obdobje od leta 2014 naprej, v katerih bomo poskušali upoštevati že omenjene cilje. V prihodnje bo potrebno tudi več povezovanja med subjekti, ki izvajajo medsebojno podobne programe. Dokler je izvajanje programa specifično, dokler je tudi strategija pridobivanja ciljne publike povsem različna, kot se denimo kaže v primeru dveh opernih hiš, pa je upravičenost obstoječega stanja koristna.
Poslanstvi simfoničnih orkestrov Slovenske filharmonije (SF) in RTV Slovenije nista povsem enoznačni. Temeljno dejavnost orkestra RTVS predstavljajo arhivska in koncertna snemanja. Ta dejavnost je izjemno pomembna, rezultat dela orkestra pa potrjuje dejstvo, da je posneta in zvočno arhivirana skoraj celotna dediščina slovenskih simfoničnih del. Orkester SF pa je zavezan predvsem kontinuiranemu predstavljanju simfonične glasbe in slovenskih simfoničnih del širši javnosti v okviru rednih abonmajskih koncertov ter gostovanj po Sloveniji in mednarodnem prostoru. Orkester SF pomembno vlogo namenja tudi izobraževanju in vzgoji mladih, saj v sodelovanju z Glasbeno mladino Slovenije in Cankarjevim domom že vrsto let izvaja simfonične matineje, ki so ključnega pomena za vzgojo mlade publike in bodočih simfoničnih abonentov.
Kar zadeva dve operni hiši in pogosto kritiko, da ju tako majhen kulturni prostor, kot je slovenski, ne potrebuje, je treba povedati, da strukturo in značilnosti določenega kulturnega oz. družbenega prostora ne definirajo zgolj razdalje v kilometrih in število prebivalcev. Če bi šlo le za kilometre, bi se vprašali, zakaj v Sloveniji sploh potrebujemo operno hišo, ko pa se zlahka zapeljemo do Gradca ali Zagreba?
Slovenski kulturni prostor ni le Ljubljana, hkrati pa Ljubljana kot slovenska prestolnica operno hišo nedvomno potrebuje. Operni hiši sta umeščeni v dva specifična prostora, ki s svojo lego zagotavljata uravnoteženo in kar najširšo dostopnost na ravni celotnega slovenskega teritorija, hkrati pa opera in balet, kot dva izmed najpomembnejših indicev kulturne in umetniške razvitosti zahodne civilizacije, zastopata pomembno vlogo pri zagotavljanju kulturne identitete teh dveh prostorov.
Stremimo pa seveda k temu, da dosežemo kar najvišjo stopnjo sodelovanja med obema hišama, in seveda tudi k temu, da obe hiši več pozornosti namenita oblikovanju preciznega profila, da oblikujeta svoja prepoznavna železna repertoarja, s katerima ne bosta zanimivi le za Maribor ali Ljubljano ali preostalo Slovenijo, temveč tudi za mednarodno publiko. Z zadovoljstvom lahko ugotavljamo, da je to mariborskemu baletnemu ansamblu že uspelo.
Filmski sklad in JAK sta bila v zadnjem letu izpostavljena kot problematična posrednika med glavnim financerjem in ustvarjalci. Filmski delavci so se odzvali proaktivno, a menda od ministrstva niso dobili nobenega odziva, direktor JAK pa je odstopil. Bodo v kratkem na obeh področjih kakšne spremembe, nenazadnje je bil razpis za direktorja JAK objavljen že pred meseci?
Čeprav se je problematiziralo večje število javnih agencij na vseh področjih, sta bili z Zakonom o uravnoteženju javnih financ v svojem delovanju najbolj omejeni prav ti dve agenciji na področju kulture.
