pisma bralcev
Le čevlje sodi naj Kopitar
Peter Zaplotnik
12. 11. 2014
Odziv na kolumno Marka Crnkoviča Ne se hecat z jezikom:
Jernej Kopitar, zadolžen na Dunaju za južnoslovanske jezike, je Srba Vuka Stefanovića Karadžića vpeljal v dunajske kroge in mu tako pomagal pri stvarjenju novega srbskega pisnega jezika, saj so Srbi v matici – še vedno pod turško okupacijo – pisali starocerkvenoslovanski jezik v nepoturčeni Vojvodini, kamor so se bili zatekli iz srbske poturčene matice pobegli srbski intelektualci, zvečine kleriki. Piši kako što govoriš je bila Vukova bližnjica, saj so Srbi morali nadoknaditi globok zaostanek v pismenosti; v nasprotju s Slovenci, ki smo kot prvi izmed vseh slovanskih narodov sploh dobili pisano in tiskano knjigo. Kako tedaj pisati tuja osebna imena v množini in ednini? Slovenci pišemo George Kennedy, Srbi dosledno Džordž Kenedi. Kako pomnožiti Rolling Stonese in Beatlese? Angloamerikanščina je tako ali tako najbolj spakedran jezik, ki slovnice tako rekoč sploh nima, jo pa tudi Slovenci papagajsko obožujemo, ker so Američani pač bossi in ne bosi kot mi Slovenci. Kaj pa talibani ali talibi? Čeprav arabščina ne pozna velikih črk, je smiselno Talibe ali pa tudi Talibane pisati z veliko začetnico. Ne gre za neki »obskuren« jezik, Talib in Taliban sta arabizma, poznana v vsem islamskem svetu, kjer je arhaična arabščina še danes obvezen liturgični jezik za milijardo in pol težki svet islamskih vernikov, sicer najrazličnejših lastnih maternih jezikov. So pa Talibi ali Talibani kot izraz zdaj pač obremenjeni politično in anatemizirani s strani Američanov.
Da pa je paštunščina za jezikovno ozaveščenega Slovenca »obskuren tuj jezik, za katerega še nikdar ni slišal«, pa je treba povedati, da je to jezik Afganistancev, ki je zelo blizu perzijskemu in indijskemu urdu jeziku ter tudi sanskrtu, ki je neizmerno, tudi po slovnici blizu slovenščini. Talib je liturgični arabizem, sprejet po tej poti tudi v paštunščino, paštunska slovnica pa je zelo daleč od arabske, ta pa je zelo blizu neki drugi hebrejski in aramejski, če komu že Judje še vedno smrdijo. Janez, Jovan in Marije ter Jožef, Jusuf in Josip so tipična aramejska biblijska imena. Pa še nekaj o »obskurnosti« Paštunov, bolj znanih pod imenom Afganistanci: na Afganistanu so si skozi zgodovino polomili zobe že vsi svetovni imperialisti. Na primer Aleksander Makedonski, čigar zadnja žena, v objemu katere je tudi umrl, je bila Paštunka. Za njim Britanci, Sovjeti in zdaj Američani. In mimogrede, v sklopu zavezništva Nato so tudi slovenski junaki med Paštuni, odnosno Afganistanci.
V odnosu do obskurnih jezikov Slovenci pač hlapčevsko sledimo gospodarjem iz okolja. Takoj po drugi vojni je bilo vsepovsod obilo napisov po sovjetskem vzoru, kot so Na-ma, Na-pro. Zdaj je povsod ameriški bullshit, kjer se strinjam, da prevod sranje ni dovolj dober – sranje je zgolj shit, bullshit bi bilo prej preseravanje. Francozi so si prisvojili celoten Magreb, severovzhodno Afriko, kjer živijo hamitska plemena, križanci med nekdanjimi Berberi, ki so jih azijski Arabci po mohamedanskem pohodu izrinili v neplodna puščavska gorovja. Tam so se parili z gotskimi Vandali, ki so podrli Zahodni rimski imperij in prek Gibraltarja prodrli tudi v Magreb. V Maroku, ki ima blizu 4000 metrov visoke gore, so se severnjaki dobro počutili. In Moriski, križanci med Berberi in skandinavsko gotskimi Vandali, so bledolični, svetle polti in igrajo polifono andaluzijsko glasbo; v nasprotju z azijskimi Arabci, ki so temnopolti in igrajo na gusle z enim glasom – amen. Tuarege, hamitske popotnike preko puščave, Arabci tako zmerjajo, saj izraz pomeni Krivoverci. Tako so Arabci imenovali tudi Zulukafre, ki jih niso uspeli islamizirati, niti jih ni uspelo pokristjaniti kraljici Viktoriji. Najbolj poznani sodobni Zulu pa je bil Nelson Mandela.
Ali bomo Slovenci sami sebe neoliberalno imenovali Vindišarje, kot nas še vedno Avstrijci? Vseeno je, ali se človek piše na -ič ali na -ić, dokler oba ravnata v skladu s kazenskim zakonikom. Če pa eden ali drugi kradeta, tedaj stvar presoje ni več v rokah jezikovnih objestnežev, ampak kazenskega sodišča, in to brez pardona. Melodija, zapisana za flavto, se sliši drugače, če je zaigrana na afriškem rogu. Slovenec ni fukfehtar, da bi na kolenih prosil nevesto za spolnost, ampak jo zasnubi. Ko pa gre nato na sklenitev zakonske zveze, ne gre na Sinjsko alko, da bi jo z venčanjem »nabodel«, ampak gre z dvema porokoma v banko, da se dogovori za odplačevanje posojila. Slovenec je domačin, ko se povabi tujec v njegovo hišo, tujec pa nato aboriginu kot domačin ali gazda skuša zagospodariti tudi v jezikovnem smislu.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
