Štiridesetletnica legendarnega albuma Pink Floydov
Pri bluzu se ponavadi vse začne
Bilo je leta 1974. Svetovno prvenstvo v nogometu se je končalo in na morje sem prvič šel sam, brez staršev. Sam v kolonijo. V Istro. V Novigrad. In tam so bili fantje in dekleta, ki sem jih poznal iz Trbovelj, in kopica takih, ki jih nisem poznal, prav tako iz Trbovelj, nisem pa jih poznal, ker so bili iz drugih delov Trbovelj in niso hodili na našo osnovno šolo, ampak na druge osnovne šole, in geografske razdalje, ki so nas ločevale, so se nam takrat zdele gigantske, podobne razdaljam ob poletu katere od odprav Apolla na Luno.
In tam so bili še otroci iz drugih delov Slovenije. In tudi neki nenavadni prišleki, ki so bili oblečeni bolje od nas in so nosili daljše lase: fantje in dekleta z mehko zvenečimi imeni, ki so delovala, kot da se nekako vlečejo in raztegujejo po poletnem zraku, se skoraj raztapljajo v njem, podobno kot so se raztapljala na jeziku, če si jih izgovarjal in seveda, še prej, sploh znal izgovoriti: Michel, Jean-Marie, Christophe in podobni, in o dekletih, ki so imele prav takšna imena, recimo Marie-Claire, Emmanuelle, Madeleine, se je govorilo, da sploh ne nosijo spodnjih hlačk, in starejši fantje so se ves čas sklanjali, ko so videli katero od seksi Francozinj iz pobratenega Sallauminesa sedeti na kakšni skali ali klopci. Nevidne in neobstoječe stvari so jim neprestano padale iz rok, da so jih lahko pobirali, ali pa so se jim neprestano odvezovale teniske.
In potem, ob urah obveznega popoldanskega počitka ali pa zvečer, pred spanjem, so organizirali nekakšna tekmovanja, ki jih sam, takrat četrtošolec, ki se je znašel v sobi s samimi šestošolci, nisem najbolje razumel in sem pravzaprav potreboval kar nekaj let, vse do šestega ali pa sedmega razreda, da sem ugotovil, v čem so tekmovali. Nekako so privzdignili rjuhe in postelje so se začele tresti in škripati in fantje so dobili steklene poglede in potem, ko se je težaško delo, ki jih je moralo očitno popolnoma obsedati, saj je bilo rutina, ki se je ponovila večkrat dnevno, bližalo koncu, so izgovarjali stavke kot: »At že prhaja lušn? A tj ž špricnu?« Istočasno pa se je na vratih ene od spalnic, v katerih so spali Francozi, pojavil tudi zagoneten napis, ki ga ni nihče razumel oziroma je njegov prevod v slovenščino dobil neke na videz fantastične, v resnici pa precej z duhom časa in z odraščanjem povezane konotacije. V izvirniku se je napis glasil: New Pink Floyd. Trboveljska interpretacija je bila seveda popolnoma trboveljska in pubertetniška: Novi rožnati kurac.
II
Malo več kot 30 let pozneje sem kupil plošček LateNightTales. Pravzaprav nisem vedel, kaj sem prijel z namenom, da odnesem domov; bilo je eno tistih finih naključij, ena tistih improvizacij, ki se zgodijo brez predhodnih načrtov in želja. Kar me je prepričalo, da sem ga vzel s police in potem preposlušal, je bil napis »Air« na ovitku in fotografija kristalnega lestenca, ki pa ni visel v kakšni sobi, kjer navadno visijo lestenci, ampak v gozdu. V smrekovem gozdu.
Na francoski chill-out duo Air sem padel takoj, ko sem slišal njun prvenec Moon Safari, in jima potem nekaj časa sledil, sledil vztrajno in zagnano, kar pomeni, da sem kupoval vsako njuno novo izdajo. PoznoNočneZgodbe so bile izbor, kompilacija komadov drugih izvajalcev, z dodatkom enega lastnega, ki sta gajo Francoza, kot že precej bendov pred in tudi za njima, sestavila za radijsko oddajo z istim imenom.
