Kaj dela knjižni urednik
18. 01. 2013
Kako pojasniti besedo »urednik«? V okrilju Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) urednik dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev. Pomenska opredelitev vrhovne slovarske avtoritete pa nam ne more veliko pomagati, saj je poklic kakršnekoli vrste urednika v zadnjih desetletjih od nastanka te definicije doživel korenite spremembe. Več pomoči dobimo, ko poiščemo, v katerih slovarskih geslih nastopa ta samostalnik: beseda, cenzorski, diplomatičnost, glasilo, glaven, gradivo, graja, imeti, knjižnica, kotiček, kulturen, lačen, mašilo, miznica ... Tako smo že bližje odgovoru, ki bo nujno sestavljen iz načina, kako smo pri nas tradicionalno razumeli poklic knjižnega urednika; dokler niso prišli novi mediji, ki jih je omogočila tehnologija, je bil urednik literarno izobražen cenzor, ocenjevalec, pogajalec, odgovoren zbiralec gradiva, strokovnjak, ki lahko pograja avtorja in ima nove predloge, kako pisati bolje, čeprav sam ne piše, bil je povezan s kulturo, preganjalec mašil in gojitelj lepega jezika ... Skratka, gospod v družbi nekaterih gospa.
Zastarela podoba, opisana zgoraj, se ne ujema več z realnostjo; ta se sicer ni veliko spremenila in knjige še vedno izhajajo in avtorji še vedno pišejo, spremenili pa so se način, hitrost in obseg dela, ki ga založba danes pričakuje od tako imenovanega knjižnega urednika. Zdi se mi, da je posebna lastnost urednika danes, da nihče ne ve, kaj pravzaprav dela. Ne dela nič, pravijo. Hodi na kave in se pogovarja. Ne štemplja se tako kot vsi ostali. Urednik ni več gospod, njegova pisarna ni prazna zato, ker uraduje za šankom, v ustvarjalni družbi; ni več avtoriteta, strah in trepet avtorjev, temveč produktni vodja, ki bi sicer rad temeljito delal, a ga ravno način, hitrost in obseg dela pri tem ovirajo; seveda mu dajejo nove poklicne izzive, a ti so vedno bolj oddaljeni od opisa dela v zaposlitveni pogodbi. Posledice so vidne, ko je knjiga izdana in v njej mrgoli površnosti, napak, nedomišljenih rešitev. Še huje je, če je knjigo subvencionirala Javna agencija za knjigo. Skrpucalo pa ne govori nič dobrega o založbi in najodgovornejši osebi tega projekta – knjižnemu uredniku.
Krivde za to ni mogoče valiti le na premalo časa in prehitro delo. Lahko je kriva le običajna lenoba. Ali mešanica obojega. Če bi ta prispevek, ki ga pišem kot nekdanji urednik, napisal kot splošno premišljevanje o poklicu, danes brez dvoma drugačnemu, kot je bil nekoč, ne bi znanemu dodal nič novega; to prepuščam bolj kompetentnim ljudem, ki ta poklic razumejo kot življenjsko poslanstvo. Bolj iskreno je pisati o osebni izkušnji in ni nujno, da je nova, niti da je kaj posebno pretresljiva ali dramatična. A je izkušnja z uredniškega mesta, ki se ga še vedno drži avra posvečenosti, v največji založbi v državi. Mladinska knjiga je po drugi svetovni vojni neprecenljivo obogatila slovensko kulturo in današnja mržnja do založniškega giganta, ki da pred vse postavlja le dobiček, že zato ni utemeljena. Mirne vesti trdim, da je s strokovnega vidika vsaka knjiga pripravljena po najboljših močeh izjemno izkušenih ljudi. O drugih zadevah ne bom sodil, saj v korporativni strukturi nisem sodil med t. i. ključne kadre. Odgovorno in po svojih najboljših močeh sem se lotil bogate tridesetletne zapuščine in ji nekaj malega dodal.
