Yuval Noah Harari: Sapiens
Ko bo človek bog
19. 11. 2014
V najetem enosobnem stanovanju živi samski človek. Ni mu hudo: hladilnik je poln, prostor je topel, denarja je dovolj, družbena pravila so določena in jasna. Nedaleč stran številne družine trepetajo v ruševinah in tesnobno pričakujejo najhuje. Hkrati na deponijah predelujejo tone zavržene hrane, medtem ko milijoni ljudi umirajo zaradi lakote. Sodobni svet sicer nima samo teh dveh obrazov, vendar je nasprotje med bogastvom in revščino, med privilegiranimi člani vrste homo sapiens in revnimi, od sveta in boga zavrženimi ljudmi, tako očitno, da ga ni mogoče spregledati. A po železni logiki sedanjosti, ki se vsak trenutek v času spreminja v preteklost, smo zmožni videti samo posamezna drevesa, ne pa tudi gozda, zato bi bilo trditi, da je človeštvo takšno, kot ga dojemamo, sladka iluzija; in tej se moramo čim prej odpovedati. Prav tako tudi temu, da bomo razvoj lastne vrste kdaj res razumeli. Izraelski zgodovinar Noal Yuvah Harari (1976) v knjižni uspešnici Sapiens. Kratka zgodovina človeštva na ta vprašanja odgovarja še bolj radikalno: kratko malo ne vemo.
A marsikaj vemo: če ne drugega, vsaj to, da je homo sapiens v zadnjih 70.000 letih zavzel Zemljo, jo naselil, kultiviral in nad njo zagospodoval, pri tem pa z miti, religijami in raznimi ideologijami ustvaril Janusovski obraz digitalne, biološke, znanstvene, kapitalistične sodobnosti, ki ga, razpetega med vojno in mirom, blagostanjem in revščino, sterilno čistočo in umazanijo, boleznijo in zdravjem, zelo jasno vidimo in občutimo danes. Sapiens je vladar sveta in po Hararijevem prepričanju je prav njegova sposobnost govorjenja o izmišljotinah sprožila niz revolucij – kognitivno, kmetijsko in znanstveno –, v katerih so izginile vse prejšnje humanoidne vrste in v katerih se je naša človeška vrsta za ceno množičnega trpljenja, neenakosti, nasilja in nenehnih sprememb človeškega genoma prelevila v bitja, ki bodo morda v prihodnosti dosegla neumrljivost, novo stanje univerzalne digitalne zavesti in postala sposobna posegati v delovne naloge, po tradiciji pripisane bogovom. Prav tako mu bo pri tem v pomoč nagnjenost k opravljanju, torej zbiranju informacij o drugih. Harari je te teze izpeljal iz prepričanja, da je sodobni človek še vedno podoben lovcem in nabiralcem pred sedemdesetimi tisočletji: njegov intimni socialni svet je maloštevilen, čeprav ima na Facebooku tisoče »prijateljev«. A kmetijska revolucija, ki mu je dala možnost preživetja in ga hkrati omejila ter ga uokvirila v različne ideologije in mite vedno bolj hierarhično organizirane družbe, ter znanstvena, ki ga je katapultirala na »vrh sveta«, sta človeka postavili pred edinstveno preizkušnjo zgodovine: zmožnost konstruiranja »zamišljenih skupnosti« (denarja, števil, besed, institucij, na primer družb z omejeno odgovornostjo, religij, kapitalizma ...), v katere trdno verjamemo. In če nam kdaj prinesejo korist, nikoli nismo zadovoljni, hočemo še več; izmenjavanje trpljenja in sreče zagrenjene primerke vrste sapiens ženejo naprej, še višje, še dlje.
