Sproščujoča zabava
Georges Feydeau: Bumbar. Prevod Aleš Berger, režija Luka Martin Škof. SNG Drama Ljubljana. Premiera 27. 11. 2010, 120 min
15. 12. 2010
Če se odločimo, da pustimo ob strani pomislek, ali Feydeau sodi v ljubljansko Dramo, je zadeva precej enostavna. Če se namreč igra Feydeauja, potem je namen popolnoma jasen: zabava. Ne glede na to, kakšna je zgodovina uprizarjanja njegovih iger v njegovi domovini, je res, da je Feydeau vzpostavil žanr bulvarke in bil njen nesporni mojster. Morda se res tudi v tem žanru lahko razkrivajo globlji družbeni mehanizmi, tu pa tam poblisne tudi kaka drobna ost, a v vrtoglavem vrtincu variant vseh mogočih erotičnih zapletov, prepletov in razpletov ne gre v resnici za nič drugega kot za to, da se gledalci, vsak po svoje – eni povsem sproščeno, drugi morda malo zaskrbljeno, tretji z občutkom slabe vesti, četrti z rahlo zavistjo, peti zviška in moralno zadržano – vendarle temu vrtincu prepustijo in se mu nezadržno smejijo. Uprizoritve Feydeaujevih iger stavijo na večno aktualnost bulvarskega prikaza smešnosti institucije zakona kot nezadostne in večinoma izpraznjene forme, iz katere vsi želijo pobegniti, potem ko so enkrat po obupnih prizadevanjih končno prišli noter; frenetična prizadevanja Feydeaujevih junakov za izpolnitev in preprečitev prešuštva naj bi tudi danes izzivala salve smeha.
»Uspešnica v Drami je zagotovljena, pomislek iz prvega stavka pa bo še malo počakal.«
Bumbarja gledamo pri nas prvič, čeprav velja za eno najbolj vzorčnih avtorjevih del in je po strukturi precej podoben pri nas bolj znani Bolhi v ušesu (nazadnje so jo pred štirimi leti igrali v Novi Gorici v precej presenetljivo neposrečeni interpretaciji Janusza Kice). Po uvodnem prizoru, kjer vidimo, kako Pontagnac zasleduje Lucienne do njenega doma, potem pa se izkaže, da je žena njegovega znanca Vatelina, ki bi ga bila pripravljena prevarati edinole, če bi bil on njej prvi nezvest, se tempo vedno bolj pospešuje in vsaka nova oseba, ki jo avtor vpelje, prinese s sabo nov zaplet, saj je tako ali drugače bila, je ali šele bo erotično povezana z vsemi drugimi. Vrhunec igre je v drugem dejanju, ki se dogaja (tako kot Bolha v ušesu) v hotelu, kjer se vse niti do konca zameštrajo: v eni hotelski sobi se v eni ali drugi kombinaciji med dogajanjem znajdejo tako rekoč vsi in nesporazum je popoln.
Pri uprizarjanju Feydeauja gre predvsem za golo metjejsko spretnost: treba je določiti pravi tempo, natančno precizirati vse tajminge, si izmisliti čim več gagov in jasno opredeliti funkcije in glavne značilnosti vseh likov, ki so potem v svoji mehaničnosti smešni. Režiser Luka Martin Škof vse to naredi z veliko mero domišljije in sproščenosti, tudi z nekaj malo ostrejšimi duhovitimi poudarki, ki sprožajo dodaten smeh; taki so na primer smešenje Vatelinovega »poznavanja«« umetnosti (kipec Davida), dodana erotična razviharjenost gluhe gospe Pinchard, nonšalantnost prešuštvovanja Armandine ali dvoumna navezanost sluge Géroma.
Na poudarjeno kičasti sceni Mihe Knifica (navezava na leto 1991 sicer ni jasna) in v kostumih Nadje Bedjanić nastopa razigrana ekipa igralcev, ki skoraj vidno uživajo v vpreženosti v Feydeaujev mehanizem: v prvi vrsti Bojan Emeršič kot skoraj čisto pošteni zakonski mož Vatelin, Iva Babić kot njegova preveč zagreta nekdanja ljubica in Maša Derganc kot neskrupulozna Armandine; pa tudi Maja Sever kot o neomadeževanosti svojega zakona preveč prepričana Lucienne, Alojz Svete kot že od vsega začetka nebogljeno neuspešni ljubimec, bumbar Pontagnac, Veronika Drolc kot njegova žena, skrajno racionalna v svoji maščevalnosti, Gorazd Logar kot s svojo moškostjo pretirano bahaški Rédillon, Matjaž Tribušon kot nasilno ljubosumni Soldignac, Polona Vetrih kot nepričakovano živahna gospa Pinchard, Marko Okorn kot njen za to slepi mož, Aljaž Jovanović kot hotelski sluga, ki ga kar razganja od hormonov, Rok Vihar kot vsega navajeni direktor hotela, Sabina Kogovšek kot stoična snažilka, Tom Ban kot Rédillonov skrbni sluga in Matija Rozman kot zagnani detektiv.
Bumbar se seveda izteče v nekakšen happy end: nesporazumi so razčiščeni, pari zaživijo spet po starem, kobajagi ljubimci (Pontagnac in Rédilllon) so osmešeni, red je ponovno vzpostavljen.
Uspešnica v Drami je zagotovljena, pomislek iz prvega stavka pa bo še malo počakal.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
