Dandanašnji jezični dohtarji
1. V Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik (ta deluje v okviru Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani), kjer se med drugim ukvarjamo tudi s preverjanjem in certificiranjem znanja slovenščine kot tujega jezika, pride zdravnik – recimo mu doktor A… Za pridobitev zdravniške licence da potrebuje spričevalo o znanju slovenščine na visoki ravni, pa se zanima za opravljanje izpita – ampak pod posebnimi pogoji. Pokaže se, da posebni pogoji ne pomenijo, da ima doktor A… npr. zlomljeno roko in ne more pisati, ampak ima v mislih nekaj drugega: spričevalo naj mu izdamo brez opravljanja izpita. Je pač velik strokovnjak in zdravniške zbornice da raven njegovega znanja slovenščine ne zanima, pač pa samo papir. V enem letu bo odlično govoril slovensko, obljublja, ves čas se bo intenzivno učil – itak da nima nobenih težav s sporazumevanjem v slovenščini. Kljub njegovemu inovativnemu tolmačenju posebnih pogojev mu predlagam prijavo na naslednji izpitni rok.
2. V Centru za slovenščino se oglasi direktor nekega slovenskega zdravstvenega doma in se jezi, da od njegovega doktorja A… na izpitu preveč zahtevamo. Predlagamo, da bi se le-ta udeležil kakega tečaja, direktor pa, da njegov zdravstveni dom nima denarja. Za kar pošten tečaj bi bilo verjetno dovolj že nekaj odstotkov direktorjeve tedanje plače, si mislim, povem pa le ceno tečaja. Izkaže se, da je doktor A… zelo zaposlen človek in nima časa za učenje.
3. V Center pokliče direktor znane slovenske bolnišnice, ogorčen, ker da na izpitu delamo težave njegovemu doktorju A... Ta po njegovem mnenju slovensko obvlada mnogo bolje kot drugi njegovi doktorji A…, ki menda imajo narejen izpit, ampak se med sabo vseeno menijo v nekem tujem jeziku. Kako da je to mogoče? Iskreno se razveselim, da je njegova zdravniška ekipa našla skupni jezik, in si drznem dodati, da je lingua franca v ustanovi, ki jo vodi, njegova, in ne moja stvar.
4. V Center pokliče uporabnik storitev druge znane slovenske bolnišnice in se jezi, da ga je doktor A… nagovarjal v tujem jeziku, kako je mogoče, da smo mu izdali potrdilo o znanju slovenščine. Napotim ga na šefa doktorja A…, tj. kolega direktorja iz prejšnje točke.
5. Neki peti doktor A… se znajde po svoje: na izpit pošlje svojega posebnega pooblaščenca. Kar pa ugotovimo prepozno. O incidentu vseeno obvestimo pristojne organe, ampak …
Takle mamo
In tako naprej. Da ne bo pomote: zgoraj opisani primeri niso pravilo. So izjeme, ampak obstajajo. In zadnja leta so se zaradi pomanjkanja zdravnikov in zobozdravnikov, še posebej specialistov, zgoraj opisani pritiski stopnjevali. Predvsem pa je vse več »anekdot«, ki jih pripovedujejo pacienti, zgodbe pa prihajajo tudi z druge strani, od zdravnic in zdravnikov, ki tako ali drugače rešujejo jezikovne zadrege tujih kolegic in kolegov, pa tudi od drugega zdravstvenega osebja ….
Zakon o zdravniški službi (tujemu) zdravniku in zdravnici nalaga, naj »uporablja pri opravljanju zdravniške službe slovenski jezik /…/. Znanje jezika se dokazuje s spričevalom o končani srednji šoli ali s potrdilom izobraževalnega zavoda.« Kot je razvidno, raven znanja slovenščine ni opredeljena, povsem ohlapno je določeno tudi njegovo dokazovanje; podobno ohlapna je tudi formulacija v Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Zadnji zakon s tega področja, Zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist, ki je veljaven od leta 2011, pa je odločitev o znanju slovenščine in interpretacijo dokazil o njem v celoti prepustil delodajalcem. Ta zakon je bil sprejet po hitrem postopku, saj so razmere v RS zaradi pomanjkanja zdravnikov postale kritične. Delodajalci so izražali veliko potrebo po zaposlovanju tujih zdravnikov, politika pa je z omenjenim interventnim zakonom poskrbela za blažje vstopne pogoje. Dotlej so namreč izpit iz znanja slovenščine nekateri, npr. ministrstvo za zdravje, opredeljevali kot eno od »ozkih grl« (gl. npr. članek Maje Prijatelj Smer sever–severozahod, Delo, 30. 11. 2010). Zakaj že? Po določilih Zdravniške zbornice Slovenije so morali tuji zdravniki in zobozdravniki za pridobitev licence med drugim dokazati tudi svoje znanje slovenščine na visoki ravni ...