»Harari ve, da »smo na pragu obojega, nebes in pekla, da se živčno prestopamo med nebeškimi vrati in vhodom v pekel. Zgodovina se še ni odločila, kje bomo pristali, in niz naključij nas lahko še vedno pošlje v katero koli od teh dveh smeri.««
Tako bi lahko na kratko povzeli drzne teze »zgodovine človeštva« z naslovom Sapiens. Jasno je, da ni mogoče pričakovati običajne zgodovinarske pedantnosti in natančnosti, če si raziskovalno področje razširimo do meja človeške domišljije, kaj šele spomina; zato je v Sapiensu marsikatera trditev povzetek že znanih spoznanj. Včasih je celo protislovna, na primer v trditvi, da so pravni sistemi skupni miti; pri tem je nenatančen v rabi besede mit, ki enkrat pomeni religijo, drugič pa znanost. »Doslednost je igrišče dolgočasnih umov,« je prepričan Harari. Njegovemu svobodnemu preskakovanju skozi tisočletja svetovne zgodovine bi lahko tradicionalistično usmerjeni zgodovinarji kake romantične, z nacionalizmom navdahnjene šole 19. stoletja, očitali metodološko nedoslednost, celo neznanstvenost pri pasusih, v katerih bralec sam postane akter knjige; očitali bi mu pretiravanje in senzacionalizem, mogoče celo prokrustovsko prirejanje dejstev in interpretativne aberacije podatkov, ki med seboj niso tako tesno povezani, kot se zdi. Pri tem ne bi upoštevali, da je svetovnozgodovinska perspektiva vedno obsojena na posploševanje, tembolj, če sodi v okrožje t. i. popularne znanosti.
Narobe bi bilo, da se nad Sapiensom zmrdujemo, ker nas hoče prepričati, da je doba nacionalizma v zatonu in da si mora pogumen zgodovinar vzeti pravico, da govori o »neznanstvenih« kategorijah, kot sta sreča in trpljenje, in da napoveduje prihodnost, namesto da bi se, tako kot običajno, zaprl v kamrico, prebral na tone knjig o preteklosti in nato napisal še eno knjgo o minulosti, ki je nikoli ni doživel, ter jo opremil z gozdom navedkov, citatov, izčrpnih bibliografij. Narobe bi bi bilo tudi zato, ker je Hararijeva intenca zelo jasna: Amerike noče odkrivati na novo, temveč raje interpretirati preteklost (konzervirano v izbirčni zgodovini) s stališča sodobnega stanja duha. Tudi knjige Jareda Diamonda, ki so Hararija brez dvoma navdihnile, niso »čista znanost«, če kaj takega sploh obstaja. Sapiens je konglomerat že odkritih historiografskih spoznanj (predvsem Benedicta Andersona z idejo o »zamišljenih skupnostih«), pomešanih s filozofsko, sociološko, biološko, ekonomistično, politološko in še kakšno refleksijo o zadnjih 70.000 letih na našem planetu.
Če smo to zmožni sprejeti, se nam Hararijeva knjiga odpre na novi ravni: na primer, uživamo lahko v njegovem izvrstnem jezikovnem slogu, in nič čudno ni, če po svetu knjigo prevajajo kakor po tekočem traku. Očitno je nekaj v njej, kar privablja množičnega, ne elitnega bralca. Tega dejstva ne smemo spregledati, saj je vendar večina vedno bolj reprezentativna kakor elitna manjšina, ki si rada zamišlja, kako superiorna in nenadomestljiva je. Kazalci uspešnosti Sapiensa namreč povedo, da je knjiga bestseller zato, ker pod krinko svetovne zgodovine meditira o sedanjosti, v kateri živimo. Morda zahodnemu bralcu zaradi njegovega (za zdaj še) privilegiranega globalnega položaja ugaja misel, da bomo postali nesmrtni in se kiborgizirali v bitja, drugačna od tradicionalnega homa sapiensa? Je mogoče, da so Hararijeve teze, kako je sodobni kapitalistični sistem generator družbene neenakosti, izkoriščanja, vojaških spopadov, padle na plodna tla univerzalnega nezadovoljstva z vsem, kar imamo? Pri vsem tem je najbolj zanimivo, da je del o kognitivni in kmetijski revoluciji napisan z veliko večjim žarom – in tudi prepričljivo, če v Sapiensu vidimo tudi retorični potencial – kot drugi del, zaradi katerega je Sapiens postal svetovna knjižna uspešnica. Kakor koli, še je upanje za zgodovino in zgodovinopisje.
