Skrivnostni preplet narave in duha
Marko Uršič, Olga Markič, Andrej Ule: Mind in nature: From Science to Philosophy. Nova Science Publishers Inc., New York 2012, 226 str., 112,05 €
17. 05. 2013
Glavni namen tega dela je, kot zapišejo avtorji, filozofska refleksija pojma duha/uma, ki ga, pogosto tudi nekritično, obravnavajo in znova poudarjajo nekatera področja sodobne eksaktne znanosti – od fizike in kozmologije do biologije in kognitivne znanosti. Čeprav so znanstvene raziskave prinesle mnoge empirične rezultate, ki so pripomogli k razumevanju naravnih pojavov, pa ostaja sâmo vprašanje narave duha odprto: o čem oziroma o kom pravzaprav govorimo, ko govorimo o duhu? Je danes o duhu smiselno razpravljati tudi zunaj kulturno-socioloških okvirov, ga prepoznati v kartezijanski »razsežni stvari«, v sâmi naravi? Avtorji so, četudi se problema duha lotevajo z različnih filozofskih stališč, zedinjeni ravno v prepričanju, da med duhom in naravo obstaja neka temeljna povezanost, ki kliče k dialogu, k iskanju vmesne, sintezne poti med humanistiko in naravoslovjem. Hkrati so njihova razmišljanja tudi metodološko večglasna: čeprav vsi prihajajo s katedre za analitično filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani in se tako strinjajo, da je metoda konceptualne analize nujna pot vsake filozofske raziskave, se istočasno zavedajo, da ta ne more in morda niti ne sme biti hkrati že njen cilj. Če namreč filozofija ne želi (p)ostati le »cokla« znanosti, le vir meta-opisov njenih dognanj, temveč integralni del znanstvene prakse, potem lahko s specifično filozofskimi pogledi, ki poleg analize upoštevajo tudi druge spoznavne zmožnosti človeka – intuicijo, čustva, spekulacijo ipd., pomembno vpliva na način, kako k znanstvenim problemom sploh pristopimo.
Iskanje vmesne, »tretje poti« so tudi vrata, skozi katera nas v misterij duha povede Marko Uršič, profesor logike in filozofije narave. Njegov prispevek se začenja s problemom »natančne naravnanosti « vesolja, pri katerem gre za vprašanje »uglašenosti« fizikalnih konstant za nastanek stabilnih kompleksnih struktur, življenja in zavesti. Sodobna kozmološka fizika namreč ugotavlja, da se ob le malce drugačnih osnovnih parametrih vesolja življenje v njem sploh ne bi moglo razviti – še več: v njem ne bi obstajali niti tisti osnovni delci snovi, iz katerih je grajena celotna narava. V aktualnih razpravah se poudarja predvsem dve izključujoči se razlagi t. i. »Zlatolaskine uganke«.
Prva, razlaga z »antropičnim načelom«, pravi, da vesolje mora biti takšno, kakršno je, da na neki svoji razvojni stopnji dopušča nastanek opazovalcev znotraj sebe, saj bi v nasprotnem primeru logično sledilo, da tudi nas pač ne bi bilo. Bistvo načela tako strnjuje parafraza Descartesove trditve: Cogito ergo mundus talis est (Mislim, torej svet takšen je). Ta razrešitev uganke pa mora, kot dokazuje Uršič, če se želi izogniti tavtološkosti, predpostaviti realnost multiverzuma, saj le pod tem pogojem lahko steče »opazovalna selekcija«, ki v mnoštvu ločenih vesolij lahko »izbere« takšno, ki je v vseh izhodiščnih parametrih naravnano tako natančno, kot ga logično implicira naš obstoj. Vendar to privede do novega problema: uvedba multiverzuma je, vsaj za zdaj, povsem hipotetična in najbrž načelno znanstveno nepreverljiva, če sega, kot bi rekel Kant, preko vsega možnega izkustva.
