Klic k sodobnemu idžtihadu* islama
22. 09. 2013
Arabska pomlad in poziv k prenovi islama slonita na istih temeljih, saj oba pomenita predvsem upor proti notranjemu sovražniku, ki onemogoča svobodno, dostojno in na demokraciji temelječe življenje milijard ljudi. Ljudi, ki jim je koncept svobode tuj. Poziv k prenovi islama je zato del arabske pomladi, kar pomeni, da je za dosego pravic, za katere se bíje in se bo še dolgo bíla arabska revolucija, nujno treba preobraziti tudi pogled na islam. Pri teh prizadevanjih je Irshad Manji eden najvznemirljivejših glasov.
Pred mesecem dni se je za islamski svet zaključil najpomembnejši mesec v letu, ramadan, ki so ga ovenčali sladkorni prazniki, bolj znani kot »ramadanski bajram«. Izraz označuje začetek islamskega meseca shawwal. Začetek praznikov običajno zaznamuje posebna molitev v družini, ki ji sledijo radostna praznovanja in medsebojna obdarovanja v širših sorodstvenih in prijateljskih krogih.
Sveti mesec ramadan je deveti v muslimanskem lunarnem koledarju (vsako leto nastopi enajst dni prej), v katerem se je v začetku 7. stoletja začel Mohamedu razodevati Koran. Posebej pomembnih je zadnjih deset oz. pet dni meseca, v katerih so se v t. i. noči močí – to naj bi bila ena od zadnjih petih neparnih noči oz. sedemindvajseta noč (ki naj bi v letu 610 padla na 12. februar) – v dušo preroka spustili prvi nauki Korana. Enomesečni strogi post od zore do sončnega zahoda pri sunitih oz. do mraka pri šiitih je eden od petih stebrov islama – ostali štirje so vdanost religiji, ritualnih pet dnevnih molitev, plačilo verskega davka in sveto romanje v Meko –, na katerih temelji celotna obredna struktura religije. Ramadanska vzdržnost ima predvsem religiozni namen: to je čas čiščenja telesa in uma vsega negativnega. Posameznik se izogiba zlim mislim in dejanjem ter se osredotoča na molitev, recitiranje Korana in življenje po načelih te svete knjige, ki je zlasti v sodobnem času podvržena različnim, nasprotujočim si in za marsikoga tudi spornim interpretacijam. Prizadevanje na božji poti, boj za ohranitev islama in trud za vzpostavljanje miru (kar je osnovni pomen džihada kot elementa, ki naj bi bil prisoten v celostnem življenju muslimana in ki se zlasti po 11. septembru 1683 razume kot »sveta vojna«, opirajoč se na čas preroka po veliki bitki, v kateri je usoda zgodnje islamske skupnosti visela na nitki) se razlagajo in kažejo tudi na načine, ki grobo posegajo v osnovne človekove pravice.
Dva milijona prenesenih izdajalkinih knjig
Za človekove pravice, enakopravnost med spoloma, svobodo govora, strpnost in demokracijo se bori ena najprodornejših in najkontroverznejših sodobnih raziskovalk islama Irshad Manji, kanadska muslimanka, predavateljica, novinarka, kolumnistka in aktivistka, ki ceno za svoje delo plačuje z nenehnimi grožnjami s smrtjo s strani tistih muslimanov, ki v njej vidijo »izdajalko«, »travmatično izrojenko medrese« in »lezbično hujskačko« ter ostro obsojajo njene tako v praksi kot v samem Koranu temelječe dvome v pravilno razumevanje in manifestacijo islama danes. A kljub pogosto nenaklonjeni kritiki žanje tudi velik uspeh. Eden takih je gotovo več kot dva milijona prenesenih kopij njene prve knjige Kaj je narobe danes z islamom: poziv k poštenosti in prenovi (The Trouble with Islam Today: A Muslim's Call for Reform in Her Faith; 2003, slovenski prevod 2008) v arabskem jeziku z njene spletne strani. Ker je bilo iluzorno pričakovati, da bi bil kak arabski založnik pripravljen izdati tako knjigo, jo je na pobudo bralcev, skupaj s prevodom v urdu, objavila na svoji spletni strani z možnostjo brezplačnega prenosa – skupaj s številnimi pismi, ki jih redno prejema in ki med drugim sestavljajo njeno drugo knjigo. Pišejo ji pretežno mladi muslimani in muslimanke z vsega sveta, ki svoje verske identitete ne najdejo v okorelih prepričanjih, ki so jim posredovana doma in v izobraževalnih institucijah, zaradi strahu pred zavrnitvijo s strani družine in skupnosti pa tudi nimajo možnosti izražanja svojih misli in dialoga o njih.