Vprašanja in predlogi, ki jih je izpostavila in posredovala filmska stroka, tudi Slovenski filmski center, so bili obravnavani že ob pripravi sedanjega Zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji RS. Takrat se je predlagalo finančno participacijo pri filmski produkciji s strani televizij, ki delujejo na celotnem območju Slovenije, vendar pa je ta predlog v nadaljevanju predvsem ob pripombah drugih ministrstev kot tudi samih televizij doživel spremembo in določen konsenz, za katerega se je mislilo, da je dosežen. Izkazalo se je, da konsenza ni bilo, saj je bila prav zoper člen, ki ureja zunajproračunsko financiranje, vložena ustavna presoja, tako s strani javne kot s strani zasebnih televizij.
Evropske filmske prakse so raznolike in dejansko imajo evropske države pravico, da uredijo financiranje producentov v okviru svojih predpisov, ter interes, kolikor je ta v skladu z načeli zagotavljanja konkurence in državnih pomoči. Večji del kinematografij, zlasti tistih z daljšim obstojem, tudi financiranje s strani ponudnikov filmskih vsebin, kot so televizija, distributerji, dobavitelji avdiovizualnih vsebin na zahtevo, ureja na različne načine, ali z neposrednimi pogodbenimi razmerji ali z obvezami udeležbe glede na sam delež nacionalnih vsebin.
Pri nas smo to že poskušali, gre pa – kot je bila dosedanja izkušnja – za očitno zapleteno javnofinančno in pravno vprašanje, do kam poseči v finančno stanje nekega drugega samostojnega pravnega subjekta, ki morda nima ne posredne ne neposredne koristi od slovenske produkcije in ki dejansko že prispeva v državni proračun.
So primeri praks, kot na primer v Romuniji ali na Finskem, ki sredstva za filmsko in avdiovizualno produkcijo ne črpajo neposredno iz državnih proračunov, temveč iz dajatev.
Bistven problem pri zadovoljivem reševanju tega vprašanja je realen podatek, kolikšen delež dejansko obsega slovenski film na trgu, torej ne celotna avdiovizualna in filmska produkcija, temveč tisti segment, ki zaradi svoje umetniške in ustvarjalne vrednosti pridobiva sredstva državne pomoči. O možnostih vpeljave tovrstnih praks razmišljamo tudi na ministrstvu z upoštevanjem predloga filmske stroke, ki ga omenjate.
Prav tako je JAK podala nekatere predloge, med njimi tarifnik, pridobivanje evropskih sredstev, loterijskih sredstev itn. Predvsem je nujno potrebno, da vlada čim prej imenuje direktorja, saj je Svet JAK svoje delo zaključil že v novembru in podal predlog na vlado. Nato bomo začeli z ukrepi pridobivanja zunajproračunskih sredstev ter s pripravami večjih nacionalnih projektov.
Umetniške akademije sicer sodijo pod visokošolski resor – a vendarle izobražujejo kader za področje ustvarjalnosti. V zvezi s tem je bilo v zadnjih mesecih kar živahno dogajanje med akademijami, Univerzo v Ljubljani in ministrstvom. Se vam ne zdi, da bi bilo morda smiselno zelo specifično umetniško izobraževanje urediti v okviru ustvarjalnega in ne izobraževalnega sektorja?
Gre za občutljivo področje. Za ustrezen položaj umetniških akademij je dialog med visokošolsko in kulturno politiko zagotovo nujen in koristen. Ker gre za področje izobraževanja, je verjetno smiselno, da umetniške akademije ostanejo del univerze.
Kaj bi navedli kot kratkoročno rešljive probleme slovenske kulture? In kaj je za rešitev potrebno? Politična volja, pripravljenost na dialog in na spremembe, manj zaostrene finančne razmere?
Za javno obravnavo je pripravljen Nacionalni program za kulturo in tudi Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Ker slednji predvideva nekakšno delno prenovo oziroma začetek večje reforme javnega sektorja in posega v delovnopravno zakonodajo, bo verjetno treba počakati tudi drugo zakonodajo s tega področja. Druge rešitve, ki jih predvidevajo spremembe področnega zakona za kulturo, so nujno potrebne takoj, zato upam, da bo do njihove obravnave lahko prišlo čim prej. Sistem razpisov, s katerim se omogoča životarjenje samozaposlenim na področju kulture, ni ne konstruktiven ne pravičen.
