Padec brez padca
Posameznikovo odstopanje od družbenih vzorcev se kaže v domala vseh njenih delih. Pripoved polaga v usta ženskam, ki poskušajo izstopiti iz predvidenih okvirjev, pri čemer ni nujno, da jim prestop tudi uspe. Zato fantazijski svetovi, spomini in duhovi umrlih, ki se vračajo k padlim angelom ter krojijo njihovo usodo. V romanesknem prvencu Lasulja, ki je krasila očetovo glavo (The Wig My Father Wore, 1995) se angel Stephen, ki je davno storil samomor in se vrne na zemljo, da bi vodil izgubljene duše, naseli v hiši pripovedovalke Grace. Skozi zaljubljanje vanj postaja ona čedalje bolj prozorna oz. se vrača v svoje otroško telesno stanje, on pa vse bolj telesen.
O tovrstni prisotnosti umrlega Liama v življenju devetintridesetletne Veronice v avtoričinem četrtem romanu Shajanje (2007) ni mogoče govoriti. Kot tudi ni mogoče reči, da je cinični, hladni, trpeči prvoosebni pripovedovalki, ki ves čas hodi po robu, uspelo sestopiti v odrešujoči padec. Pred njim je ne obvaruje le njen (ambivalentni) odnos do dveh majhnih hčerk, temveč predvsem usodna ujetost v družinske vezi, stkane v problematični preteklosti, ki jo z občutki krivde na eni strani in »varne« pasivnosti na drugi prisesava na status quo. Zaradi nezmožnosti fizičnega izhoda iz zadušljivega okolja Veronica beži v preteklost, spomine, fantazije in pisanje. Slednje še poglobi samomor njenega najljubšega brata Liama, predvsem zato, ker se čuti vsaj delno odgovorna za njegovo smrt. Domnevna spolna zloraba, ki se mu je zgodila v otroštvu, ko sta spričo materinih pogostih porodov živela pri babici v Broadstonu, odrinjena in pozabljena v tradicionalni irski katoliški družbi, njega po neprilagojenem in alkoholno obarvanem uporništvu pahne v smrt, Veronici pa prvotno krivdo zaradi prekinjenega užitka rablja in, tako misleč, žrtve preobrazi v krivdo zaradi molka. Njeno samospraševanje, s katerim se roman začne, o tem, ali se je res zgodilo to, kar se ji zdi, da je po naključju videla, je zgolj neprepričljiv poskus uiti občutku krivde. Ta, asociirana s krivdo izvirnega greha, ima za posledico njeno seksualno hladnost do moža, pri čemer je prav pisanje tisto, s pomočjo katerega beži iz zakonske spalnice.
Skozi ves roman Veronica pada, a nikoli zares ne pade. »Sicer pa jaz padam že mesece dolgo. Že mesece padam v svoje lastno življenje. Zdaj zdaj bom treščila vanj,« beremo ob koncu. In trešči. A padec nazaj v lastno življenje nikakor ni odrešujoč. Ni videti, da je kot Wilhelm Meister po problematični in izžemajoči poti končno našla dejavno interakcijo s svetom okrog sebe, ki bi se kazala v spravi vsaj z ožjo družino, predvsem pa v spravi s samo seboj. Bolj je videti, da se vrača v wertherjansko vztrajanje v vse bolj zadušljivem položaju, na čakanje na odrešitev, za katero ve, da je ne bo, ker je ne more biti. Položaj, ki ne obeta nič dobrega, vsekakor nič svobodnega in odrešujočega. Obeta vse bolj zavedajoče se »življenje v narekovajih«, kar ji je razkrila šele Liamova utopitev, še intenzivnejši beg od ljudi, naraščajočo nestrpnost do ostarele in pozabljive matere ter hladnost do hčerk. In ne nazadnje njen padec brez padca pomeni beg od sebe, ki se bo kazal v rastoči jezi nad družinsko usodo, ki je zakrivila tudi njeno, v boleči notranji praznini, odtujenosti od bližnjih, ki bo prerasla seksualno sfero. Tega ne zmore ustaviti niti letališče z možnostjo najhitrejšega prestopa, kamor se nameni ob koncu romana in kjer namesto na letalo sede nazaj v avto. A njeno spoznanje seže prek lastnega, tudi nad irsko usodo, ter nakazuje pogojenost, če ne kar determiniranost družbe, v katero je ujet posameznik kot socialno bitje, ki se od svojih začetkov združuje v skupnosti, da bi preživel. Četudi je znotraj te skupnosti lahko begunec. »Ali bežimo od lastne usode ali pa tečemo proti njej; utripajoče, prikazenske žile nas poganjajo naprej in nazaj po ožilju, ki obdaja svet.«
Roman neprikrito kaže avtoričin cinični pogled ne le na irsko družbo – pri čemer je družina Hegarty sinonim zanjo –, ampak na sodobno družbo nasploh, vrže ost na katolištvo, se mimogrede ponorčuje iz Angležev in problematizira okorele ter preživele družinske vzorce, ki še zmeraj vkalupljajo predvsem ženske. Seveda ne gre spregledati ostre kritike zamolčanja spolne zlorabe, ki ima na Irskem, pa tudi drugod, dolgo tradicijo. Prav ta pozaba je najverjetneje pahnila Liama v smrt, Veronici pa nagrmadila usodno krivdo.
Opozoriti je treba tudi na naslov romana, predvsem na pomenski premik v prevodu, ki daje romanu dodatno interpretacijsko dimenzijo. Izvirni naslov The Gathering se nanaša bolj ali manj na srečanje, bedenje sorodnikov ob mrtvem Liamu. Gre za enkratni, običajno eno noč ali nekaj dni trajajoči dogodek, ki zaradi specifičnega čustvenega naboja sicer lahko privede do razčiščevanja preteklih sorodstvenih zamer oz. posameznikovih (tihih) notranjih bojev, a še vedno je to časovno zamejeni dogodek. Ne tako slovenski prevod romana, za katerega je prevajalec uporabil slovnično dvoumni glagolnik shajanje. Kot je zapisal, je želel že z naslovom izraziti celotni roman prevevajočo notranjo napetost oz. dvoumnost, izhajajoči iz dualizma posameznik-skupnost in preteklost-sedanjost. Človek se z nekom shaja, pri tem pa naj bi z njim tudi shajal (kar ni nujno). Veronica se po neuspelem poskusu odhoda, ko se ji zazdi, da morda nosi tretjega otroka, odloči za shajanje z družinskimi člani, saj je to zanjo edino, kar ji preostane (»Mojbog, kako zelo sovražim svojo družino, te ljudi, ki si jih nisem izbrala, a jih imam vseeno rada.«), za shajanje s preteklostjo, z odsotnostjo mrtvih, z irsko krvjo. V njenem dejanju je čutiti statičnost in v njenem stanju gibanje. Statičnost navzven in gibanje navznoter. Intenziteta prvega sproža intenziteto drugega. To je njeno shajanje.
Anne Enright je za roman leta 2007 prejela bookerjevo nagrado ter leto pozneje prišla v ožji izbor za nagrado neodvisnih knjigotržcev in za nagrado Hughes & Hughes za najboljši irski roman leta.
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013