Rjavopolta Irshad Manji (Irshad v arabščini pomeni »vodstvo«) je pakistanskih in egiptovskih korenin in je bila rojena leta 1968 v Ugandi, od koder je njena družina štiri leta pozneje skupaj s tisoči južnoazijskih muslimanov zbežala pred diktatorskim režimom Idija Amina, ko je ta oznanil, da Afrika pripada črnopoltim. Z nasilnim očetom, s pobožno materjo in z dvema sestrama se je naselila v Richmondu, predmestju Vancouvra v Britanski Kolumbiji, kjer je bila pri štirinajstih izključena iz medrese, islamske verske šole, ker so bila njena vprašanja o tem, zakaj ne more biti prijateljica z judi in kristjani, neprimerna. Danes živi v New Yorku in na Univerzi Roberta F. Wagnerja poučuje moral courage (sintagmo je leta 1966 ob obisku Južne Afrike uporabljal Robert F. Kennedy), kar pomeni posameznikovo pripravljenost stati za lastnimi prepričanji tudi takrat, ko ga drugi želijo utišati. Je tudi ustanoviteljica in direktorica istoimenskega projekta, ki z javno podporo posameznikov, ki spregovorijo o kratenju lastnih pravic, vključuje ljudi po vsem svetu.
V več kot trideset jezikov prevedeno delo Kaj je narobe z islamom je prvič izšlo z zgovorno naslovnico avtoričinega obraza s prevezo čez usta (na kateri je zapisan naslov dela) in s pogledom, hrepeneče zazrtim nekam navzgor, kot da bi tam, kot njene številne sestre muslimanke, iskala odgovore na vprašanja in stiske – in dve leti pozneje v dopolnjeni različici z dodanim danes v naslovu (kar je avtorica dodala predvsem zaradi natančnejše opredelitve lastnih stališč), po kateri je narejena tudi slovenska izdaja, jo je na mah izstrelilo v žgoče torišče trenj o tem, kaj je islam, in jo obsodilo na podoben položaj kot Salmana Rushdieja po objavi Satanskih stihov leta 1989. Razlika je v tem, da njej fatva ni bila izrečena javno. A zavest o izrečeni misli, ki ji je – kot Rushdie s trditvijo, da je knjiga pomembnejša od življenja – sicer mogoče ugovarjati tudi nasilno, ni je pa mogoče več ne-misliti, je za avtorico močnejša od varnosti. Prav tako tudi za dr. Khaleela Mohammeda, imama in profesorja religije na Državni univerzi v San Diegu ter ustanovnega člana Centra za islamske in arabske študije te univerze, ki v predgovoru h knjigi avtorico podpira, kar je za mnoge elitne privržence islama nezaslišano. »Moral bi sovražiti Irshad Manji,« piše, »saj govori stvari, ki so v nasprotju z učenostjo, ki jo kot imam dolga leta širim na islamski univerzi.« A ker je to, o čemer Irshad Manji piše, resnično, njegovo stališče ne more biti drugačno, saj mu ta ista učenost veleva, da podpira resnico.
