Življenje kot objekt politike
Michel Foucault: Rojstvo klinike. Prevedla Jelka Kernev - Štrajn. Študentska založba, Ljubljana 2009, 298 str., 29 €
07. 04. 2010
Ko je Michel Foucault v letu svoje smrti, 1984, izdal svoji zadnji knjigi, je na hrbtno stran postavil citat francoskega pesnika Reneja Chara: »Zgodovina ljudi je dolgo zaporedje sinonimov ene in iste besede. Nasprotovati temu je dolžnost.« Citat je mogoče brati v različnih razsežnostih, a morda bi ga lahko vzeli v nekem neposrednem pomenu, ki načeluje Foucaultevemu opusu. V različnih knjigah si je vselej vzel za predmet določen pojem, za katerega je bilo videti, da predstavlja samoumevno kontinuiteto skozi zgodovino in da nas opredeljuje onkraj zgodovinskih premen v stalni sinonimnosti: norost, bolezen, besede in reči, zločin, kaznovanje, seksualnost, življenje – in nazadnje kar sam pojem človeka. In vselej se je trudil pokazati, z neizmerno erudicijo arhiva in strastno privrženostjo raziskovalca, da te besede ne le nimajo stalnega pomena in referenta, temveč da njihova navidezna sinonimija prekriva temeljne prelome in da je njihov samoumevno predpostavljeni pomen nemara sploh šele nastal kot proizvod takega preloma. Da je na primer norost nekaj bistveno drugačnega pred sedemnajstim stoletjem in da na primer seksualnosti pred sedemnajstim stoletjem sploh ni v pomenu, kot ga razumemo danes.
Rojstvo klinike, minuciozno napisana knjiga iz leta 1963, nosi naslov, ki jasno opredeljuje njeno temo: nastanek klinike kot institucije na začetku devetnajstega stoletja in s tem nastanek moderne medicine. Vendar ta opredelitev v svoji točnosti zavaja, na tnalu je precej več, kar nam sicer takoj pove že prvi stavek: »Ta knjiga govori o prostoru, govorici in smrti; o vprašanju pogleda.« Hkrati z nastankom 'naše' medicine in njene klinične institucije se je morala zgoditi premena tega, kako razmišljamo o prostoru, govorici, smrti, pogledu, vse to se je moralo zvezati na nove načine v drugačno mrežo. Že na prvi strani Foucault postavi pred nas neko maksimalno opozicijo: na eni strani imamo medicinsko avtoriteto osemnajstega stoletja, ki histerični pacientki nalaga namakanje v kadi deset do dvanajst ur na dan zoper izsušitev živčnega sistema in zadovoljno ugotavlja, kako da se kosi membrane izločajo z urinom, skozi danko in požiralnik. Z današnjega vidika povsem zblojeno in domišljijsko. Na drugi strani medicinska avtoriteta dobrega pol stoletja pozneje podaja nadvse natančen opis anatomskih možganskih poškodb pri kroničnem meningitisu, v jeziku objektivnega znanstvenega pogleda moderne medicine, kakršen se, z nekaj modifikacijami, uporablja še danes. Oba opisa kot da pripadata različnima svetovoma. Kakšen prelom se je zgodil med enim in drugim? Kaj pomeni videti, kar je na videz očitno pred nami?