Določila o znanju in uporabi slovenščine so v omenjenih treh zakonih močno problematična, iz več razlogov. Prvi je povezan z dokazovanjem znanja »s potrdilom izobraževalnega zavoda«. V primeru najrazličnejših potrdil, ki jih prinašajo zdravniki in zdravnice, je namreč nemogoče ugotoviti, katero in kakšno jezikovno znanje potrjujejo, ali in kako se ta preverjajo in ali morda potrjujejo le udeležbo na kakšnem kratkem tečaju. Interpretacija takšnih potrdil je prepuščena delodajalcem in praksa je različna: za nekatere zadostuje potrdilo na osnovni ravni, drugi, bolj jezikovno ozaveščeni, zahtevajo potrdilo na visoki ravni, nekateri pa so morda zadovoljni s potrdilom o udeležbi na kakšnem jezikovnem tečaju. To pa ne pomeni le, da imajo delodajalci različna pričakovanja o tem, kakšne jezikovne potrebe imajo zdravniki in zobozdravniki, in da se nedosledno uresničujejo tudi uradne jezikovne zahteve, temveč so neenako obravnavani tudi sami (zobo)zdravniki in (zobo)zdravnice, ki v Sloveniji iščejo zaposlitev. (Treba pa se je zavedati, da so jezikovne potrebe zdravnikov in zdravnic lahko zelo različne in bi bilo prav, da bi bile potemtakem različne tudi zahteve po njihovem jezikovnem znanju.)
Nedosledno praktično uresničevanje jezikovnih zahtev ima lahko številne stranske učinke: vpliva lahko na vse potencialne uporabnike in uporabnice storitev konkretnega zdravnika oz. na uresničevanje njihovih temeljnih pravic, npr. pravice do razumljivega sporazumevanja na tako občutljivem, celo usodnem področju, kakršno je zdravje. Osnovna raven jezikovnega znanja, kjer na izpitih preverjamo razumevanje zelo enostavnih, kratkih besedil in zmožnost sporazumevanja v znanih vsakodnevnih situacijah, za komunikacijo v zdravniški ordinaciji najbrž ne more zadostovati. Kaj vsak zdravnik ne obljubi, da bo spoštoval zaupane mu pacientove skrivnosti …? Kar implicira, da ima zmožnost te skrivnosti (jezikovno) podrobno razumeti, kajne? Tu najbrž res ni računati, da lahko najbolje varuješ skrivnost, ki je ne razumeš … Res je sicer, da večina tujih zdravnikov in zobozdravnikov, ki so se zadnja leta zaposlovali pri nas, govori slovenščini sorodne jezike, saj prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije. Toda bližina jezikov je lahko zelo nevaren (pa tudi neustaven) izgovor delodajalcev: mlajša generacija domačih govorcev slovenščine nekdanjo srbohrvaščino slabo obvlada ali sploh ne, v Sloveniji pa živijo tudi številni priseljenci, ki so tudi sami tuji govorci slovenščine in se v katerem od preostalih južnoslovanskih jezikov ne morejo sporazumeti.
Širša domovina nekoč in danes
Za primerjavo: večina držav EU od tujih zdravnikov zahteva znanje na visoki ravni ali – če se izrazim v evropski terminologiji – na ravni B2 ali C1 dokumenta Skupni evropski jezikovni okvir, ki znanje tujega jezika opredeljuje na šestih ravneh. B2 in C1 pomenita četrto in peto od šestih ravni, naša osnovna raven znanja slovenščine pa se umešča nekam med drugo (A2) in tretjo raven (B1) tega dokumenta, ki je bil pripravljen prav zato, da bi bilo spričevala o znanju jezikov v Evropi mogoče primerjati. Tudi v drugih državah EU se spopadajo s podobnimi problemi v zdravstvu, mobilnost zdravstvenega osebja pa seveda zahteva tudi ustrezno jezikovno politiko na tem področju. Pri nas je očitno nimamo (čeprav so bili v zvezi s tem ob sprejemu interventnega zakona tudi v medijih izraženi številni pomisleki). Odgovornosti za jezikovno znanje na tako delikatnem področju, kot je zdravstvo, nikakor ne bi smeli prepuščati posameznikom – npr. delodajalcem ali celo samim zdravnikom in zdravnicam, temveč bi morala biti ustrezno razporejena med strokovna telesa različnih področij. Zato bi najbrž kazalo, da zainteresirane na tem področju začne nekdo (bolj) povezovati. Ministrstvo za zdravje je najbrž kar pravšnji naslov.