Ločiti je potrebno tisto umetnost, ki zmore preživeti skupaj z gospodarstvom (kreativne industrije), in umetniško ustvarjanje, ki je odvisno od državne podpore, brez pritiskov odvisnosti od trga. V marcu 2012 je bila objavljena študija o kreativnih industrijah. Na podlagi te študije smo začeli neko bolj zavezujoče sodelovanje z ministrstvom za gospodarstvo, kreativne industrije smo z določenimi cilji uvrstili v naslednjo finančno perspektivo 2014–2020. Zagotovitev evropskih sredstev je ključnega pomena za nadaljnji razvoj in nove paradigme v kulturi. Doslej področje kulture, predvsem t. i. mehke vsebine, niso bile predmet financiranja iz evropskih sredstev. Ker v novi finančni perspektivi tudi evropski dokumenti dajejo prednost tem vsebinam, smo na ministrstvu v cilje finančne perspektive 2014–2020 vključili vse segmente kulture za zagotavljanje trajnostnega razvoja.
Z ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo se dogovarjamo o učinkih, kako z njihovimi ukrepi doseči ciljne skupine, kar bo zagotovo lahko prineslo večje ekonomske učinke kot tudi krepitev blagovnih znamk. S stabilnim proračunom za kulturo bo mogoče skozi razpise z že omenjenimi spremembami zagotoviti bolj sistemsko sofinanciranje programov in projektov. Omenila bi še potrebni sistem davčnih olajšav in organizirano promocijo slovenske kulture v tujini. Zaenkrat po vzoru uspešne potujoče razstave Silent Revolution – slovensko oblikovanje pripravljamo še nekaj drugih projektov, ki jih želimo v daljšem obdobju predstavljati na referenčnih mednarodnih prizoriščih. Zagotovo je za vse predloge projektov in sprememb najprej potrebna politična volja. Iz tega sledi vse omenjeno v vprašanju.
Navsezadnje vedno pridemo do denarja. Pa vendar – denar je le eden od pogojev za ustvarjalnost, najbolj neusmiljen kritik pa prihodnost – na katero seveda ne moremo vplivati več kot le v zelo omejeni meri. Kako spremljate relevantnost aktualne kulturne produkcije v Sloveniji tako med strokovno kot širšo kulturno javnostjo? Je med političnimi opcijami zaznati kakšne razlike v stališčih do tega vprašanja?
Eno od temeljnih načel kulturne politike mora biti ustvarjanje takšnih pogojev, ki omogočajo raznovrstno, svobodno ustvarjanje, da bo za prihodnost dovolj izbire …
Uradniki spremljamo produkcijo tako na prizoriščih kot z analizo poročil. Odvisnosti od tržne uspešnosti ne pogojujemo, saj bi tako pogojevanje vodilo v komercializacijo programov. Kulturna politika mora biti zavezana spodbujanju najkvalitetnejše produkcije. Tudi med različnimi političnimi opcijami glede tega vprašanja ni bistveno različnih stališč. Da bi umetnost dosegla več občinstva in širše občinstvo, je treba publiko vzgajati. Nekateri javni zavodi so pri tem uspešnejši, odvisno je predvsem od ambicioznosti vodstvenega kadra. V zadnjih letih mnogi uvajajo ustvarjalne delavnice, ponudbe kvalitetnega preživljanja prostega časa, možnosti različnih praznovanj za otroke in mladino, intenzivneje se povezujejo s šolami. Večji problem predstavlja dejstvo, da vsi ti programi v širši javnosti niso dovolj prepoznavni.
Menite, da bo v prihodnjih letih prišlo do kakšnih občutnejših premikov na področju kulturne politike v Sloveniji? Kdo bi lahko bil njihov nosilec?
Preveč čejev je, da bi lahko karkoli napovedala: zadevajo gospodarsko rast, stabilnost proračuna, politično voljo, pripravljenost stroke za spremembe in še kaj. Če bo vse to zagotovljeno, je vsebin in predlogov za spremembe že zdaj veliko.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013