O libertarnem duhu
Od Wall Streeta do Maastrichta
03. 11. 2011
Nizozemska ni država kot kaka druga. Skozi stoletja je utelešala libertarnega duha, duha tolerance in kozmopolitske odprtosti, intelektualnih in umetnostnih iskanj. /.../ Prav zato so ukrepi sedanje nizozemske vlade preizkus poniglave naveze neoliberalnih obrazcev s skrajno desnim populizmom, kjer politiki, ki živijo od sprege med ksenofobijo in priseganjem na trg, v imenu obrambe holandske identitete uničujejo tisto holandsko identiteto, v kateri je lahko izobčenec Spinoza našel svojo duhovno domovino pogumnega intelektualnega iskanja.
»Nizozemska ni država kot kaka druga. Skozi stoletja je utelešala libertarnega duha, duha tolerance in kozmopolitske odprtosti, intelektualnih in umetnostnih iskanj.«
Malo po naključju sem začel sodelovati z nizozemsko institucijo, ki se ji reče Jan van Eyck Academie in je situirana v Maastrichtu, sicer (domnevnem) rojstnem kraju Jana van Eycka, a veliko bolj slovečem po tisti pogodbi, ki je omogočila sedanjo formo Evropske unije in njeno širitev. Brez Maastrichta bi nas ne bilo zraven.
Z vsakim obiskom te institucije je moje navdušenje naraščalo. V intelektualni klimi, ki ji vladajo zdaj zloglasna imena prelepih evropskih mest, Bologna, Lizbona, Pisa, stoji Jan van Eyck kot izjema, eden redkih krajev, kjer se ohranjajo visoki standardi pogumnega raziskovanja in prostega duha, onkraj meja disciplin, evalvacij, uporabnosti in gradusov. Brez dvoma je srečna okoliščina, da se institucija v podnaslovu opredeljuje kot ‘post-akademski institut za raziskovanje in produkcijo v umetnosti, teoriji in dizajnu’ in je tako že v izhodišču postavljena zunaj okvirov univerze in izobraževanja. Institucija podeljuje štipendije 48 mladim ljudem na teh treh področjih, ljudem z vsega sveta, ki so dokončali univerzitetno izobraževanje, večinoma z doktoratom, in stojijo na začetku svoje kariere. Štipendije so večinoma dvoletne in omogočajo raziskovanje v najrazličnejših smereh, kar šteje, je le zanimivost in inovativnost projektov. Ker ni treba nikomur opravljati izpitov ali pisati seminarjev in disertacij in ker na tej instituciji nihče ne dela kariere, vsi so tu začasno, so nazadnje vsi tu zato, da bi svoj čas in energijo kar najbolje uporabili za stvar samo, torej za nova pota raziskovanja in razmisleka, brez običajnih institucionalnih patologij. Institucija je mednarodna, kozmopolitska po svojem habitusu, inter- in transdisciplinarna po svoji zastavitvi, eksperimentalna po svoji naravi. Najkrajši opis bi bil mogoče ta, da je to institucija, ki je ohranila redko zmožnost, da vzbuja entuziazem in predanost, zmožnost, ki so jo sodobne univerze povsod po svetu žalostno izgubile v skrbi za masovno transmisijo tržno uporabne vednosti. Nadaljnja srečna okoliščina je širokogrudna podpora nizozemske države, ki je po drugi vojni vzpostavila mrežo tovrstnih post-akademskih institucij in v njih videla torišče idej in praks za prihodnost. Ampak, seveda, vse skupaj je prelepo, da bi lahko trajalo.
Nizozemska ni dežela, o kateri bi se kaj dosti slišalo. Od daleč je videti urejena država blagostanja z visokimi socialnimi in kulturnimi standardi, in če se o njej ne sliši, je to dobro znamenje. Alarmantni glasovi, ki jih je mogoče zaznati v zadnjem letu ali dveh, niso vzbudili tiste pozornosti, ki bi jo morali. Dejansko je namreč dandanes Nizozemska eden najhujših evropskih političnih bolnikov, če izvzamemo kakega Berlusconija, ki je onkraj meja predstavljivega. Na kratko, na oblasti je desna vlada s sicer depresivno običajnimi neoliberalnimi pogledi, vendar je za sedanje politično stanje bistveno to, da je to manjšinska vlada, ki je v vsem svojem delovanju odvisna od parlamentarne večine, ki ji jo zagotavlja skrajno desna populistična stranka Geerta Wildersa. Geert Wilders je ikona politika nove dobe. Ko je norveški strelec Breivik poleti obelodanil svoj internetni manifest, je v vsej Evropi videl najboljši zgled za svoje početje pri Geertu Wildersu, politiku, ki si ne obotavlja uporabljati najbolj pritlehne protiislamske in protipriseljenske retorike. Poglavitna težava Evrope naj bi bila v tem, da nas bo od vseh teh množic muslimanov vzel hudič, sovrag prihaja od zunaj in se je pretihotapil v našo sredo, ven z njim, če hočemo obraniti Evropo in njeno kulturo. Ta retorika je tako ekstremna, da so mu pred časom prepovedali vstop v Veliko Britanijo, ga na Nizozemskem postavili pred sodišče, kjer pa so ga junija letos nazadnje oprostili, seveda, v imenu svobode govora. Kakorkoli, njegova svobodnjaška stranka je na zadnjih parlamentarnih volitvah junija lani pobrala dobrih 15 odstotkov glasov, s 24 sedeži od 150, na lokalnih volitvah pa marsikje preko 20 odstotkov. Rezultati volitev so bili takšni, da nobena stran ni mogla dobiti vladne večine, in ker je vendarle še vedno malo nespodobno, da bi takega človeka jemali v vlado, so se nazadnje pogodili, da lahko v parlamentu računajo na njegovo podporo. Tako se je Wilders znašel v idealnem položaju, ko lahko na veliko izsiljuje na vse konce, njegov tip diskurza pa je na vsem lepem postal splošno sprejemljiv kot tema diskusije. Človek, s katerim še pred par leti noben spodoben politik ne bi hotel sedeti za isto mizo, je postal salonsfähig, njegov hujskaški govor pa vseprisoten.
