Zakulisje »teatra Zavesti«
Daniel C. Dennett: Pojasnjena zavest. Prevod Sebastjan Vörös, spremna beseda Olga Markič. Založba Krtina (Knjižna zbirka Temeljna dela), Ljubljana 2012, 625 str., 40 €
17. 07. 2013
Temeljni vprašanji filozofije kognitivne znanosti – kaj je zavest in kakšno mesto zaseda v naravnem, fizičnem svetu – sta ena najosnovnejših, a obenem najtežjih spoznavnih problemov, ki pestijo človeka že od vekomaj: zavest se nam po eni strani kaže kot tisto najbolj očitno, izkustvu »najbližje« in intuitivno razumljivo dejstvo, katerega poznamo mnogo bolj intimno kot vse drugo na svetu, a vendar se izmika filozofsko prepričljivi ter znanstveno konsistentni razlagi spretneje od vsega drugega in s tem pušča vtis skrivnostnosti, edinstvenosti. Čeprav lastna duševna stanja običajno razumemo kot specifična, neposredno razvidna in gotova, saj imamo do njih neposreden, »privilegiran« dostop, pa je vendarle težko reči, kaj o njih vemo objektivno, neodvisno od nas samih. Po drugi strani je skokovit napredek nevroznanosti prinesel številne eksperimentalne in klinične podatke, ki so osvetlili delovanje možganov ter s tem vsaj deloma pojasnili nevrološke korelate duševnosti, toda pri tem se zdi, da znanost v proučevanju zavesti »od zunaj« izpusti ravno tisto najpomembnejše – notranje, prvoosebno izkustvo. Naše pojmovanje ter raziskovanje zavesti je tako razpeto med dvema metodološko povsem različnima ravnema, ki ju imamo za nezdružljivi, celo medsebojno izključujoči, zaradi česar se celostna znanstvena teorija zavesti zdi povsem neujemljiva.
Vendarle pa sodobni ameriški filozof in kognitivni znanstvenik Daniel C. Dennett v svojem temeljnem delu o delovanju človeškega duha Pojasnjena zavest – ki ga lahko dobrih 20 let po izidu izvirnika od nedavnega beremo tudi v slovenščini – razvija naturalističen model teorije zavesti, ki presega dilemo: ali se izognemo osrednjim, bistvenim značilnostim duševnosti ali pa se moramo odpovedati tretjeosebnemu pristopu naravoslovnih znanosti. Čeprav meni, da se introspekcije drži neupravičen sloves nezmotljivosti, njegov poskus razumevanja zavesti, ki je vseskozi zavezan raziskovanju znotraj konservativnih standardov sodobne fizikalne znanosti (s čimer nasprotuje dualizmu), prvoosebne izkušnje upošteva (in s tem zavrne taktiko behaviorizma) in jih s pomočjo t. i. heterofenomenološke metode predstavi tako, da so sprejemljive za objektivno raziskovanje. Ob tem pa v svoji argumentaciji ne izhaja iz določene predpostavljene definicije ali tradicionalnih opredelitev obravnavanega pojma, iz katerih bi nato postopoma izpeljeval njihove posledice in jih strnil v zaokroženo teorijo, saj meni, da so ravno te privedle do mistificiranja zavesti, ki za materialistično znanost predstavlja eno največjih preprek. Dennett je zato vprašanje, kaj zavest je, pripravljen odložiti, dokler se na podlagi opazljivih vzorcev vedénja ter že poznanih znanstvenih odkritij ne razčistita vprašanji, kako zavest deluje oziroma kakšna je intencionalna vsebina zavestnih stanj, in zdi se, da Pojasnjena zavest (bolj kot na prvo) v resnici ponuja odgovor na slednji.
Čeprav je ogrodje knjige strokovno, pa je znotraj okvirov avtorjeva pripoved fluidna, mestoma zabavna, številni miselni poskusi, opisi kliničnih primerov ter analogije pa so razumljive in zanimive tudi za tiste, ki se prvič srečujejo s takšno kompleksno tematiko. A kljub temu delo za bralca še zdaleč ni lahkotno: zahteva namreč prevpraševanje naših običajnih načinov razumevanja ter reprezentiranja samih sebe in terja korenito spremembo temeljnih izhodiščnih intuicij, uveljavljenega pogleda na zavest kot na enoten, kontinuiran tok izkustev, odvijajoč se pred našimi »duševnimi očmi«, ki ga Dennett imenuje kartezijanski materializem.