Druga razlaga je hipoteza »razumnega načrta«: univerzum je za vznik življenja in zavesti naravnan tako dobro zato, ker ga je takšnega zasnoval umni Stvarnik. Četudi je ta razlaga po mnenju njenih zagovornikov ontološko varčnejša, saj Stvarnik, ki je svojemu stvarstvu transcendenten, ne potrebuje mnoštva realnih vesolij, pa je njena glavna hiba v tem, da je v njej odgovor dan in znan, še preden je vprašanje sploh zares postavljeno: hipoteza razumnega načrta je najprej apologija, šele nato teorija.
Kaj preostane? Upanje, da bo znanost v prihodnje odkrila popolno teorijo, ki bo pojasnila, zakaj so vrednosti kozmoloških konstant prav takšne, kot se v meritvah dejansko kažejo, in bo vso fizikalno kontingentnost »razrešila« v nujnost? Ali pa je dejstvo, da je vesolje nastalo, se razvilo v današnjo obliko ter »proizvedlo« takšne pogoje, v katerih je vznik zavesti mogoč, le rezultat golega naključja? Uršič meni, da obstaja za razlago uganke še tretja pot, ki se utira med kozmološkim naturalizmom multiverzuma ter te(le)ološko božjo previdnostjo, pot, ki jo imenuje evolucijski panteizem. Ta sledi ideji, ki sicer uvaja smotrnost kozmosa, vendar pa télos tu ni transcendenten, temveč je naravi imanenten kot logos, iz katerega ter v katerem se razvija kozmos: knjiga narave se piše sama, le da se to ne dogaja naključno, temveč jo od znotraj zapisuje duh, ki se sam razvija v njej – vse do točke samozavedanja. Ali to pomeni, da sta naše vesolje in narava, četudi sta časovno pred duhom, razumljiva šele iz duha? Je celo njun ontološki temelj znotraj duha, čeprav je ta glede na snov šele v prihodnosti? Zdi se, da pot, na katero nas povabi Uršič, implicira ravno to in čeprav je, kot priznava sam, še precej spekulativna, pa je osnovana v bogati tradiciji panteizma ter na drugi strani podprta s sorodnimi idejnimi zastavki v sodobni znanosti, razvijajočimi se predvsem v teorijah kompleksnosti, samoorganizacije in emergence.
»Videti je, da ta duha iščoča odisejada na koncu pristane na točki svojega začetka – pred obličjem nepredirne skrivnosti.«
Če je duh v prvem delu knjige razumljen kot kozmični, vesoljni duh, nas v drugem Olga Markič, profesorica kognitivne znanosti in analitične filozofije, popelje v svet človeške duševnosti ter možganov. Izhodišče njenega prispevka je novoveška kartezijanska slika sveta, po kateri je snovna narava razumljena kot mehanično urejen sistem, ki je v celoti razložljiv s fizikalne osnove delovanja lastnih komponent, človekov duh pa kot tista substanca, ki je za fizikalistične pristope hermenevtično zaprta. Markičeva namreč meni, da je Descartesov dualistični razrez tkanine realnosti postavil okvir za nadaljnje razprave o odnosu med duhom in telesom. Njegovi dediči so se poskušali predvsem izogniti težavam interakcijskega dualizma in najti mehanično razlago duha, se trudili pokazati, da sta duh in telo istovetna. Toda kako to neintuitivno identiteto sploh misliti?
V kognitivni znanosti sta bila poudarjena dva predloga: prvi, pristop »od zgoraj navzdol« klasične simbolne kognitivne znanosti, je poskušal pokazati, kako so mentalna stanja fizično realizirana, mišljenje pa je razumel kot vrsto izračunavanja, procesiranja informacij, in zato podal analogijo duha in računalnika: odnos med duhom in možgani je analogen odnosu med programsko in strojno opremo pri digitalnem računalniku. Ta zamisel je znanstvenike spodbudila k iskanju ustreznih računalniških modelov za opis duševnih procesov. Ko se je izkazalo, da je tak pristop preokoren, so ga nadgradili z »nevronskimi mrežami«, ki so omogočale večplastno obdelavo informacij, vendar pa Markičeva pokaže, da se tudi ta težko izogne dilemi »vzročne izključitve«, ki jo je formuliral Jaegwon Kim.