Kakorkoli, z desno vlado s skrajno desno podporo ni moglo trajati dolgo, da ne bi prišli na vrsto predlogi radikalnih ukrepov. Minister za kulturo in izobraževanje Halbe Zijlstra je junija prišel na dan z vladnim predlogom drastičnih rezov, ki naj bi poslej zadeli celotno polje kulture. Ukinili naj bi financiranje vseh post-akademskih institucij, štipendiranje umetnikov, subvencioniranje domala vseh kulturnih revij in dolge vrste kulturnih ustanov, vse skupaj rez za dobrih 200 milijonov evrov. Dokument nosi zgovorni naslov Onkraj kvalitete, človek zares ne izbira besed in je ponosen na to, da ni poznavalec umetnosti. Ob tem seveda še krepki rezi v socialne strukture, ukinitev vrste socialnih podpor, rezi v zdravstvo, uvajanje univerzitetnih šolnin itn. S tako prihranjenim denarjem pa bi odprli, denimo, 1500 novih delovnih mest za policaje, investirali v novo oborožitev itn., vse to v deželi, ki ji ekonomsko nikakor ne gre slabo in se relativno uspešno prebija skozi krizne čase. Rezi so tolikšni, da so se junija zgrinjale velike množice protestnikov pred parlament v Haagu, zaleglo pa ni nič.
Že lani je kulturno ministrstvo sklicalo direktorje nizozemskih kulturnih institucij na posvet o osnovni kulturni infrastrukturi in na njihovo veliko presenečenje so bili glavni govorci direktor zabaviščnega parka, šefica popularne ženske revije, predsednik hokejske zveze in direktor velike bolnice. Predlagana usmeritev je bila jasna: kulturo na trg. Trg je pač osnovna kulturna infrastruktura in druge pravzaprav ne rabimo. Potrudite se, gospodje in gospe, da prodate svoje storitve, z njimi ozaljšajte zabaviščne parke in hokejske tekme, teorijo prilagodite bralstvu ženskih revij in zabavajte bolnike. Država ne bo več plačevala za vaše hobije. Na tem prizoru je nekaj emblematičnega, karikaturno uteleša duha dobe in najbolj alarmantno je, kako zlahka si ga lahko živo predstavljamo.
Nizozemska ni država kot kaka druga. Skozi stoletja je utelešala libertarnega duha, duha tolerance in kozmopolitske odprtosti, intelektualnih in umetnostnih iskanj. V sklepu Teološko-politične razprave (1676) je Spinoza zapisal: »Naj bo za zgled mesto Amsterdam, ki uživa sadove te svobode [mišljenja in presojanja] s takšnim blagostanjem, da ga občuduje ves svet. V tej zelo cvetoči skupnosti in čudovitem mestu zelo složno živijo ljudje različnih narodnosti in veroizpovedi.« (Ljubljana, Analecta 2003, str. 288) Od 17. stoletja do današnjih časov je Nizozemska simbolizirala tega duha, četudi ne brez protislovij (denimo kolonializma), s katerimi je prepredena vsaka tradicija. Prav zato so ukrepi sedanje nizozemske vlade preskusni kamen, testni primer, preizkus poniglave naveze neoliberalnih obrazcev s skrajno desnim populizmom, kjer politiki, ki živijo od sprege med ksenofobijo in priseganjem na trg, v imenu obrambe holandske identitete – identitete tulipanov, mlinov na veter, cokel in sirov – uničujejo tisto holandsko identiteto, v kateri je lahko izobčenec Spinoza našel svojo duhovno domovino pogumnega intelektualnega iskanja.
Tega ne pišem zato, da bi bralstvo informiral o razmerah na Nizozemskem, temveč zato, ker je primer nizozemskega rezanja sredstev paradigmatski. V njem ne gre le za zapiranje holandskega duha, temveč za zapiranje evropskega. Na predlaganih rezih – v kulturo, socialo, intelektualno življenje – je nekaj obscenega, saj se prav tista politika, ki je s svojimi vodili privedla do sedanje globoke finančne krize, ponuja kot odrešiteljica, ki nas bo s svojimi rezi zdaj odrešila posledic krize, ki jo je sama zakuhala. In v ta namen si ne pomišlja uporabiti še tako nizkotnih populističnih pritlehnosti. Da bi država reševala samozakrivljeno finančno stisko, bo z državnimi ukrepi porezala prav tisto, kar jo dela za državo. Prav lahko se zgodi, da bo Nizozemska, ki je svojčas nosila baklo meščanskih svoboščin, v teh novih časih nosila baklo paradigme neke nove politike.
Akademija Jan van Eyck se ne bo dala kar tako. V soboto, 5. novembra, bo zborovanje, na katerem bo med drugimi govoril tudi Slavoj Žižek – od Wall Streeta do Maastrichta je samo korak, to je le druga plat iste zgodbe. Februarja naslednjega leta bo akademijina generalna skupščina natanko na dvajseto obletnico podpisa Maastrichtske pogodbe. V zgostitvi časa in kraja se o tem, kaj z Evropo, simbolno odloča v Maastrichtu.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
