Z geološkim kladivom okoli sveta
Charles Darwin: Dnevnik raziskovanj. Prevod Bogdan Gradišnik. ZRC SAZU, Ljubljana 2013, 467 str., 37 €
03. 07. 2013
So knjige, ki razpirajo obzorja in spreminjajo življenja – sploh če se ti znajdejo v rokah v tistem odločilnem obdobju, ko je življenje na razpotju. Za Darwinove raziskovalne dnevnike z njegove večletne plovbe na ladji Beagle bi že smeli domnevati, da so ena tistih knjig, ki so jo še pred odločitvijo za študij prebirali vsi biologi ali kar prirodoslovci.
Charles Robert Darwin (1809–1882) je svoje zapiske s poti okoli sveta z Beaglom prvič izdal leta 1839, še pred slovitim O izvoru vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem za obstanek (1859). Iz te sosledice gre torej sklepati, da se je pri pisanju druge knjige bolj poglabljal in jo opremil s strokovnimi izsledki, medtem ko je pri prvi šlo za manj specializiran, splošni javnosti namenjen potopis. Popotni dnevniki so v resnici lahkotnejše branje, ki smo ga Slovenci prvič v prevodu dobili šele leta 1950 (Izvor vrst pa celo še pozneje, 1954), opravila ga je Olga Grahor. Konec maja je delo pod naslovom Dnevnik raziskovanj izšlo v novem, sočnem prevodu Bogdana Gradišnika pri Založbi ZRC SAZU.
Vloga premožnega očeta
Na predstavitvi 4. junija v Atriju ZRC SAZU so se prisotni, biolog dr. Matjaž Kuntner, fotograf (in biolog) Arne Hodalič in antropolog dr. Borut Telban pod vodstvom dr. Vojislava Likarja, urednika založbe, pomenkovali predvsem o primerjavah med nekoč in danes. Nekoč, ko se je takrat 23-letni Charles Darwin na povabilo 27-letnega kapitana ladje Beagle Roberta FitzRoya udeležil plovbe okoli sveta, se je na pot odpravil s peščico zelo preprostih pripomočkov, med drugim s camero obscuro, z mikroskopom in geološkim kladivcem. Toda Kuntner, arahnolog, ki se v nasprotju s sodobnimi biologi, delujočimi pretežno v laboratorijih, kot eden redkih še podaja na terenske raziskave, je povedal, da je bil Darwinov arzenal tudi za današnje pojme povsem zadovoljiv. Kuntner je sicer opremljen le še s kakšnim fotoaparatom ali GPS-oddajnikom, da se v pragozdu ne izgubi. Zato pa je opozoril na denarno razsežnost: le premožnosti svojega očeta se je imel Darwin zahvaliti, da si je lahko privoščil »potovanje v daljne dežele«, saj ni »za mladega prirodoslovca nič koristnejšega«, kot je zapisano na koncu njegove knjige. Darwinov oče je bil premožen zdravnik in finančnik, ki je svojemu sinu zlahka omogočil nekaj, čemur bi danes rekli »sobotno leto« – le da se je v njegovem primeru to poučno potovanje raztegnilo na celih pet let.
»Darwinovi zapiski s skoraj šestletne poti po morju in po kopnem niso samo razburljivo čtivo za biologe, temveč zaradi izjemnega sloga pritegne k branju vse, ki jih narava z rastlinstvom, živalstvom in človeškim rodom vred vsaj približno zanima.«
Prodaja prepariranih živali in »projekti«
Današnji nadobudni prirodoslovci, študenti ali mladi raziskovalci, so odvisni od denarja, ki ga črpajo po »projektih«. Na voljo nimajo niti alternativnih načinov sprotnega zbiranja denarja, po katerih je posegel Darwinov sodobnik Alfred Wallace, ki je z Malajskega polotoka oskrboval britanske muzeje s prepariranimi trupli živali – proti solidnemu plačilu, seveda.