Eno takšnih še kar uspešnih povezav je pomenila priprava in izvedba posebnega tečaja slovenščine za zdravnike in zobozdravnike, ki jo je Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik izpeljal skupaj z Zdravniško zbornico Slovenije (štirih tečajev v letih 2012 in 2013 se je udeležilo okoli 60 zdravnikov in zobozdravnikov). Žal zadeva ni dobila ustreznega nadaljevanja, čeprav ji je bil načeloma naklonjen tudi nekdanji minister za zdravje, tisti, ki je zaslužen za zgoraj omenjeni interventni zakon. In učinki tega zakona na področju dokazovanja znanja slovenščine? Od leta 2011 do danes so se v najmanj 523 primerih izpitov iz znanja slovenščine udeležili zdravniki in zobozdravniki (najmanj zato, ker marsikdo ob prijavi na izpit ne navede svojega poklica): 367 na visoki ravni, 21 na srednji in 135 na osnovni ravni (v vseh številkah so všteti tudi tisti, ki izpite ponavljajo). Za primerjavo: pred letom 2011 so se zdravniki in zobozdravniki udeleževali izključno izpitov na visoki ravni. Predvsem na visoki ravni so bili v teh treh letih rezultati res slabi in zdravnice in zdravniki izpite pogosto (neuspešno) ponavljajo. Večina se jih slovenščino sicer uči, a (na)učijo se jo na hitro, pogosto v svojih državah, kjer stika s slovenščino skoraj nimajo, morda se zanašajo na bližino jezikov in podcenijo čas in zahtevnost učenja ali pa precenijo svoje zmožnosti. In nanje, kot pogosto poročajo na izpitih, pritiskajo tudi bodoči ali že obstoječi delodajalci, pri čemer jim, tako kažejo izkušnje, niso pripravljeni dati ne časa ne sredstev za jezikovno izobraževanje ob delu.
A navedeni podatki so nepopolni, saj govorijo samo o tistih tujih zdravnikih in zobozdravnikih, ki so se udeležili izpita iz znanja slovenščine v Centru za slovenščino. Ni znano, koliko jih je bilo v zadnjih letih na delo v javne ali zasebne zavode sprejetih brez ustreznega dokazila o znanju slovenščine.
Novo dogajanje
Zdi se torej, da je skrajni čas za ureditev tega področja, saj nič ne kaže, da bi se mobilnost delovne sile v zdravstvu bistveno zmanjšala. Možnosti za povezovanje različnih deležnikov torej obstajajo in si jih v Centru za slovenščino iskreno želimo. Prva se bo odprla prav kmalu: pripravlja se namreč nov sistem preverjanja in certificiranja znanja slovenščine, za katerega načrtujemo, da bo v veljavo stopil v začetku prihodnjega leta. V Centru za slovenščino si bomo v dobro vseh državljanov prizadevali, da bi pristojni za zdravnike in zobozdravnike sprejeli evropsko primerljivo raven znanja, in sicer B2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira. Najbrž od zdravnika ni preveč pričakovati, da med drugim, kot pravi ta dokument, »v medosebnih stikih govori dovolj tekoče in spontano, da njegova komunikacija z domačimi govorci ni naporna ne zanj in ne za sogovorca«.
Uradno spričevalo o jezikovnem znanju seveda ni nikakršno jamstvo, da bo nekdo, četudi jezik zna, ta jezik tudi zares uporabljal. Gre bolj za vprašanje motivacije. Kako torej doktorja A… pripraviti do tega, da se mu bodo zdela pričakovanja, da za opravljanje svojega poklica res dobro obvlada slovenščino, popolnoma samoumevna? Kako ga motivirati, da se bo učil slovenščine, to znanje dokazal s spričevalom na njegovemu poklicu ustrezni ravni in predvsem tudi v praksi oziroma še pomembneje: kako motivirati njegovega delodajalca, da se mu bo zdelo samoumevno to znanje omogočiti in ga v praksi tudi zahtevati?
Jasno je, da s tem zapisom problematika jezikovnih zahtev na področju zdravstva še zdaleč ni izčrpana. Tu smo se omejili na zdravnike in zobozdravnike, vprašanj o tem, kako je z jezikovnimi zahtevami za druge profile v zdravstvu, ki tudi zahtevajo bolj ali manj neposredno komunikacijo s pacienti, se sploh še nismo dotaknili, v ta okvir pa bi sodilo tudi razmeroma novo področje tolmačenja za skupnost. In najbrž bodo morali o tem kakšno besedo reči tudi pacienti …
P. S.: Zadnje čase se govori, da se je slovenski »zdravstveni trg« zapolnil in da imajo zdaj težave z zaposlitvijo domače zdravnice in zdravniki. Tudi naša »izpitna praksa« kaže tako: letos smo na izpitih iz znanja slovenščine tako našteli 135, lani pa 207 (zobo)zdravnic in (zobo)zdravnikov. Toda skrb zbuja dejstvo, da se je pri tem močno povečal delež tistih, ki izpit opravljajo na osnovni ravni (letos 42 odstotkov, lani pa »le« četrtina). Natanko pred tremi leti, tik pred sprejemom interventnega zakona, smo se na pobudo Centra za slovenščino vsi zainteresirani deležniki sestali pri ministru za zdravje v zvezi z jezikovnimi zahtevami v zdravstvu. Minister je bil, kot rečeno, načeloma naklonjen našim pobudam (npr. ponudbi specializiranih tečajev slovenščine, ki bi jih plačalo ministrstvo, v tistem času močno zainteresirano za zaposlovanje tujih zdravnikov). A je tedanja vlada kmalu nato razpadla. In prav v trenutku, ko smo želeli ministra za zdravje spet spomniti na obljube njegovega predhodnika, je ta odstopil … zdaj pa imamo končno novo sogovornico!
_
Dr. Ina Ferbežar je vodja programa na Izpitnem centru Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014