Mlada sodobna fotografija: Alternativni svetovi (Galerija Photon, do 6. 12. 2013)
Široka definicija avtorske fotografije
Razstava je plod Photonovega tematskega natečaja, namenjenega avtorjem do petintridesetega leta starosti, ki naj bi postal vsakoleten. Ogled razstavljenega izbora pokaže, da avtorji niso toliko predstavljali svojih vizij »paralelnih in alternativnih svetov, načinov življenja in svetovnih nazorov«, kar so snovalci natečaja, v skladu z zastavljeno temo, najbrž pričakovali, ampak so se, z besedami besedila v razstavni zloženki, osredotočili predvsem na »odnos posameznika do okolja, v katerem le-ta živi in deluje«. Njihova dela pričajo predvsem o soočanju z neprijazno stvarnostjo, o intimnih in generacijskih odzivih nanjo, večinoma pa jih zaznamuje umirjena, skoraj resignirana kritičnost. A dela deseterice iz ožjega izbora natečaja so vseeno raznorodna, zato si jih oglejmo po vrsti.
Deset poetik
Boris Beja nam s svojimi kolaži, prepleti fotografij in rokopisnih besedil, omogoči vstop v zelo specifični »alternativni svet«, na prizorišča razstav v času njihove priprave. Njegov fotografski pogled v zakulisje razstavnih dogodkov se prepleta z verbalnimi medijskimi odzivi nanje (tudi ti naj bi bili avtorjevi) in tako ponudi svež, drugačen pogled na tovrstne prireditve.
Tatjana Cankar predstavi neposredno sporočilno serijo, v kateri vidimo mladeniča z glavo v krožniku, pralnem stroju, pomivalnem koritu, televizorju ..., v zemlji. Serija deluje kot kritično-šaljivi tematski projekt na temo psihološke realnosti sodobnega slehernika, njegovega eskapizma.
Svoj razstavljeni projekt je Davorin Ciglar Milosavljević naslovil z znanim osveščevalnim geslom »Jaz nisem pritisnil na gumb, a oni so naredili vse ostalo« (prosti prevod avtorja besedila), ki je starejše od digitalne tehnologije in naj bi svarilo pred pasivnostjo ob soočanju z družbenimi pojavi, na katere bi se bilo treba aktivno odzvati. Na videz je serija formalna, na beli osnovi prikaže učinek instagram filtrov; s tem na preprost, a zgovoren, stvaren in obenem metaforičen način demonstrira možnosti za tehnološko preoblikovanje našega pogleda na stvarnost, ki se nam ves čas dogaja.
Sara Kiršić se predstavlja na dva načina, s fotografijami na zidu in s fotografsko »knjigo umetnika«, s čimer sooči dve različni možnosti ogledovanja fotografij. Njeni posnetki prikazujejo intimno uzrte izseke iz prozaične sodobnosti, ki je včasih odslikana na poetičen način, drugič z brezbarvnostjo, sivino, tako motivno kot barvno. Kaže poglede izza reklamnih panojev, vsakršnih fasad, ki prikrivajo resnične zgodbe, usode. Opazna je odsotnost prave svetlobe, upanja, a obenem gre tudi za iskanje zanimivih pogledov, vse tja do čisto formalnih vizualnih raziskav. Gre za nekakšen »umetničin mladostni portret«, za poročilo o poteh in brezpotjih, lastnih in družbenih.
Nagrado natečaja je prejela Biba Košmerl, za serijo »snepšotov« z izseki iz lastne vsakdanjosti. Gre za bolj ali manj bizarne, raznorodne prizore iz sodobnosti, ki, ne brez duhovitosti in ironije, kažejo na različne možnosti pobegov, samoustvarjanja »alternativnih svetov«. Na ta način je avtorica gotovo v vrhu sodelujočih v kategoriji upoštevanja zastavljene teme, ne pa tudi po čisto fotografskih kvalitetah. Gre za zvrst »hitre« fotografije, kakršno za ponazoritev svojih idej uporabljajo t. i. sodobni umetniki.
Precej bolj se s klasičnimi fotografskimi kvalitetami izkaže Andrej Lamut, z velikoformatnima fotografijama, ki ju je mogoče gledati tudi kot diptih. Prepričljivi črno-beli krajini s tukajšnjo ruralno pokrajino se ob natančnejšem pogledu razkrijeta kot izjemno estetski, a zato nič manj kritični komentar družbene sodobnosti. Na prvi fotografiji opazimo majhnega obešenega kurenta, na drugi elegantnega mladeniča (novodobnega kurenta, predstavnika mlade, »odvečne« generacije?) s prenosnikom, ki v kurentovski drži divja čez pokrajino. Prvemu zime očitno ni uspelo pregnati, drugi se še trudi ...