Pod vsakim izbranim komadom je bila utemeljitev, zakaj je bil izbran. Drugi izbrani komad je bil Planet Caravan angleške skupne Black Sabbath; psihedelična plovba z vokalom, ki zveni, kot bi bil precejen skozi nekakšen filter, zadeva čisto nespecifična in nenavadna za bend, ki je znan kot eden zastavonoš heavy metala. Komad deluje, kot bi se njihova vzkipljiva in hitra kri odločila, da se bo malo polenila in tekla bolj počasi. Tekla nekje po medzvezdnih prostorih. Ker imam rad takšno glasbo, mi je bil všeč. Še večji vtis pa je name naredila utemeljitev, ki sta jo zapisala Nicolas Godin in Jean-Benoît Dunckel. Godin je rekel, da Sabbathov pravzaprav sploh ne pozna, a izbrano predstavlja točno tisto, kar smo včasih počeli. Je zelo intimno in ima opraviti predvsem z nočjo. Ta pesem natančno ilustrira občutek, ko si ponoči sam v sobi in poslušaš glasbo. Vse je zelo tiho in ti pokadiš malo hašiša in potem misliš, da je bend v tej isti sobi skupaj s tabo in da igra samo zate.
Točno to, kar je opisal Godin, sem počel sam, in to le slabih pet let po tistem, ko se je na vratih spalnice, v kateri so spali dečki iz Francije, pojavil napis »New Pink Floyd« in ko sem že nekako vedel, da trboveljska interpretacija ni pravilna, da je pač zrasla na zelniku fantov, ki so si krepili mišice desne roke, nisem pa vedel, kako je bend dobil ime. Moji rituali sicer niso bili nočni, ampak dnevni: dopoldanski.
Odločilno pri njih je bilo dejstvo, da sem bil v stanovanju sam, in tudi dišeči hašiš je bil zgolj želja v svojem zametku, želja, iztrgana iz pripovedovanja, slučajno ujetega stavka, ki ga je izgovoril kakšen starejši fant, nad katerim starši niso imeli več tiste velike in strah vzbujajoče moči, da bi ga lahko poslali k frizerju, kadarkoli bi se jim zljubilo.
Hašiš so nadomeščale cigarete brez filtra. Prava mitična znamka, mitična danes še bolj kot takrat, a že takrat mitična, cigarete v zeleni podolgovati škatlici: niška Morava. Če si potegnil enkrat, dvakrat, mogoče trikrat, in to ne v slogu Billa Clintona, ki je samo pihal ven in ni nič inhaliral, pač pa si si dim spustil v pljuča, so se ti zmehčala kolena in si v rokah začutil nekakšno zbadanje, kot bi se ti potočki mravljincev ovijali okrog kit, mišic in kosti, in si dobil blag napad vrtoglavice, da si se moral uleči na kavč in si si mislil, da so to res pravi in resnični psihedelični učinki in da k tem učinkom spada tudi prava glasba – in glasba je bila, vsaj pri meni, vedno ena in ista.
III
Longplejka se je začela z bitjem srca, s srčnim utripom, ki se je bližal nekje iz daljave in je zvenel kot korakanje in je postajal čedalje glasnejši, potem so sledili tiktakanje ure v enem in drugem zvočniku in zvoki blagajne in več blagajn in glasovi in ropot v enem in drugem zvočniku ali pa v vseh štirih, če si jih imel, kajti plošča je bila posneta v kvadrofoniji, kot bi se helikopter spreletaval po sobi in letel iz zvočnika v zvočnik, in potem je sledil tisti lom, lom med smehom in kriki, tisti prehod, tista vrnitev na površje, ko se vse obrne, kot bi se obrnila rokavica ali pa koža ali pa stavek, mogoče misel, in glasba se je kot nekakšen tok svetlobe, kot iskrenje spustila v sobo in jo preplavila kot mešanica zvokov črnega fender stratocasterja, ki je prodal več marihuane kakor ves otok Jamajka v vsej svoji zgodovini prodajanja marihuane, in zraven se je slišalo pritiskanje tipk na klaviaturi, počasno pritiskanje Ricka Wrighta in bas Rogerja Watersa in bobni Nicka Masona, predvsem činele in mogoče tudi slide kitara ali pa kakšni efekti na pedalih, oscilatorji, in glasba je bila preprosto lepa, melodična, mirna, pomirjujoča, in potem vokali, večglasno petje in visoki zvoki, kot še večja pomiritev, kot odklop od strahu, kot delovanje valija, in potem spust z višine, kot odmev, kot prihod teme, kot norost, kot minevanje časa. Kot naslov, kot Breathe, kot dihanje samo.