Nasploh so jim vrata v svet raziskovanja na terenu odprta mnogo manj na stežaj, ne le, da je komaj še kaj neodkritega, tudi nekdanji domorodci, ki še v Darwinovem času prišlekom bele polti niso branili dostopa do najbolj zakotnih in neomadeževanih kotičkov svojih dežel, so v zadnjih letih poostrili administrativne ukrepe, ki bi raziskovalce, od biologov do antropologov, odvrnili od prihoda. Dr. Borut Telban, priznani raziskovalec staroselskih ljudstev na Papui Novi Gvineji, je povedal, da za raziskovalno vizo za Indonezijo čaka tudi do pol leta, podvržen je tudi etičnemu preverjanju in mora oblastem predložiti izvide zdravstvenih pregledov – v dokaz, da nima tuberkuloze in aidsa. Da so k razgovoru ob izidu Dnevnika raziskovanj povabili tudi njega, ni naključje, kajti Darwin je ob podrobnih popisih nenavadnih tujih živalskih in rastlinskih vrst rad razčlenjeval tudi vedenje »domorodcev«, pa najsi je šlo za staroselce z Ognjene zemlje ali Ognjence, kot je Darwinovo skovanko »Fuegians« (po Tierra del Fuego) duhovito prevedel Gradišnik, ali pa argentinske gavče. Njegovi popisi kratko in malo ne morejo skriti, da so prišli izpod peresa podanike britanske krone, ki svet odkriva s plašnicami imperialnega večvrednostnega občutka. Ampak to jih ne dela nič manj zabavne, ravno nasprotno – če Darwinov slog sprejmemo kot produkt duha časa in ne zgubljamo rdeče niti z napadi ogorčenosti zavoljo politične nekorektnosti, je Dnevnik raziskovanj prvovrstno satirično branje. Kako bi se sicer drugače kot s smehom lahko odzvali na takšne stavke: »Najel sem gavča, da bi me spremljal med ježo v Buenos Aires, čeprav z manjšimi težavami, kajti prvega se je oče bal pustiti na pot, o drugem, ki je bil voljan iti, pa sem slišal, da je grozen strahopetec in sem se ga bal vzeti, ker bi menda še noja v daljavi zamenjal za Indijanca in bi zbežal kakor zajec.« Ali na primerjavo med divjim (Ognjencem) in civiliziranim človekom (državljanom britanskega imperija), med katerima po Darwinu zeva večja razlika kot med »divjo in udomačeno živaljo, kajti človek ima pač večje zmožnosti za izboljševanje«.
Visoka cena zaupljivosti in krotkosti
Nič bolj neposreden ni pri opisih živalih, katerih pamet – kdo ve, zakaj – meri z enakim vitlom kot človeško: »Na Sv. Pavlu smo odkrili samo dve ptičji vrsti – tepca in bebko. Prvi je morski vran, druga je čigra. Obe ptici sta krotke, neumne narave in tako nevajeni obiskovalcev, da bi jih bil zlahka pokončal, kolikor bi hotel, zgolj z geološkim kladivom.« Tragika pa je v tem, da so v desetletjih po Darwinovi vrnitvi v civilizacijo nekateri »civiliziranci« množično izkoriščali zaupljivost živali, nevajenih stikov z ljudmi, zaradi česar je prenekatera vrsta, popisana v Dnevniku raziskovanj, danes močno ogrožena. Če sploh še obstaja in zavoljo svoje krotkost in kratke pameti ni na seznamu iztrebljenih, skupaj z dodojem z Mavricija (tega so nizozemski mornarji s topimi udarci po glavi pokončali že davno pred Darwinom), ameriškim golobom selcem ali tasmanskim tigrom. Srh zbujajo tudi Darwinovi seznami primerkov novo odkritih živalskih vrst, ki jih je – se razume, da ne živih – jemal s seboj. A kot vse ostalo je tudi to treba brati z zgodovinsko distanco in se vživeti v dvajsetinnekajletnega biologa, ki ni imel na voljo sodobnih pripomočkov, s katerimi je prihranjeno marsikatero živalsko življenje.
Darwin in Erjavec?
Darwinovi zapiski s skoraj šestletne poti po morju in po kopnem niso samo razburljivo čtivo za biologe, temveč zaradi izjemnega sloga (ki smo ga v slovenščini po zaslugi imenitnega prevajalca deležni v neokrnjeni, morda pa celo še izboljšani obliki) pritegne (in zdržema vleče) k branju vse, ki jih narava z rastlinstvom, živalstvom in človeškim rodom vred vsaj približno zanima. Nekako tako kot subtilni opisi živalskih značajev izpod peresa Frana Erjavca v knjigah Tuje in domače živali v podobah, ki so izhajale med letoma 1868 in 1873. In tu se utrne bogokletna misel: le od kod je Fran Erjavec, za katerega je bilo znano, da ni popotoval zunaj evropske celine, pa vendar je v svojih knjižicah ovekovečil vse od are do zebre, črpal stvarne podatke o vseh čredah, tropih, jatah in rojih eksotičnih živali, ki jih je s poljudnimi popisi približal slovenskemu človeku? Menda ne iz Darwinovih dnevnikov z ladje Beagle (1831–1836), ki so v izvirniku prvič izšli leta 1860? Hudobna špekulacija se najbrž sesuje že ob trku s podrobnostjo iz Erjavčevega življenjepisa – najbrž ni znal angleško, v nemščino pa Darwinovega dela niso tako hitro prevedli …? Volk bo sit in koza cela, če Erjavec obvelja za nekakšnega slovenskega Karla Maya, ki je pri svojem pisateljskem delu uporabljal bogato domišljijo, Darwin pa za – pravega, prekaljenega pustolovca, ob čigar podvigih se v prazno cedijo sline še najbolj drznim požiralcem levov in kač z National Geographic ali Discovery Channel. Vse je zaman, rodili so se prepozno in Darwin je (bil) samo eden.
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