Konceptualno izhodišče serije Temni svet Simona Podgorška naj bi bila »preobrazba objektov, ki običajno nosijo negativne konotacije, v svetlejše pozitivne strukture«. Dejansko gre za zelo svetle, pretirano osvetljene, nekako sterilno delujoče prizore, za poudarjeno enostranski prikaz motivov. Morda avtor z njimi poskuša opozoriti na obratno, »temno pretiravanje«, s katerim se vsakodnevno srečujemo v medijskem prostoru. V to smer morda kaže izbira prizorov, urbanizirane obmorske krajine mediteranskega tipa in značilnega pogleda na stare zgradbe pekinškega Prepovedanega mesta, v katerih utegnemo uzreti asociacije na »arabsko pomlad« in na »grožnjo prebujajočega se velikana«, Kitajske. A enako osvetljeni video, s prizori kot iz kakšnega nedefiniranega turističnega potovanja, se po drugi strani zdi le kot nekakšna formalna vizualna raziskava brez presunljivega rezultata. Celota tako obtiči nekje na sredi.
Zelo prepričljiva je Ajda Schmidt s svojim »portretiranjem občutkov«, za katero je uporabila hvaležno prizorišče opuščenega hotela, značilne žrtve tukajšnje tranzicije. Zapuščeni interjerji v zgodnji fazi razpadanja preminevajo, se preobražajo, postajajo fantomski prostori, ki jih avtorica ovekovečuje na svojih občutenih kompozicijah, v katere premišljeno in učinkovito umešča detajle. S serijo je Schmidtova opozorila nase že na lanskem Emzinovem natečaju, kjer se je z njo uvrstila v ožji izbor.
Na raznorodnih »preprosto krajinah« Darka Sintiča vidimo prizore, ki bi jih lahko označili kot razširjeno definicijo krajine, zaznamovane s človeškimi posegi. Avtor se, s poudarjenim občutkom, vsakemu od motivov poskuša približati drugače, na optimalen način; tako vzpostavlja oseben odnos do prostora, v katerem živi, in hkrati premišljuje o svojem mediju.
Besedilce v zloženki pojasnjuje, da Beograjčanka Violeta Tešić (edina od sodelujočih, ki ne ustvarja pri nas) v svojem okolju išče podobe »večnega spreminjanja in razvijanja urbanih struktur«, a zdi se, da njena serija Work in Progress bolj kot o razvoju priča o »progresu«, ki je nenadoma zastal, témi, ki jo tudi v našem okolju predobro poznamo. Njeni prizori z opuščenih gradbišč kažejo nedokončane, propadajoče gradnje, v povezavi s katerimi deluje naslov serije nadvse ironično. Najbolj nazorna, preprosto zgovorna je fotografija s kičastima, psevdoantičnima stebroma v ospredju in smetmi v ozadju. Tovrstna metaforika je dandanes žal zlahka razumljiva na vse preveč meridianih.
Skupne poteze
Razstava široko definira sodobno avtorsko fotografijo, kaže njene različne rabe, zelo razlikujoče se izraze. Skoraj pri vseh avtorjih opazimo mešanje konceptualnih in klasičnih fotografskih prvin, razmerje obeh komponent pa je zelo različno, individualno. Opazno je, da stara dilema, ali fotografije opremiti z naslovi ali ne, za sodelujoče avtorje praktično ne obstaja, saj so naslovi pri vseh pomemben del avtorskega dela (celo naslov serije Tatjane Cankar se, bolj kot Brez naslova, bere kot »Brez komentarja«). Zavedajo se torej vseh izraznih sredstev, ki so jim na voljo, uporabljajo pa jih v skladu s svojimi avtorskimi hotenji. Pri večini je opazna kritičnost, tisto, kar presune, pa je intimni in skoraj sprijaznjeni način njenega izražanja. Kot bi se nekje zadaj skrivalo prepričanje, da je težko, če ne že kar nemogoče karkoli spremeniti, kot da bi šlo za generacije, oropane vseh iluzij in prenekaterega upa ...
Novi Photonov natečaj bo zanimivo primerjati z že ustaljenim Emzinovim. Čeprav slednji nagovarja avtorje brez generacijskih omejitev, se že nekaj let na njem predstavljajo predvsem mladi, še neuveljavljeni, isti torej, ki jih vabi tudi Photonova Mlada sodobna fotografija. Emzinovci imajo v Cankarjevem domu precej večji razstavni prostor od Photonove galerije, imajo tudi več nagrad in dve kategoriji, za avtorsko in reportažno fotografijo. Slednja na Photonovi razstavi praktično ni navzoča, vanjo bi lahko pogojno uvrstili le en avtorski prispevek (Violeta Tešić), iz spremnega besedila pa ni mogoče razbrati, ali gre za konceptualno odločitev snovalcev natečaja ali za naključje. Kakorkoli, upam, da ne bomo na obeh razstavah natečajnih izbrancev gledali istih fotografij oziroma da se bo to dogajalo v znosnem obsegu.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013