In včasih se mi je zdelo, da glasba ni delovala samo na poslušalca, ki je ležal na hrbtu in imel zaprte oči in se je raztapljal v blagi vrtoglavici, ki je počasi pojenjala, temveč je glasba delovala tudi na predmete, njeno lebdenje in nezavedno vabljenje sta predmete pripravila do tega, da so premagali silo težnosti, preproga se je dvigala in vihala, rože v vazi so žarele drugače, stoli so se v nekakšni telekinetični igri počasi premikali in drseli in celotna soba se je začela gibati in glasba je prihajala od vsepovsod, ne samo iz zvočnikov, prihajala je izpod stolov, izpod mize, izza tapet, in komadi so se stekali drug v drugega, se prelivali. V ospredju so bili zvoki sintetizatorja in pa spet glasovi in smeh in odmevi in pok stroja pri veliki hitrosti, izstrelitev rakete, ki je preletela dan in sobo in leto nekega najstništva.
In potem ponovno ure, nešteto ur, zvonjenje ur, budilk, stenskih ur, oglušujoče zvonjenje in bitje in srčni utrip od nekod zadaj in bobni in klaviature, in že smo se vrnili k osnovni temi plošče, k času, tokrat resnično vrnili v komad s točno takim naslovom: Time. In potem, po dveh kiticah – David Gilmour, v katerega so bili vsi zaljubljeni kot v nekakšnega Adonisa in je bil podoben Milli Jovovich, in črni fender stratocaster je pod njegovimi prsti odigral enega najboljših in najznamenitejših solov v zgodovini popularne glasbe, in potem prehod iz četrte kitice v reprizo Breathe, a tu se nič več nič ne dvigne in ne začenja lebdeti, ker vse lebdi že od samega začetka. In klavir, klavir in slide kitara in glasovi, danes vemo, čigavi, in potem tisti ženski vokal, ki se začenja v agoniji, da bi iz zvezd izpraskal zvezdni prah. In Money in prelitje saksofonskega sola v pospeševanje, v še en antološki kitarski solo, ja, tam igrajo funk in reggae, in potem moja najljubša Us and Them. Klavirski akordi Ricka Wrighta, ko Roger Waters še ni pljuval poslušalcev v prvih vrstah in si v enem od napadov egotripaške norosti ni izmislil, da dolgoletni klaviaturist ni več polnopravni član benda, ampak samo še najeti glasbenik. In saksofon. In tako do konca, z vmesnim vstajanjem in prižiganjem cigarete, da se je blaga vrtoglavica vrnila, kot tudi mravljinci in vsi segmenti sanjarjenja, ves kalejdoskop barv in svetlobe, in so bili občutki za mojih petnajst ali pa šestnajst let resnično psihedelični. In tako do konca, do Eclipse, ko sonce zakrije luna in zares ni nobene temne strani meseca, ampak je vse temno.
IV
Na gramofon sem si v tistih vzvišenih najstniških trenutkih polagal Dark Side of the Moon. To je bila moja prva plošča Pink Floydov. Prva sočasna, kar pomeni, da med trenutkom, ko sem bil že dovolj star in me je ta glasba zanimala in sem jo poslušal, in med trenutkom, ko je plošča dejansko izšla, ni bilo več nekajletne zamude, pa Animals: leteči prašiči in elektrarna Battersea v Londonu, še ena mojstrovina oblikovalskega moštva Hipgnosis, a vendarle ne tako mojstrska in tako prepoznavna kot znamenita prizma in spekter svetlobe, ki se lomi na Dark Side ...
Tudi Animals je bila konceptualna plošča, navdihnjena z Orwellovo Živalsko farmo, toda glasba ni bila tako natančna in zaključena kot na tisti, ki je izstrelila Floyde dobesedno v stratosfero in o kateri so se neprestano širile tudi legende, ki so presegale umetnost in postale stvar čistega pragmatizma, stvar občutka za stik z zemljo in resničnostjo; stvar denarja. Stvar, ki se imenuje: postati bogat in slaven. Legende o številu prodanih plošč, prodanih plošč glede na število prebivalstva v posamičnih državah in o številu tednov in mesecev in let in desetletij (?!), ki naj bi jih prebila na glasbenih lestvicah. In nadalje glasba na sočasni pološči Animals ni bila niti tako koncizna in natančna in zaključena kot tista na najbolje odigrani plošči, a ne tako razvpiti, kot je Dark Side, na Wish You Were Here, elegični posvetitvi nekdanjemu članu Floydov in osebi, ki si je v samem začetku večino vsega sploh izmislila, kultnemu iniciatorju: Sydu Barrettu.
