S premalo pohlepa po brezčasnosti
Miha Mazzini: Nemška loterija. Študentska založba, Ljubljana 2010, Knjižna zbirka Beletrina, 147 str., 24 €
16. 06. 2010
Mazzini nas v romanu Nemška loterija postavlja za prisluškovalce zgodbi iz petdesetih let, ki jo sedeminsedemdesetletni Toni v fragmentih pripoveduje svojemu odraslemu vnuku. Trikotno erotično razmerje, pohlep, pokajoča moralna jedra, ilegalni prestopi meje, radikalne ideje in vedno prisotno oko tajnih služb, vse to vpeto v tekočo pripoved, na začetku obljubljajo pretanjeno brskanje po brezčasnih človeških bistvih, kar si roman jasno zastavlja za ambicijo, ali vsaj napeto zgodbo. Proti sredini zgodbe našteto počasi priteguje rastočo pozornost literarnega poslušalca, bralčevo pričakovanje pa hkrati prekriva vse izrazitejša skepsa. Še tako vešča pisava namreč ne more zakriti neavtentične relacije med literarnim pripovedovalcem in poslušalcem ter pomanjkljivo izrisanih psihologij in motivov osrednjih likov, ki jim nikakor ne uspe zadovoljivo podpreti in (iz)živeti osnovne ideje romana.
»Morda res tema za vse čase, a v Nemški loteriji izpisana premalo velikopotezno za brezčasen roman.«
Roman učinkovito uvede kratko poglavje z napovedjo velikega, prepričanega in odrezavega »Ne«, ki zadostuje za vse življenje, na katerega vse manj nestrpno čakamo do konca zgodbe. Vendar zastavljeno napetost in iluzijo govorjene pripovedi podre že začetek drugega poglavja, ki je zaradi številnih mimobežno nanizanih dogodkov skoraj zgodba v zgodbi, pri katere podajanju skušajo občutek nikoli zapisanega dialoga z literarnim poslušalcem vzdrževati poskusi pedagoškega umeščanja poslušalca v prostor in čas. Osrednje literarno dogajanje in Nemško loterijo tako zažene šele pojav usodne ženske.
Tonija v prvih tednih njegovega poštarskega poklica na hrib do njene hiše, kasnejšega trikotnega odnosa, v katerega je vključen tudi njen mož, pisatelj Nikolaj, in Nemške loterije pripelje priporočena pošiljka, naslovljena na – Zoro. Od naključne zazoritve naj bi osrednji ženski lik ustvarjal ritem celotne pripovedi, ki se nekje vmes, med štetjem znojnih kapelj na njenih prsih, skuša osredotočati na mimogrede navržena vprašanja o ljubezni, odnosih, pohlepu, dobrih delih in drugih velikih temah, na katera mladi Toni odgovarja z neartikuliranim »Eee …«, starejši Toni pa jih ne opremi z dodatnim uvidom, refleksijo ali distanco.
Problem zastavljenega trikotnika in Nemške loterije, ki naj bi, idealistično, prinašala blaginjo vsem, tako ustanoviteljem kot vsakemu njenemu členu, čeprav je hkrati prav pohlep njeno nujno gonilo, v ozadju umerja Tonijevo vedno hitrejše dihanje ob Zori. Zaplet z vse večjo grabežljivostjo, ki se kaže v širitvi loterije in vedno večjih umišljenih glavnih dobitkih, raste vzporedno z njegovo seksualno fascinacijo, vendar se mu roke in misli od vzburjenosti tako tresejo, da bralec Mazzinijev poskus prepleta vrhunca zgodbe in seksualne izpolnitve težko obdrži v jasnem fokusu. Na koncu se vrh romana izpiše tako hitro, nerodno in sopihaje kot ponesrečen prvi seks, po katerem se o vrhuncu neprepričano sprašujemo šele takrat, ko truplo enega izmed likov trikotnika, Nikolaja, že leži na tleh.
Osrednji lik, pripovedovalec, ki kljub časovni distanci nikakor ne (z)more izstopiti iz svoje naivnosti, je razlog, da »velika ideja« in Zora, ki stoji za Nemško loterijo, izzvenita medlo in brezstrastno. Tonijevo moralno jedro morda res zmore napovedani »Ne« z začetka romana, ko tik po vrhuncu romana obleži v Zorinem naročju, vendar je ta samo beseda, saj Zora še po svoji smrti ravna s Tonijem kot izvajalcem svojih idej prek spisov in navodil v oporoki. Zora, ki bi morala zavzeti mesto usodne ženske v romanu, katere fatalnost naj bi bila tako zaslepljujoča, da Toni povsem verodostojno nikoli ne bi spregledal, kako izigran je bil kot orodje njenih idej, ostaja bežna ženska silhueta. Njeni motivi in manipulacije so mimogrede navrženi drobci, na katerih zgodba za silo lovi ravnotežje, nikakor pa niso dovolj za razvoj verjetne psihološke in emocionalne dinamike med akterji trikotnika.
Zaradi preskakovanja med podajanjem zgodbe kot govorjene pripovedi, faktografskega nizanja in nenadnih premikov v realni dogajalni čas, ki iluzijo pogovora do konca izničijo, tudi relacija med Tonijem in vnukom ostaja skozi ves roman v vlogi kulise, in kot se izkaže tik pred zaključkom, predvsem izgovora za ubeseditev zgodbe o Nemški loteriji.
V spremni besedi Jurij Hudolin kot kakovost Mazzinijevega pisanja poudarja »posmehovanje hermetični pisavi«, vendar se prav posmeh in ironija, ki ju najbolj nestrpno pričakujemo na sredini zgodbe, v romanu nikakor ne izrazita. Strani Nemške loterije tako obračamo v upanju, da se bo roman le izkazal za hermetičega, da bo njegov avtor naenkrat vpeljal veliki preobrat, če se že ne bo na koncu izkazalo, da gre za roman na ključ, ki ga bomo prej ali slej našli in tako prestopili iz naivne in tu in tam medle pripovedi v drugo razsežnost branja. Loterija se izteče brez tovrstnega dobitka – solzav konec skuša rešiti osrednja misel, natisnjena tudi na zadnji platnici knjige: »Vse, kar je zgrajeno na pohlepu, je brezčasno.« Morda res tema za vse čase, a v Nemški loteriji izpisana premalo velikopotezno za brezčasen roman.
Pogledi št. 6, 16. junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
