Nujnost odpuščanja
Onkraj sprave
Dr. Ferenc je v pogovoru za članek takrat poudaril, da smo v iskanju pravih poti, ki bi vodile k spravi, v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi in svetovnimi narodi v velikem zaostanku in da to ni zgodovina, marveč zatečeno stanje.
Kot odziv na temo sprave smo 19. oktobra v Pogledih objavili zapis Spoznanja o množičnih pobojih in zdravljenju travm dr. Tomaža Erzarja, terapevta ter izrednega profesorja na ljubljanski Teološki fakulteti. V njem je avtor obrnil zgoraj omenjeno logiko in zapisal nekaj tez, ki bi po njegovem mnenju lahko pripeljale do napredka pri razreševanju problematike, če bi jih seveda udejanjili. Izpostavil je naslednje:
- Ukvarjanje s travmami, ki so jih povzročile grozote druge svetovne vojne, ni kaprica ali maščevanje storilcem niti pogrevanje starih zamer, temveč nuja, saj se nepoimenovano, neprepoznano in nezdravljeno sovraštvo s časom poglablja in seli iz generacije v generacijo.
- Do travme moramo razviti sočutje, pokopati mrtve in si priznati, da je vsaka smrt enako neupravičena in boleča ter da zadnje besede nima zločin, temveč medčloveška solidarnost in iskreno kesanje.
- Današnje generacije potrebujejo predvsem iskreno čustveno ovrednotenje preteklosti.
- Ponovni vstop v polno življenje v sedanjosti za žrtve ni mogoč brez procesa odpuščanja, pri čemer odpuščanje ne pomeni odpustitev storjene krivice niti sprave s storilci. Odpuščanje pomeni predvsem, da žrtev za prestane krivice ne krivi sebe, da sprejme grozo in bolečino, ki ju je povzročila krivica, da izžaluje izgubljeno in da se ne predaja maščevalnim mislim.
- Proces odpuščanja lahko sprožijo le žrtve same: k temu jih ne more nihče prisiliti in tudi družbena pomoč in priznanje jim ne moreta bistveno pomagati na tej poti.
Dr. Erzar je bil tudi eden izmed sogovornikov na okrogli mizi Pogledov, naslovljeni Onkraj sprave: nujnost odpuščanja, ki je 23. oktobra zvečer v (tokrat premajhni) sobi Trubarjeve hiše literature izzvala živahno diskusijo med razpravljavci – poleg dr. Erzarja sta se povabilu odzvala še gospod Marko Fink in dr. Lenart Škof – ter publiko.
Dr. Erzar je v uvodu povedal, da se je veliko ukvarjal s proučevanjem pojavov genocida in množičnih pobojev (v Ruandi, Bosni, Nemčiji) in z načini, na katere so se omenjene države lotile spravnih procesov. Ti so po njegovem mnenju nujni, saj se sicer posledice in travme zaradi doživetih grozot s staršev (torej nosilcev) prenašajo na mlajšo, drugo generacijo. Dodal je, da je optika levo/desno, skozi katero na Slovenskem motrimo povojne zunajsodne poboje, poenostavljena in zato napačna. Ključen se mu zdi razmislek o tem, kako bomo zaustavili sovraštvo, saj da smo »ujeti v logiko storilcev zločinov«. Treba je »izjokati izgubljeno, poiskati sočutje in odpustiti«, dejstvo pa je, da v evropskem merilu obstajajo le redki narodi, ki so bili sposobni »ubesediti proces žrtve«.
Moderator, odgovorni urednik Pogledov Boštjan Tadel, je nato k besedi povabil letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada, opernega in koncertnega pevca Marka Finka, rojenemu staršema beguncema v Argentini. Gospod Fink je razmišljal o diktaturi v svoji »drugi« domovini in o vladavini Juana Peróna, ki se je v letih 1973/74 še tretjič zavihtel na predsedniški stolček – to je sovpadalo ravno s časom Finkovih študentskih let, ko je bil na ulici sumljiv že vsak moški, ki je imel malce daljšo brado. Peronizem med argentinskimi množicami po mnenju g. Finka še danes predstavlja tisto silo, ki je iz Evrope prinesla socialne pravice, čeprav sta ga tvorili dve ideološki struji: skrajni levičarji in desničarji. Po Perónovi smrti leta 1974 je oblast prevzela njegova tretja žena, danes 82-letna Isabel Martínez de Perón, ki je od parlamenta in posredno vojske dobesedno zahtevala nevtralizacijo, tj. anihilacijo terorizma. Fink v dogajanju, ki je sledilo, vidi vzporednice s slovenskimi povojnimi poboji, opozoril pa je tudi na pomembno razliko: tam je bilo izredno stanje uvedeno s sklepom parlamenta, torej legalno.