Naša predstava (verjetno je to tudi nekakšna generalna prestava o bendu nasploh, njegov trademark) o Pink Floydih je bila predstava, ki je izhajala iz vesoljskega roka, psihedeličnih zvočnih pejsažev, daljših komadov, s konceptualnih plošč, se pravi iz druge faze, ko naj bi »Nori diamant« (Syd Barrett, ob Petru Greenu iz bluzovske zasedbe Fleetwood Mac, najbolj znana »žrtev« LSD) igral nekakšno vlogo, podobno vlogi Briana Wilsona v Beach Boysih, vlogo genialnega mučenika, ki bi pisal glasbo, komponiral, na turneje pa naj ne bi hodil. A ta načrt se je izjalovil. Barrett je zapustil band. »Nadomestil« in zamenjal ga je David Gilmour.
Dogajalo se je, in še vedno se dogaja, da ljudje, ki so odrasli s temi »drugimi« Floydi, benda niso mogli povezati z njegovim prvencem The Piper at the Gates of Dawn ali pa s singlicami, ki so izšle na kompilaciji Relics; z najbolj znanimi komadi iz tega obdobja, kot so Arnold Layne, See Emily Play in Astronomy Domine. Vsi so krajši. So najbolj čisto in ob komadih Beatlesov tudi najboljše utelešenje angleškega psihedeličnega popa iz šestdesetih, z refreni in vsem, kar sodi k strukturi pop komada. In dogajalo se je, in še vedno se dogaja, da je v glavah ljudi polarizacija na prvo in drugo fazo benda tako močna in razdvajajoča, da obstajajo taki, ki prisegajo izključno na prvo in pravijo, da Floydi nikoli niso posneli boljše plošče od svojega prvenca, pa tudi drugi, ki prisegajo povsem na naslednjo fazo: gilmourovsko, če jo lahko tako imenujemo, kajti izhajala je vendarle predvsem iz ustvarjalne moči, tako idejne in kompozicijske, zlasti pa kot tekstopisca – Rogerja Watersa.
Dark Side of the Moon pomeni različne stvari in je odprta različnim interpretacijam. Je dokument o življenju v sodobnem svetu in hkrati dokument o minevanju posameznika in zapis nekega časa, njegove naglice in obsedenosti z denarjem, zapis časa, ko smo imeli občutek, da je vera v tehnični napredek neskončna, je beleženje norosti in strah pred njo in je tudi, kot protiutež temu, obljuba vrnitve domov. Če si malo pomagam s poezijo, ki jo imam rad; vrnitev na kraj iz katerega smo in po katerem sprašujejo ljudje. Je plošča o melanholičnih figurah. In to niso samo Angleži. Najbolj od vsega pa je plošča izredne in izredno odigrane glasbe, ki se pretaka in preliva in kroži in vedno znova zbuja željo po vnovičnem poslušanju. In ta želja človeka, ki jo je kdaj vzljubil, nikoli ne zapusti in ga ne bo nikoli zapustila.
V
Kakšna je moja osebna hierarhija plošč skupine Pink Floyd, ki sem jo spremljal za nazaj, v obdobje, ko še nisem poslušal njihove glasbe in do dvojnega albuma The Wall, kjer v komadu Comfortably Numb David Gilmour odigra še svoj tretji antološki solo?