V zadnjih letih so računalniške pristope začeli izpodrivati pristopi kognitivne nevroznanosti »od spodaj navzgor«. Z razvojem novih tehnik slikanja možganov so znanstveniki dobili podrobnejši vpogled v njihovo delovanje ter s tem boljše poznavanje nevroloških korelatov duševnosti. Dandanes nevrološke raziskave poudarjajo tudi nerazumske vidike duha (čustva, občutke ...), ki so nepogrešljiv del homeostatskega uravnavanja vsakega živega organizma. Ob tem pa Markičeva opozarja, da se je s tem odprlo vprašanje, ali je kognicija res le nekaj možganskega, ali pa bi jo bilo primerneje razumeti širše, kot utelešen pojav, vpet v kulturno-materialno okolje. Morda pa lahko ravno ta predlog preseže dediščino kartezijanskega dualizma?
Na tej točki povzame besedo Andrej Ule, profesor epistemologije in filozofije jezika. Njegova ideja je, da lahko zavestnega duha razumemo kot »detektor« postajanja, tj. nenehnega prehajanja iz modalitete možnosti v polje dejanskosti. Zavest človeku namreč ne omogoča le pozornosti na to, kar je, marveč tudi na to, kar bi lahko bilo, pri čemer je ta »lahko-bi-bilo«, ta potencialnost, več kot zgolj možnost, saj korenini v realnosti. To pomeni, da je zavestni duh vselej že vpet v svoje naravno izkustveno okolje, v katerem prepoznava tiste možnosti, ki so zanj relevantne.
Ule ob tem razločuje dve razumevanji pojma zavesti: pri prvem, procesualnem vidiku, gre za informacijske procese, tokove občutkov in zaznav, torej za notranja mentalna stanja, skozi katera se posameznik ove procesov zunaj ter znotraj sebe, pri drugem, neprocesualnem vidiku, pa za pojav, ki je bistveno določen z zunanjimi (jezikovnimi, kulturnimi idr.) dejavniki. Vendar omenjena dvojnost ni nespravljiva: oba vidika združuje ideja izkustvene perspektive kot predpogoja zavesti. Perspektivičnost, ki jo označuje sintagma »kako-je-biti«, pomeni, da vsako bitje zavzema sebi specifično doživljajsko držo do sveta, pri kateri gre za nečasovno perspektivo »zdajšnosti«. Posamezniku naj bi namreč ta drža, ki je predpojmovna in nezvedljiva na tretjeosebne razlage, šele odprla neki splošni časovni horizont dogodkov, mu omogočila, da se razmeji od sebi drugega ter mu predstavljala vir vseh njegovih časovno-prostorskih orientacij v svetu. Vendar gre Ule še korak naprej in postavi tezo, da je perspektivičnost ena od temeljnih razsežnosti same realnosti: ta naj bi bila inherentna naravi kot taki, kar avtorja približa stališču panpsihizma, po katerem je »protozavest « prisotna tako v živih kot neživih delih kozmosa.
Ker je zavest kot detektor prepoznavanja možnosti po strukturi podobna kvantnim procesom, se poraja vprašanje, ali lahko duha razložimo s kvantno fiziko? Ule je previden: v določenih aspektih lahko zavest nemara res osvetlimo s spoznanji kvantne mehanike, nikakor pa je ne moremo, niti je ne smemo, potegniti vanjo v celoti.
Videti je, da ta duha iščoča odisejada na koncu pristane na točki svojega začetka – pred obličjem nepredirne skrivnosti. Avtorji knjige v svojih razmišljanjih sicer podajo hipoteze, ki problem duha osvetljijo vsaj deloma, vendar pa te večinoma ostajajo na spekulativni ravni in še čakajo dokazovanje na podlagi empiričnih znanstvenih dognanj. Res pa je, da mora biti vsaka misel najprej mišljena, preden je sploh lahko preverjena: do temeljnih poskusov lahko pride šele na podlagi ustrezno zastavljenih (filozofskih) vprašanj. Če sklenemo z besedami fizika Davida Bohma: »Znanost nujno vključuje oboje: vpogled v ideje, ki ima celo prednost pred poskusom, ter poskus sam. Če iz znanosti izključimo filozofijo, s tem odmislimo tudi vpogled v ideje in posledično samo možnost, da bi do poskusa sploh prišli.«
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