Po uvodnem prerezu osebne življenjske poti in jeze nad tem, kar se danes dogaja pod okriljem islama (»Če pomislim na vse fatve, s katerimi možganski trust naše vere kar tako razmetava okoli sebe, mi je nepopisno nerodno. Vam ne? […] Berem o žrtvah posilstev, ki jih kamenjajo zaradi 'prešuštva' in se sprašujem, kako nas lahko ob tem večina molči kot grob.«), avtorica razgrne zgodovino islama od začetkov do danes, se pri tem opira na posamezne sure Korana – v katerega so se zaradi številnih zapisovalcev Mohamedovega recitiranja že na začetku prikradle človeške napake in se skozi stoletja v vnemi širjena islamske dogme poglabljale – in opozarja na njihovo dvoumnost. Na tista mesta, ki jih islamski fundamentalisti izrabljajo pri vnovičnem pohodu širitve islamskega imperija, odkar so bili septembra 1683 zaustavljeni pred Dunajem.
Alah, svoboda in ljubezen
Predvsem odzivi milijonov bralcev na prvo knjigo so avtorico pritegnili k pisanju druge. Allah, Liberty and Love: The courage to reconcile Faith and Freedom (Alah, svoboda in ljubezen: pogum za uskladitev vere in svobode; 2011) prav tako nagovarja bralce po vsem svetu, muslimane in nemuslimane, saj dogajanja v imenu islama zadevajo celotno človeštvo. Njen boj je slabo desetletje pozneje še bolj usmerjen k prenovi razumevanja islama. Pri tem se znova sklicuje na idžtihad, islamsko tradicijo neodvisnega, kritičnega mišljenja in s tem omogočanja osebnega odnosa do boga, ki je v Arabiji cvetela med 9. in 11. stoletjem, ter s tem razorožuje »samozvane Alahove ambasadorje« z njihovim lastnim orožjem. Na vprašanje, kaj je tisto, kar je danes narobe z islamom, je jasna: »Muslimani. Plemenski kulturi smo dovolili, da kolonizira vero islama. Delovanje muslimanov je tisto, ki v vsaki generaciji določa, kaj je islam.«
V knjigi, ki se bere kot nadaljevanje prve, med drugim pojasnjuje, zakaj resnični kolonizator muslimanov ni zahodna kolonizacija oz. Amerika, temveč Arabija, razmejuje med pojmoma vera in religija oziroma vera in dogma, med »jaz« in »mi«, individualnostjo in individualizmom. Eno najpomembnejših spoznanj knjige, pri katerem se avtorica opira na znanega palestinskega psihologa Eyada Serraja (ki ga je Jaser Arafat večkrat dal zapreti), je, da islam, ki je bil vpeljan v Arabijo z namenom preseči arabsko plemensko kulturo, slednje ni presegel, marveč je plemenska kultura osvojila islam. To je po avtoričinem mnenju tudi glavni razlog, da se v imenu vere še vedno dogajajo in ščitijo posilstva znotraj družine, ubijanja iz časti, kamenjanje (ki je sodobni ekvivalent srednjeveškega sežiganja na grmadi), prisila nošenja hidžaba (kot ugotavlja avtorica, so ženske pokrite tudi iz političnih in ne zgolj verskih razlogov, največkrat pa nimajo možnosti odločanja) in druge prakse, ki jih muslimani izvajajo kot produkt s človekovo zmotnostjo nastale ter prepredene plemenske kulture in ne od boga dane islamske vere, pri tem pa zaradi lastnega strahu ne dovoljujejo tozadevnih vprašanj. Prav postavljanje vprašanj je tisto, ki je po avtoričinem mnenju pri prenovi islama ključno in kar številne islamske mogočneže in trgovce z bogom v želji po lastni varnosti in udobju odvrača od njih. Sama pravi, da ima veliko vprašanj, še zdaleč pa nima vseh odgovorov nanje. In da se je skozi dolgoletno prizadevanje po prenovi islama njen odnos do njegovega boga, ki se mu vsako jutro skozi molitev zahvali, da ima možnost glasnega razmišljanja in delovanja v skladu z lastnimi prepričanji, le še poglobil.