Kaj se je moralo spremeniti, da je medicinski pogled zadobil novo distancirano objektivnost? S kakšno govorico lahko ubesedimo, kar se razpira pogledu? In v kakšen institucionalni in socialni prostor se umešča novi medicinski pogled? Prvotni podnaslov knjige se je glasil Arheologija medicinskega pogleda. Foucaulteva poanta ni v tem, da je bila poprejšnja medicina preprosto zmešana in zgrešena, nova pa je osnovana na zdravi znanstveni racionalnosti, kjer bi nenadoma »začeli na novo zaznavati in so bolj prisluhnili razumu kot domišljiji «. Ta racionalnost ima, tako kot prejšnji pogled, svoje spregledane predpostavke, novo »skupno strukturo, ki deli in oblikuje to, kar se vidi, in to, kar se izreka«. Nastanek novega medicinskega pogleda je bil za Foucaulta bistveno pogojen s patološko anatomijo, kakršno je ob začetku devetnajstega stoletja utemeljil veliki anatom Xavier Bichat. Smrt sama, mrtvo telo, ni več dojeta le kot konec življenja, temveč kot stališče, od koder lahko motrimo življenjske funkcije in ki namesto prejšnje neprosojnosti omogoča novo prosojnost. »Smrt je torej mnogotera in razpršena v času: ni absolutna in privilegirana točka, na kateri se čas ustavi, zato da se zavrti nazaj, njena navzočnost je, podobno kot pri bolezni sami, mrgoleča; analiza jo lahko razdeli v čas in prostor. ... Smrti poslej niso več razumeli kot dolgo noč, ko življenje usahne, ko celo bolezen izgine, dobila je veliko moč razsvetljenja, ki lahko obvladuje in obelodanja tako prostor organizma kot čas bolezni. ... Veliki rez v zgodovini zahodne medicine je mogoče postaviti natanko v trenutek, ko je klinično izkušnja postala anatomsko-klinični pogled.« Tu se nova nova medicina stika s filozofijo in prinaša na dan znanstveno hrbtno stran novega dojetja človeške končnosti, prestavljeno iz okvirov skrbi za nesmrtno dušo v nove okvire, kjer se srečujeta diskurz in telo. Foucaulteva poanta dalje ni v tem, da bi bila nova medicinska paradigma s svojim objektivizmom in racionalizmom nič boljša od stare, le da sloni na drugačni paradigmi pogleda in govorice. O njeni neznansko povečani uspešnosti ne more biti nobenega dvoma. A kolikor se je novi medicinski red, oprt na znanstveni pogled in na prostor klinične institucije, pojavil v okviru razsvetljenstva in nove svobode ter prinesel neizmerno blaginjo, toliko skuša Foucault izpostaviti njegovo drugo plat, ceno, ki smo jo plačali za ta napredek. Bolj ko so se širile njene blagodati, bolj ko je znala zdraviti in podaljševati življenje, bolj je obenem s tem spletala novo mrežo oblastnih razmerij in prepregla individualni in družbeni prostor z mehanizmi kontrole in nadzorovanja, s stalnim statističnim motrenjem populacije, s splošno medikalizacijo družbe, z uvedbo nove normativnosti v imenu splošne skrbi za zdravje.
Klinika nikakor ni le prostor novega uspešnega zdravljenja individualnih bolezni, kraj srečanja zdravnika in pacienta, temveč je bila že od vsega začetka politični projekt: »Pokazala se je potreba po zasnovi medicine, dovolj povezane z državo, da bi lahko skupaj z njo uresničevala stalno in splošno, vendar razvejeno politiko pomoči. Medicina je postala nacionalna naloga. ... V tej izkušnji lahko medicinski prostor sovpade z družbenim prostorom ali, bolje, ga preči in ga popolnoma prežame. ... Prva zdravnikova naloga je torej politična. Boj zoper bolezen se mora začeti z vojno proti slabim vladam. ... Obstaja torej sovpadanje med zahtevami politične ideologije in zahtevami medicinske tehnologije.« Klinika je zvezana z medicino socialnega prostora, njen pacient ni nikoli le individualen, temveč celotna populacija. Uvajanje higienskih standardov, sanitarni ukrepi, boj proti epidemijam, cepljenje, socialno zavarovanje – čedalje bolj razpredena mreža, ki si prizadeva, seveda, za naše dobro, za zdravje, za pospeševanje in krepitev življenja. A hkrati mreža socialne normativnosti, kontrole in ukrepov, ki skupaj z medikalizacijo prinaša dotlej neslutene oblike oblasti, ki se je zalezla v vse pore našega življenja. Prav to pa je tisto, kar bo Foucault v kasnejših delih, katerih zametek je mogoče najti v Rojstvu klinike, poimenoval z novim pojmom: biopolitika. Življenje kot neposredni zastavek in objekt politike.
Če z nasprotnega konca pogledamo na zgodbo, katere začetke nam pripoveduje Foucault, lahko vprašamo, kaj nam sporoča nedavna zgodba o 'svinjski gripi', o medicinski avtoriteti, na katero se je ta entiteta oprla, o neznanskih investicijah domala vseh vlad sveta, seveda, v naše dobro. Ali kaj je z vplivi in učinki neizmernega kapitalskega konglomerata farmacevtske industrije, z množico čudežnih pomagal za krepitev in rast življenja, seveda, v naše dobro. Brez medicinskega pogleda ne moremo več preživeti ne ure ne minute. Procesi, ki so se tedaj kazali v zametkih, so dobili nepojmljive razsežnosti. Zato si je treba natančno prebrati Foucaultevo knjigo.
Pogledi, april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
