Odtis v stopinje
Magda Reja: Sledi v pesku: potopisne zgodbe. Mladinska knjiga (Zbirka Nova slovenska knjiga), Ljubljana 2012, 122 str., 19,95 €
10. 03. 2013
Z nagrado za najboljši prvenec ovenčani literarni potopis Ime tvoje zvezde je Bilhadi (2006), v katerem slovenska popotnica, etnologinja in umetnostna zgodovinarka Magda Reja popisuje »najbolj tihi mesec v svojem življenju«, štiridesetdnevno pot s solno karavano kamel iz severnomalijskega Tumbuktuja v Tuadeni, je dobil modernizirano različico. V tokratnih potopisnih zgodbah je prisluškovanje brezkončni puščavi namesto meditativnega pogrezanja v pesek ali mehkobno lebdečega občutka v kameljem sedlu motil trušč terenskih vozil in tovornjakov, ki so proti boljše življenje obljubljajoči Evropi prevažali ilegalne podsaharske emigrante ter trgovsko in tihotapsko blago.
Podobno kot v prvencu sta tudi v Sledeh glavni protagonistki pripovedi pokrajina in avtorica v brezkončnem valovanju razbeljenih sipin z žgočim soncem, hladnimi nočmi, močnim vetrom in redkimi prebivalci v tu in tam postavljenih naseljih, ki jih potujoči srečujejo na poti. V obeh knjigah pod okriljem vsakokrat drugega Mohameda, nekakšnega angela varuha, podnevi zazrta v migetajočo črto na obzorju, ki nejasno spaja pesek in nebo, ponoči pa med srebrnimi zvezdami na nebu sledeč svoji Bilhadi, se avtorica z vsakim dnem bolj pogreza v enolično, statično in s samosvojo logiko delujoče življenje.
»Vase zazrta, na pogled monotona pripoved slika impresivno podobo barvitosti, nepredvidljivosti in od Alahove volje odvisne usode puščavskega sveta, kjer se čas meri po popitih čajih, odtenku obarvanega peska in legah zvezd na nebu.«
Kljub temu pa obstaja med obema pripovedma občutna razlika kot posledica načina avtoričinega potovanja. Medtem ko je prvenec scela prežet z brezkončno tihotnostjo, ki jo dodatno upočasnjuje ugrezajoči se pesek pod stopali, zaradi česar avtorica nameni več prostora lastnemu doživljanju dogajanja, je pripovedovanje v Sledeh hitrejše in predvsem bolj stvarno. Gadafijevo praznovanje dneva prerokovega rojstva v Agadezu – mestu na severu Nigra, v katerem je popotnica zadnjih pet let nastanjena pet mesecev na leto in je izhodišče večine njenih potovanj čez Saharo – ali upor nigrskega gibanja za pravičnost so ob »naključnih« pričah smrti, prostitucije, ukradenega otroštva in skrajnega obupa nad brezizhodnostjo eksistencialne stiske osrednji dogodki pripovedi. Odrevenelo brezbrižnost iz prvenca, »ki ni odsotnost, pač pa zavračanje vsakega čustva«, so v Sledeh zamenjali dokumentirano obarvani opisi konkretnega družbenega dogajanja, prikazani objektivno in brez sentimenta. Slednje doseže ironični vrhunec ob koncu knjige, ko popotnica zaključi potovanje in tik pred vrnitvijo v »realni«, »boljši« svet izve, da se je tam pravkar začela vojna.
Vase zazrta, na pogled monotona pripoved slika impresivno podobo barvitosti, nepredvidljivosti in od Alahove volje odvisne usode puščavskega sveta, kjer se čas meri po popitih čajih, odtenku obarvanega peska in legah zvezd na nebu. Sveta, v osrčju katerega bodo vselej cvetele legalne in ilegalne saharske poti, po katerih bodo trgovci, tihotapci, vojaki, popotniki in drugi pustolovci sledili svoji Bilhadi, da jih odpelje k pregovorno svetlejši prihodnosti. Tja, kjer se cedita med in mleko, ne zavedajoč se, da jih prav njihova nikoli končana pot varuje pred svetom, ki jih dlje kot do svojega praga nikoli ne bo hotel sprejeti.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