Razprava se je zatem nagnila v smer odpuščanja: vprašali smo se, ali ga je mogoče izvesti na ravni individuuma ali moramo o njem razmišljati v širšem okviru neke vrste kolektivnega gibanja. Besedo je dobil filozof dr. Lenart Škof, ki meni, da je bila slovenska državljanska vojna ekstrem, za katerim sta stala silovita ideologija in zamolčevanje. »Naša situacija je nekaj posebnega, v več primerih in pogledih skrajna. Izredno pomembno vprašanje se mi v tem pogledu razkriva vprašanje zla. Verjamem teoriji banalnosti zla; če si izposodim besede nemškega filozofa Friedricha Schellinga, je svoboda 'kapaciteta za dobro in zlo'.« In seveda vemo, kako se lahko človeška dejanja izrodijo v času krize – v literaturi sta nerazumne reakcije ljudi v krizi lepo opisala npr. José Saramago v Eseju o slepoti ali Jonathan Littell v Sojenicah, slednji predvsem v poglavju, kjer nemški vojaki pobijajo otroke. Skratka, določen odstotek ljudi bo vedno pripravljen zapasti v zlo, na Slovenskem pa smo po Škofovem prepričanju priča unikatnemu primeru, ko je bilo življenje do konca razvrednoteno. »Nismo še niti na začetku zgodbe o spravi, odpuščanju ali kakorkoli to že imenujemo. A druge rešitve, kot da to izpeljemo, ni. Na nemški televiziji obstaja kanal, kjer ves čas vrtijo dokumentarne filme o zmotah in zablodah nacizma.«
Dr. Erzar je k temu dodal, da tovrstno sporočilo, ki mora biti seveda univerzalno, pri nas ne prodre. Rešitev vidi v tem, da se spustimo na osebno, individualno raven, ne pa da verjamemo poenostavitvam, s katerimi nas slepijo in zavajajo. »Vsi smo bili prestrašeni, vsi smo bili žrtve večjih sistemov. Vendar pri nas teh posameznih, individualnih glasov ni oziroma se jih ne sliši. Nujno potrebujemo umetniško ubeseditev medčloveške iskrenosti.« Dejstvo je, da se v Sloveniji sovraštvo še vedno neproblematizirano pojavlja v javnosti. Erzar je vseeno prepričan, da bo tudi v Sloveniji sočutje prej ali slej prodrlo ter da bomo ozavestili spoznanje, da je bila državljanska vojna velika napaka.
Gospod Fink se je strinjal s povedanim in izrazil prepričanje, da živimo v zelo asimetrični družbi in da je to velik problem, saj niti časovnega traku ne poznamo prav dobro, torej ne vemo natančno, kdaj v preteklosti se je kaj zgodilo. Spomnil je na nedavno obeleženje 70-letnice domobranstva, kar pomeni, da organizacije pred letom 1943 seveda ni bilo. Problem so kajpak naši zgodovinarji, ki bodo enkrat pač morali priznati, da je treba »film gledati od začetka do konca«. Ob tem pa moramo po mnenju Marka Finka poslušati drug drugega, saj smo vendar vsi sinovi slovenske matere; in slovenske matere niso kar naenkrat začele rojevati izdajalcev. Seveda so ob izbruhu druge vojne obstajale močne sile, odpor in revolucija (ali kar brezbožni komunizem) nekako nista šla skupaj s katoliško opcijo. Gospod Fink je prepričan, da gre za vprašanje poštenosti: »Lomili so ga oboji; a večjo odgovornost nosi tisti, ki prižge ogenj – takrat se namreč izgubi razum!«
Besedo je v tem trenutku prevzela publika, najprej arheologinja in muzeologinja dr. Verena Perko, ki se je dotaknila kolektivnega spomina in pojasnila, da so v drugih državah ta gordijski vozel presekali z individualnimi, osebnimi zgodami – in poudarila, da bi to moral biti klic nam vsem, da bi se vsak posameznik vprašal: »Kaj lahko storim?