Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma
Mejne stvari vedno oplajajo etablirano kulturo
Ste prva nova direktorica Cankarjevega doma (CD) od osamosvojitve Slovenije. Kako se po vašem mnenju razlikuje poslanstvo osrednje kulturno-umetniške ustanove v prestolnici evropske države (kar je CD danes) od poslanstva kulturno-umetniške ustanove v eni od regij večnacionalne države (kar je bil CD v Jugoslaviji)?
Opažam, da mediji o CD še vedno pišejo kot o osrednji slovenski kulturni ustanovi – kar seveda tudi je. CD bo 16. marca 2018 praznoval štiridesetletnico, poleg tega je bil zgrajen s samoprispevkom, zato ga dojemamo kot našo institucijo, kot institucijo vsakega Slovenca. Med prebivalci republik nekdanje Jugoslavije je podoba CD malce drugačna: bolj kot po kulturno-umetniški ga poznajo po kongresni dejavnosti, kajti v času Jugoslavije so se prav v CD zgodili nekateri odločilni dogodki. Odtlej so se časi spremenili, Slovenija je postala evropska država in v skladu s tem CD v prihodnosti vidim kot enega sorodnih kulturnih centrov po Evropi in po svetu. Vidim ga kot zelo sodoben center, ki nima pomena samo za Slovenijo, temveč za celotno regijo – mislim, da so CD in njegove prireditve lahko privlačne najmanj za sosednje države. In to v obeh segmentih: v kulturno-umetniški ponudbi in v kongresni dejavnosti.
Ko sem se pred kratkim ob dvajseti obletnici festivala Mesto žensk, ki je prvikrat potekal prav pod mojim vodenjem programa za gledališče in ples v CD, ozirala v preteklost in so me spraševali, kako so se stvari odtlej spremenile, sem se zavedela, da kljub globalizaciji, ki so nam jo prinesli novi mediji, ni čutiti, da bi se kulture sveta med sabo zbliževale. Ravno obratno: celo oddaljujejo se oziroma se konflikti med različnimi religijami, narodi, rasami poglabljajo. Čeprav bi si človek mislil, da si bomo, ko bomo drug o drugem vedeli več, bolj blizu, se to ni zgodilo. V zvezi s tem vidim CD kot zelo pomembno okno v svet; s tem merim predvsem na njegove humanistične programe, za katere bi rada, da bi tako kot doslej (in morda v prihodnosti še bolj intenzivno) reflektirali stanje zavesti političnih, socialnih in drugih razmer v svetu. Zdi se mi, da je Slovenija, če jo primerjamo z Avstrijo, Francijo in ostalimi kulturno bogatimi deželami, zaradi svojih nižjih finančnih zmožnosti večkrat prikrajšana, kar zadeva gostovanje pomembnih razstav in predstav pri nas (pri koncertih je to morda malo bolje). Kot evropska prestolnica si Ljubljana še zdaleč ne more privoščiti tistega, kar bi bilo za to državo nujno, če bi hotela biti neka ugledna evropska država. Prizadevala si bom, da bo CD s svojo ponudbo dogajanje na tem področju polagoma obogatil. Kar bo peklensko težko, kajti finančne razmere v naši državi so vsak dan slabše …
Kriza in s tem povezane težave pri pridobivanju sponzorskih sredstev, pa tudi veliko več truda, ki ga bo treba vložiti v prodajanje vstopnic in ustvarjanje lastnega zaslužka na trgu – kakšna bo vaša strategija v tem nelahkem boju?
Pridobivanje sponzorskih sredstev se je v naši državi v skladu z nenaklonjenimi gospodarskimi razmerami zaostrilo že v zadnjih petih, šestih letih in se je potemtakem s tem moral spopadati že prejšnji direktor CD. Zaskrbljujoče je tudi, da sponzorji za svojo dejavnost od države niso deležni nikakršnih spodbud. Dogaja se celo nasprotno: kot mi je v pogovoru zaupal eden od stalnih sponzorjev CD, v negativni družbeni klimi, ki se je razvila v zadnjem času, še tista redka podjetja, ki premorejo zavest, da je treba v družbo vlagati v obliki sponzoriranja kulturnih prireditev ali športnih dejavnosti ali donacij v zdravstvo, zaradi pokroviteljstva kaj hitro postanejo tarča sumničenj. V sponzorstvu se dandanes prepoznava nekaj umazanega, skorajda koruptivnega. To pa je za morebitne sponzorje res skrajno nespodbudno. Ena prvih mojih delovnih nalog bo zato s kolegicami in kolegi v CD izdelati razumno in natančno strategijo, do katerih podjetij bomo pristopali in kako.