»Zgodovina se pomika od enega križišča do drugega in iz nekega skrivnostnega razloga najprej sledi eni poti, nato drugi. Okoli leta 1500 se je odločila za nekaj najbolj prelomnega,« piše Harari. Občutje sreče se sicer nikoli ni res spremenilo, saj ga je bolj bremenilo nezadovoljstvo kot prava blaženost, vendar izraelski zgodovinar ne dvomi o »mitološkem lepilu« imperializma, kapitalizma in ekonomije, prav tako kot homo sapiens verjame v fikcijo, ki si jo je sam izmislil, in zato zaupa denarju, svobodnemu trgu, tehniki in znanosti. »Država in trg sta ljudem ponudila nekaj, česar preprosto niso mogli zavrniti. 'Izrazite svojo osebnost,' so govorili. 'Poročite se, s komer se hočete, ne da bi za dovoljenje prosili starše. Sprejmite službo, ki vam ustreza, tudi če se bodo vodje skupnosti nad tem zmrdovali. Živite, kakor želite, tudi če se vam ne bo uspelo vsak teden udeležiti družinske večerje. Niste več odvisni od svoje družine in skupnosti. Namesto njiju bova za vas poskrbela midva, država in trg. Zagotovila vam bova hrano, streho nad glavo, izobrazbo, zdravje, blaginjo in zaposlitev. Poskrbela bova za vašo pokojnino, zavarovanje in zaščito.'«
Ker se vse to v globalni ekonomski krizi ruši in je enosobno stanovanje za samskega človeka predrago, ker že dolgo nima službe, nasilja in vojn in ekoloških katastrof in izbruhov in ubijalskih bolezni pa je vedno več, nas ne more začuditi, da se je ali se bo mit nacionalizma izpel: priložnosti so lahko edino globalne, in identiteta, kulti in rituali se pri boljšem ponudniku lahko spremenijo. Kdor odide iz naročja »domovine«, ni več s krvjo vezan na materinsko rodno grudo. Mogoče je tudi zato Sapiens prišel v pravem trenutku, ko je zgodovinopisje izgubilo stik z živim bralcem, zdaj pa ga je v podobi »popularne znanosti« spet vzpostavilo. Morda v sodobnem načinu življenja s Hararijevo pomočjo spoznamo, da je individualno vedno univerzalno: čeprav so nekateri bolj enaki kakor drugi, je mikavna misel projekta Gilgameš. A če smo zmožni verjeti v izmišljotine, je Sapiens začasni obliž na večno nezadovoljstvo sodobnega patološkega narcisa in tesnoben strah pred smrtjo.
Yuval Noah Harari ve, da »smo na pragu obojega, nebes in pekla, da se živčno prestopamo med nebeškimi vrati in vhodom v pekel. Zgodovina se še ni odločila, kje bomo pristali, in niz naključij nas lahko še vedno pošlje v katero koli od teh dveh smeri.« Če se uresniči to, kar napoveduje, bo homo sapiens izumrl in nadomestil ga bo novi, nad-človeško kiborgizirani in večni človeški android z univerzalno humanoidno zavestjo. Postal bo bog. Toda bogovi so bili pogosto osamljeni, nesrečni, maščevalni, spletkarski, muhasti.
Kaj se bo torej res spremenilo?
**************
Yuval Noah Harari: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva
Prevedla Polona Mertelj
Mladinska knjiga (Zbirka Esenca)
Ljubljana 2014, 440 str., 32,96 €
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