Četudi danes namreč večina filozofov ter raziskovalcev duha zavrača stališče dualizma ter poskuša podati materialistično razlago zavesti (pokazati, da sta duh in telo substancialno istovetna), pa se Descartesova zapuščina še naprej ohranja v sicer instinktivno privlačni, a po Dennettu zmotni iluziji lokaliziranega interpretativnega središča v možganih, kartezijanskega teatra, kjer naj bi v določenem trenutku prišlo do razumevanja. Problem, ki ga tako prinaša kartezijanska dediščina, ni toliko v dejstvu, da je ta sedež interakcije med razsežno in mislečo stvarjo postavila v češeriko – v nasprotju z denimo talamusom, anteriornim cingulatom ali amigdalom –, temveč v sámi ideji obstoja nekega anatomskega, funkcionalnega predela v možganih, čarobnega kraja, kjer naj bi se raznovrstni čutni vtisi ter misli združili, se obdelali za potrebe »centralnega interpreta« in s tem postali ozaveščeni.
»Pojasnjena zavest predstavi zanimiv, znanstveno prepričljiv, toda še dandanes kontroverzen pogled na delovanje človeške duševnosti.«
Dennettova kritika klasičnega pogleda na »tok zavesti« je torej trojna: zavrača pojem jaza kot »občinstva« in centralnega vira pomena ter delovanja z jasno določenimi kriteriji identitete, napada idejo o absolutni časovni razporeditvi reprezentacij izkustev v zavesti ter izpodbija obstoj ključne prostorske točke, ki naj bi razmejevala zavedne procese od nezavednih oziroma predzavednih. Odločitev, kdaj neki možganski proces postane zavesten, je zato arbitrarna, enako kot je povsem poljubno tudi razlikovanje med izkustvi na »odru« ter procesi v »zaodrju«. Tako bi lahko rekli, da je celotna metaforična podoba kartezijanskega teatra, če že vztrajamo pri gledališkem izrazju, zgolj kulisa, torej tisto, kar resnično podobo človeške duševnosti zakriva, oziroma iluzijo prizorišča šele ustvarja.
Na ozadju ostre kritike pa Dennett razvija alternativno, sicer prav tako s prispodobami podprto, a razlagalno močnejšo teorijo prikaza načina, kako se zavestne izkušnje udejanjijo v možganih – model mnogoterih osnutkov. V takšnem modelu so različne forme zaznavanja, mišljenja in sploh vse duševne dejavnosti udejanjene v obliki vzporednih, prepletajočih se procesov interpretiranja, dograjevanja ter popravljanja čutnih vhodnih podatkov, ki se odvijajo asinhrono in so razpršeni po različnih možganskih predelih. Ti urejevalni procesi tako relativno surove zaznavne informacije preoblikujejo v tokove sestavljenih in revidiranih vsebin, v mnogotere osnutke, ki med seboj »tekmujejo« za vpliv na naše delovanje.
Vendar pa, kot vseskozi poudarja Dennett, v možganih ni neke centralne procesne enote, skozi katero bi ti tokovi vsebin morali preiti, če naj bi postali ozaveščeni, oziroma je tisto, kar v nekem trenutku zavestno izkušamo, že proizvod številnih vzporednih interpretativnih procesov. Vsaka zaznava, prepoznanje ali fiksacija vsebine se sicer zgodi v nekem specializiranemu centru živčnega sistema, vendar pa ni nobenega medija, v katerem bi bile te že zaznane vsebine reproducirane in ponovno upodobljene pred neko »notranjo pričo«. Bistvena značilnost modela mnogoterih osnutkov je tako v tem, da ne implicira enega samega, »dejanskega« toka zavesti, nekega »končnega«, »objavljenega « osnutka, saj ravno ni kraja, kartezijanskega teatra, kjer naj bi se ti poenotili.
Poleg tega, da Pojasnjena zavest predstavi zanimiv, znanstveno prepričljiv, toda še dandanes kontroverzen pogled na delovanje človeške duševnosti, ki se je, vsaj v načelu, izkazal za skladnega z ugotovitvami vrste raziskav na področju sodobne nevroznanosti, kognitivne psihologije in evolucijske biologije, pa knjiga ponuja tudi dober uvod v bolj splošno problematiko filozofije duha, ki se je pričujoče besedilo niti ni uspelo zares dotakniti. Delo bralca tako sooča tudi s klasično filozofskimi skrivnostmi ter problemi zavesti: z naravo introspekcije, nenavadnimi lastnostmi »fenomenalnega polja«, takšnostmi (ali kvalijami) izkustvenih stanj, vprašanjem zasebnega jezika, naravo jaza oziroma sebstva in njegovim odnosom do misli ter občutkov, vprašanjem zavesti pri nečloveških bitjih ... S pomočjo številnih, še posebej zanimivih miselnih poskusov, opisov kliničnih primerov ter raznoraznih zgodb, ki mehčajo ostrost znanstvenega diskurza, pa Dennett poantira svoje osnovne ideje in jih tako približa tudi širšemu krogu bralcev.
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