Kar zadeva drugi del vprašanja, kako se bom lotila ustvarjanja dobička na trgu, moram najprej poudariti, da je v CD, tako kot v vseh drugih kulturnih ustanovah po Sloveniji, treba napolniti dvorane. Prihodek od vstopnic je zelo pomemben segment. Dvorane pa lahko napolniš le, če delaš program, ki ga ljudje potrebujejo, ga vzamejo za svojega in celo pogrešajo, če ga ni več. Tak program CD že izvaja, sama pa si bom, tako kot vsi, ki nastopijo novo delo, prizadevala stvari še izboljšati. Imam nekaj zamisli o tem, kako narediti našo ponudbo dostopnejšo kot doslej za prebivalce različnih slovenskih krajev, in jih bom v prihodnosti poskušala tudi udejanjiti. Slovenija je resda zelo majhna država, a je zanimivo, da so ljudje, ki ne živijo ravno v centru Ljubljane, zelo prikrajšani za ponudbo kulturnih prireditev. To se mi je razodelo že, ko smo v Slovenskem mladinskem gledališču v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana razvijali festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri. Spoznala sem, da se vse začne v otroštvu. Izhodišče, ki ga ima državljan Slovenije s stalnim bivališčem v Ljubljani, je drugačno od izhodišča nekoga, ki biva v manjšem kraju. V naši ustavi piše, da so vsakomur zagotovljene enake temeljne pravice in svoboščine, »ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino« – in verjamem, da je s tem mišljena tudi pravica do dostopa do kulture. Zato se bomo v CD potrudili, da bomo – vsaj z nekaterimi projekti – stopili nasproti vsem prebivalcem Slovenije, ne glede na to, kje živijo. Kar ni nepomembno, saj sem se že pri Bobrih, kot rečeno, soočala s tem, da marsikdo nima več denarja za prevoz iz nekega oddaljenega kraja na ogled kulturne prireditve v Ljubljano. Porodila se mi je ideja, kako najti dodatne vire, da bi se to izravnalo. Zelo pomembno se mi namreč zdi, da imajo v neki državi vsi ljudje, ne glede na kraj rojstva in gmotni položaj družine, v kateri so se rodili, enak dostop do zdravstva, izobrazbe – in kulture.
Omenili ste, da je dvorane treba napolniti – rahlo zloben asociacijski niz mi veleva, da vam ob tem zastavim vprašanje o neinstitucionalni kulturi. Eden od dosežkov prejšnjega direktorja je bil, da je v CD pripeljal neinstitucionalno kulturo; kakšno bo vaše stališče do tega segmenta slovenske kulture – ali še vedno sodi v osrednjo nacionalno kulturno-umetniško ustanovo ali ne?
V CD sem bila devet let vodja programa gledališča in sodobnega plesa in ravno v okviru tega programa se je zgodilo največ koprodukcij z nevladnimi organizacijami. Moram povedati, da je danes (15. oktobra) program CD za leto 2015 skorajda že končan, se pravi, da prihodnje leto ne bom mogla uveljavljati kakšnih večjih sprememb. Zato pa pripravljam program za leto 2016. Za prihodnje leto je direktor Rotovnik na področju odrskih umetnosti načrtoval številne manjše koprodukcije z nevladnimi organizacijami. Za CD je po mojem mnenju zelo pomembno, da z nevladnimi producenti dela tudi večje projekte. Enega takih je direktor Rotovnik načrtoval tudi ob svojem odhodu, gre za predstavo Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji, ki je nastal v sodelovanju z Zavodom Maska.
Mali, neinstitucionalni producenti, predvsem s področja sodobnega plesa, pogosto delajo stvari, ki jih brez sodelovanja večjega zavoda, kakršen je CD, ne bi mogli izpeljati. V skladu s svojimi finančnimi in prostorskimi zmožnostmi bi kvečjemu lahko naredili manjšo ali srednje veliko predstavo, CD pa jim ponuja možnost, da naredijo nekaj večjega. Toda velikost produkcije ni edini vidik, ki šteje; gre predvsem za to, da nevladni producenti v prostor etablirane kulture vnesejo nove inovativne prakse. Tako je bilo v preteklosti in tako bo v prihodnosti. Eno takšnih koprodukcij s področja sodobnega plesa imam v načrtu tudi za leto 2016. Že ko sem vodila program gledališča in sodobnega plesa, smo na oder CD velikokrat postavljali dokaj mejne projekte. A prav te robne stvari, inovacije, vedno oplajajo etablirano kulturo in čez čas postanejo njen sestavni del. In še nekaj je pomembno: predstava, umetnik, njegova referenčnost, vse to dobi čisto drug pomen, če se pojavi v CD, kot če je omejeno na manjše produkcijske enote. Zato nevladne producente bolj kot v drobnih produkcijah, značilnih za leti 2014 in 2015, vidim še korak naprej – v večjih koprodukcijah.