Rad imam prvo ploščo, še z Barrettom, pa kompilacijo Relics, pa Meddle, Dark Side of the Moon in Wish You Were Here. (Začuda so vse razen Relicsa izšle tudi pri nas, v Jugoslaviji.) Ampak najboljši Pink Floydi, kar sem jih videl in slišal, so bili Floydi iz tranzicijskega obdobja, iz obdobja kmalu po tistem, ko je Barrett zapustil skupino in snemal plošče, kot je The Madcap Laughs, in pred obdobjem čistega zvezdništva Dark Side. Plošče, ki so jih snemali v tem obdobju, niso bile koncizne, in Floydi so bili bolj underground bend, a posamični komadi na njih, kot so See-Saw, Paintbox, If, Julia Dream, Summer '68, Cirrus Minor, Wot's ... Uh the Deal?, so bili naravnost briljantni. In instrumentalni komad Mudman s plošče Obscured by Clouds je kot pogled v prihodnost in bi ga lahko posnela Godin in Dunckel kakšnih trideset let pozneje, in to pod oznako chill-out.
Danes obstajajo posnetki na YouTubu, in s tem ne mislim na posnetke celotnih koncertov izpred štiridesetih let, kjer lahko slišimo samo glasbo in ne vidimo slike, pač pa na tiste, kjer je gradivo tudi slikovno: koncert v San Franciscu na KQED TV, kjer med drugim odigrajo Green Is the Colour, Grantchester Meadows in Cymbaline, ki daleč presegajo studijske izvedbe, ali pa Mabenov film Pink Floyd: Live at Pompeii in koncerti na Azurni obali, pred ne preveliko množico ljudi, ko je vse, takole z razdalje, delovalo precej po domače. Hipijevsko. To so moji Floydi. Glasba, ki bo šele našla mesto na ploščah in jo v tistem hipu igrajo še pod drugimi naslovi, in pa žive izvedbe, ki so pojedle studijske posnetke.
Pink Floydi niso bili nikoli ekscesen bend, ki bi zažigal in posiljeval kitare, kot je to počel Jimi Hendrix, ki bi razbijal instrumente, kot je to počel Pete Townshend, katerega člani bi se naokrog sprehajali v nacističnih uniformah, kot je to počel bobnar Keith Moon, ki bi na odru kazali genitalije, kot je to delal Jim Morrison. Stvar ni bila v ekscesu, ampak v glasbi (ta je v končni konsekvenci edina, ki ostane), seveda pa tudi v vizualni komponenti; osvetlitvi.
Po svoji podobi niso bili nikoli tako prepoznavni kakor nekatere druge ikone popularne glasbe, recimo Mick Jagger in njegove ustnice, in bili so bolj prepoznavni v Franciji kot v Angliji. Roger Waters se je lahko konec sedemdesetih sprehajal po festivalu v Knebworthu oblečen v majico z napisom Pink Floyd, pa ga ni nihče nadlegoval. Ostal je anonimen. Mogoče zaradi tega Floyde bolj povezujem s Sredozemljem kot pa s severnimi, anglosaksonskimi pejsaži; mogoče pa zato, ker sem za njihovo ime prvič slišal v hiši, ki je stala na jerovici. Na terri rossi. V Novigradu.
In kje so zdaj Jean-Marie in Michel in tista dekleta, ki niso nosila spodnjih hlačk? Smo vsi skupaj ostali in postali utelešenje glasbe z Dark Sida, nekakšne melanholične figure. (In ta glasba me vedno znova zadene z isto silovitostjo, kot me je v tistih dopoldanskih poslušanjih pred petintridesetimi leti.) Sem še vedno petnajstletnik, ki je zašel v telo petdesetletnika, kajti ljudje se ne spreminjamo in neka osnovna »shema«, »matrica«, ki jo prinesemo na svet, ostaja nedotaknjena? Nedotaknjena do smrti. Sem še vedno eden iz skupine fantov, ki se je zbrala pri prijatelju, da bi bila priča velikemu »avdio čudežu« s plošče Ummagumma; poletu muhe iz zvočnika v zvočnik? Ali pa je skrivnost v glasbi, saj deluje z isto svežino, kot je delovala pred štirimi desetletji in se čas, ko jo poslušam, raztegne v nekakšno večno sedanjost? Mogoče imajo Jean-Marie in Michel in ostali, če so še živi, podobne občutke, kot jih imam jaz, in mogoče so oni že takrat, ko so na vrata spalnice napisali »New Pink Floyd«, vedeli, da Pink Floyd ne pomeni rožnatega kurca, kar je bila hormonska interpretacija lahkoatletov desničarjev, pač pa da gre za sestavljenko iz imen dveh bluzovskih glasbenikov: Pinka Andersona in Floyda Councila.
Pri bluzu se ponavadi vse začne.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013