« Gospa Perko je omenila tudi intervju z dr. Andrejem Mihevcem v Sobotni prilogi, kjer je govoril o spominih in o tem, da mora vsak narediti svoje, saj da smo vsi krivi, ker molčimo. (»Naši državi zamerim, da se nisem učil resnične zgodovine in resnične sociologije. Za veliko noč 1941 v Sloveniji ni bilo enega domobranca. Ko je prišlo do okupacije, še ni bilo domobranca, komunisti pa so že bili. Takrat so bili prek internacionale v paktu s Hitlerjem. Sicer pa, kaj narediš, ko pride vojna v vas? Greš do vseh sosedov in vsakemu rečeš: glej, nevihta je, dajmo se držat skupaj, dokler nevihta ne mine. Takrat, ko je nevihta, ne načenjaš vprašanj, ne delaš cirkusa.« … »Z Nemci se ne moreš šaliti na račun Židov in taborišč. Nemec se bo zdrznil, poskusite! Pri nas pa so grafiti, mazanje kapele pred Hudo jamo, na spletu igrica tetris z domobranci, ki jih mečeš v brezno. To je pri nas normalno. Ni prišlo do prekinitve, tako kot v Italiji ni prišlo do prekinitve s fašizmom.« … »Najprej moramo reči, da je treba vse kosti izkopati. In nato je treba začeti. Potem se bo pokazalo, da se povsod tega ne da, in se tam naredi izjemo. Pravilo pa je: povsod, kjer je človek, ga je treba spodobno pokopati. Ne pokopati človeka pa pomeni ne spoštovati človeškega življenja. Za to gre. V naši civilizaciji je tako, da se ljudi pokoplje. To je osnovna norma.«; SP, 12. 10. 2013). Perkova je ob tem spomnila, da imajo še bolj grozovito zgodovino kot mi Francozi, a oni so o njej sposobni spregovoriti – in le upamo lahko, da bodo te zgodbe prišle na plano tudi pri nas.
Nadaljeval je dr. Iztok Simoniti, ki se je (v malce šaljivem nasprotju z g. Finkom, ki se je večkrat označil kot »sin izdajalca«) najprej predstavil kot »sin morilca«, torej partizana, in pojasnil, da bo v primeru, če on in g. Fink ne bosta sposobna razumeti, kaj se je dogajalo z njunima očetoma, to zaznamovalo kolektivni spomin. Dodal je, da sprava Evrope temelji na razumevanju, kaj se nam je zgodilo – v nekem zgodovinskem trenutku so namreč številni zatirani narodi po vsej Evropi (Hrvati, Slovaki, Ukrajinci, Latvijci) pozdravljali Hitlerja, ker so ga imeli za osvoboditelja.
Sledilo pa je ključno vprašanje: ob razlagi, da njegova, Simonitijeva, grško-rimska etika (v nasprotju z judovsko-krščansko) ne pozna odpuščanja, je goste za mizo vprašal, kaj bodo ponudili njemu. Zdi se, da ga z odgovorom v smislu, da je sprava mogoča le na individualni ravni in da je treba odpuščanje razumeti kot idejo, da je dobro ravno v tem, da se rane zacelijo, ni bil povsem zadovoljen. Pa vendarle: Lenart Škof je poudaril še, da je pri nas osnovni problem nevednost, da mladina nima pojma o dogajanju med drugo svetovno vojno.
Na tej točki se je razprava šele dobro razplamtela, deževale so ideje iz publike, pretresljive osebne zgodbe, zgroženost nad verzi pesmi Vstala Primorska, ki obljublja »maščevanje Bazovice«, nad tem, kaj smo Slovenci delali sami s sabo in z drugimi, denimo Kočevarji in Cigani, nad Žižkovimi »šalami o Stalinu« in njegovi dialektični diagnozi, da naj se rane celijo z novimi ranami … Ja, tudi MI smo bili agresorji – to dejstvo je neizbrisno. Naš etični imperativ pa bi morala biti zahteva po brezpogojnem izkopu in pokopu, saj pokop pomeni, da zlo nima zadnje besede.
Če bi radi vedeli, kaj ima z vsem tem opraviti boljševizem, pa vzemite v roke Bese mojstra Dostojevskega, je zbranim povedal Justin Stanovnik. To je podprl s tezo, da je bil nacizem v svojih ekscesih res še hujši, vendar je bil tudi »tako neumen, da se je hitro sam pogubil«, boljševizem pa še ni rekel zadnje besede. Povedal je tudi, kako je ta vozel mogoče presekati: z razumevanjem boljševistične organizacije in z njenim porazom na volitvah.