Na ozadju eruditske globine, prodornih in lucidnih uvidov, jasnega analitičnega komentarja ter sočnega, ostrega in brezkompromisnega jezika, večkrat prepredenega s humorjem, knjiga prinaša sodobno razumevanje islama in hkrati ostro kaže na napake v njem. Pri tem ponuja konkretne, argumentirane in islamski veri imanentne ideje o vsebini in načinu njene prenove, ki je danes bolj kot kdajkoli prej nujna. In medtem ko avtorica v prvi knjigi med dvema možnostma, reformo same vere in zamenjavo verske zakonodaje s civilno, predlaga prvo, je v drugi knjigi še bolj konkretna, ko poudari, da v izbiri med ohranitvijo ali izgubo vere obstaja tretji izhod: preobrazba razumevanja islama na ta način, da njegovi verniki preobrazijo sebe.
Preobrazba vernikov in ne vere
Knjiga je napisana kot odprto pismo, s čimer poleg globlje osebne note dosega predvsem večjo prepričljivost, komunikativnost in fluidnost, pri tem pa ohranja vsebinsko zgoščenost, dramaturško napetost in transparentno preverljivost. Vse to daje večkrat nagrajeni avtorici nesporno kredibilnost in edinstveno težo v prizadevanju po odpravi kršitev človekovih pravic v svetu ter v sodobnem, humanem in na lastnih prepričanjih podprtem življenju muslimanov po načelih njihove vere.
Ni naključje, da bistvo arabske pomladi, ki že skoraj tri leta krvavo divja po arabskem svetu, sovpada s spoznanjem te knjige. Da za politični, ekonomski in socialni položaj posameznih držav niso krivi (zgolj) tujci, ampak stoletja dolge diktature. Kjer prehod oblasti iz vojaške v islamistično, kot se je pokazalo v Egiptu, Libiji in drugod, pomeni (kot je v enem od svojih zapisov s kriznih arabskih bojišč zapisal Boštjan Videmšek) »islamistično privatizacijo arabske pomladi«, ki so jo sicer omogočile znatne finančne pomoči šejkov iz Savdske Arabije in Katarja, blagoslovili pa domači diktatorji. In kot je istemu novinarju na namig o neproblematičnem sobivanju vojske in islamistov (predvsem Muslimanske bratovščine, katere lovke sežejo tudi onstran egiptovskih meja) odgovoril dr. Said Sadek, ostri kritik vrhovnega vojaškega sveta v Egiptu, ki je po Mubarakovem padcu prevzel vodenje države: »Generali in pridigarji so si na las podobni. Njihov modus operandi in odnos do ljudi je popolnoma enak. Temelji na brezpogojni poslušnosti in suženjstvu. Oboji so diktatorski. Generali državo razumejo kot velikansko kasarno, islamisti pa kot velikansko mošejo. Oboji se držijo stroge hierarhije. Tako generali kot pridigarji so večinoma starci, ki z realnim svetom nimajo nikakršnega stika. Oboji živijo od laži in iluzij. Oboji so odvisni od tujega denarja in naklonjenosti. Oboji se trudijo na vsak način izpeljati 'kontrarevolucijo'. Oboji so sirote diktatorskih režimov. Oboji nadzirajo medije. Težko bi si bili bolj blizu.«
*************
* Idžtihad je tradicija neodvisnega, kritičnega mišljenja in s tem omogočanja osebnega odnosa do boga, ki je v Arabiji cvetela med 9. in 11. stoletjem. Irshad Manji na vprašanje, kaj je tisto, kar je danes narobe z islamom, odgovarja: »Muslimani. Plemenski kulturi smo dovolili, da kolonizira vero islama. Delovanje muslimanov je tisto, ki v vsaki generaciji določa, kaj je islam.«
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