Od neinstitucionalne kulture in nevladnih producentov ni daleč do samozaposlenih v kulturi. SRČ (Smrekar, Rotovnik, Čopič) v svojem drugem pozivu konec septembra letos poudarjajo, da se mora položaj samozaposlenih v kulturi izboljšati z »enakopravnejšim dostopom do dela«. Ali se vam zdi pomembno, da se kot direktorica CD zavzemate za izboljševanje njihovega položaja oziroma za izenačevanje položaja redno zaposlenih in samozaposlenih?
Ne le v CD, v vseh kulturnih zavodih so zaposleni in samozaposleni, s katerimi se prav tako sodeluje. Predvsem na področju gledališča ali uprizoritvenih praks so z izjemo članov repertoarnih igralskih ansamblov malone vsi ostali delavci samozaposleni. Odkar je stopil v veljavo interventni zakon, ki zavodom zapoveduje krčenje, so možnosti za zaposlovanje minimalne oziroma nične. Mislim, da se bo čez deset let to odrazilo v hudi krizi, starost zaposlenih v zavodih bo namreč previsoka. Poleg tega je zelo koristno, da tudi v tiste zavode, v katerih je večina zaposlenih za določen ali nedoločen čas, prihajajo ljudje z novimi idejami. Vsak nov človek prinese nov pogled na svet, kar je nujno za mentalno dinamiko zavoda. Sedanje stanje je katastrofalno. Ne vem natanko, kako si SRČ predstavlja izenačevanje oziroma enakopraven dostop do dela za vse, sliši se vsekakor lepo. V praksi bi bilo to mogoče doseči na en sam način: podobno kot v nekaterih (bogatih) evropskih državah, v katerih je delo svobodnjaka tako dobro plačano, da se da od tega normalo živeti. Svobodnjaki, ponavljam, s svojimi idejami ne bogatijo le programa zavoda, temveč tudi mentalno strukturo kolektiva. Če bi standard svobodnjaka hoteli približati standardu redno zaposlenega, bi za izplačevanje dovolj visokih honorarjev morali imeti dovoljšen proračun, a tega seveda ni.
Promocija programa CD v tujini je bila ena od točk vaše programske vizije, ki jo je izpostavila razpisna komisija na ministrstvu za kulturo ob vašem imenovanju na mesto direktorice. Koliko je bilo med občinstvom prireditev CD (izvzemši kongrese) doslej gledalcev, poslušalcev iz tujine in kako si nameravate prizadevati njegov program narediti privlačen za bližnje (in daljne) sosede?
Za zadnjih osem let nimam podatkov raziskav o sestavi občinstva, lahko govorim za tisti čas, ko sem bila zaposlena v CD. Takrat smo na področju odrskih umetnostih naredili raziskavo in ugotovili, da imamo abonente iz Celovca ter redne obiskovalce iz Reke, Vidma in Zagreba in Trsta. Z Dunajem in Benetkami seveda ne moremo tekmovati, med drugim sta ti dve mesti predaleč od Ljubljane. A že vsa prej našteta mesta so kar velika. V zadnjem času pa zaznavam – vendar je to zgolj moje subjektivno opažanje, ki ni strokovno utemeljeno –, da so se nekatera med njimi, recimo Zagreb, zelo razvila. Še pred dvajsetimi leti je Ljubljana močno prednjačila pred njim po kakovosti mednarodne ponudbe kulturnih prireditev v določenih segmentih, zdaj pa mislim, da jo je Zagreb dohitel in prehitel.
Pri promociji v tujini je veliko odvisno tudi od mednarodne referenčnosti zavoda, ki se jo pridobi s tem, da se zavod koprodukcijsko povezuje s tujimi zavodi. Še preden sem prišla v službo sem, smo se zmenili za veliko koprodukcijo Verdijevega Otella, ki bo v CD uprizorjen januarja 2016, sodelovali pa bodo ljubljanska SNG Opera, CD in reški HNK Ivana pl. Zajca – tam je intendant postal Oliver Frljić.
Naj vam zastavim še zadnje vprašanje, ki ves čas tli oziroma se mu ni mogoče izogniti – a ne jemljite ga preveč resno: mar ni prevzeti vodenje CD po takem legendarnem predhodniku, kot je bil Mitja Rotovnik, nekoliko frustrirajoče?
Ne, to mi je v veliko čast. To je najkrajši odgovor, ki ga lahko dam!
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014