In nato nastopi neizprosna statistika: število naslovov začenja naraščati, število urednikov začenja padati, likovno-tehnično uredništvo se krči, nadrejenih je vedno več, mnenje prodaje postane odločilno, uredništva se pri tem počutijo prikrajšana, čas nastanka knjige pa se krči z zahtevami trga in pričakovanji bralcev. Zelo dober signal je, da pri tej dolgi in zapleteni poti knjige od nastanka do obstoja (in še ta ima precej kratek rok trajanja) pomembno vlogo dobijo nove tehnologije, spletna omrežja, drugačna filozofija nagovarjanja kupca. Pri tem dobi tudi urednik, ki kakor nekdaj išče nove knjige, izbira sodelavce in z njimi dela, še dodatne zadolžitve, izobražuje, nastopa, piše članke. Ta del se mi je zdel izjemno pomemben, do točke, ko se je vse moralo končati, ker so čakale še druge naloge; te pa niso bile strokovne, temveč strogo urejeno birokratske narave.
Kaj torej dela urednik?
Tole.
»Kot še ne doslej, si moje delovno mesto zasluži kratek opis, da bomo vedeli, o kako nakopičenih »stvareh« govorimo. Biti urednik, in ne naštevam vlog po vrstnem redu, niti ne vseh, pomeni biti uradnik in vestno skrbeti za papirje, ki so nujni; v duhu avtorskega prava po telefonu ali osebno – in vsi vemo, kakšno težo ima to lahko za dobro sodelovanje – uporabljam besede »prenos, odkup pravic« ipd., mešetarim z vsotami denarja in občasno doživim osebne drame, lovim avtorje, moledujem za podpise in račune, poskušam ohranjati mirne živce; lektoriram med prvim branjem; priganjam zamudnike, ki bodo povzročili, da bom moral delati in si privoščiti dopust malo pozneje; štejem znake in računam zneske in jih sporočam pristojnim službam, vedoč, da ne smem zamočiti – odgovornost pa ni le moralna; delam korekturo korekture ali korekturo korekture, ki ima za sabo korekturo (nad tabo pa visi tiskarski stroj, splošna nervoza, tiskarji, mudi se; mogoče čakajo celo Kitajci), napišem besedila za razne kataloge, za platnice – pišem članke za interno revijo, nastopam na tiskovnih konferencah, na radiu imam skoraj že rezerviran sedež za polurne pogovore o knjigah iz svojih knjižnih zbirk; na hitro sestavljam slajdšove za vedoželjne knjigarje, ki jim bo treba predstaviti bodisi eno ali več knjig hkrati, na glas, retorično spretno, ali pa pred kamero; to storim še enkrat in še enkrat, ravno v ključnem času, rezerviranem za tekst in vsebino ene ali več knjig, od katere ali katerih je odvisen vsak (ne)uspeh; berem z izvirnikom in občasno naletim na katastrofalen prevod; občasno delam s slovenskimi avtorji; srečujem slovenske klasike in snujem program, podoben Penguin Classics; občasno potujem v Frankfurt ali v London ali v Zagreb ali v Beograd in se sestajam z agenti, pred tem pregledujem stotine strani katalogov in premišljujem kot »poznavalec trga«, naročam knjige; sestavljam besedila za razpis, ki utegne prinesti 50.000 ali več evrov za prevajalce in založbo, in to storim dvakrat, uspešno; pišem e-maile in si prizadevam, da jim ne postanem suženj; za vsakega obiskovalca si vzamem čas; pišem predloge za najvišje prevajalske nagrade na Slovenskem in sem trikrat zapored uspešen; poskrbim za ponatis, še malo več papirja, spremeniti bi bilo treba tekst; avtorje sem vabil v Slovenijo in prišla je Muriel Barbery; večino videostvaritev (t. i. trailerjev) za založbo oz. za uspešnost svojega programa opravim brezplačno; intenzivno delam z oblikovalci in jim v pogovoru poskušam vdihniti »duh knjige«, perspektivo, ki jo po poklicni dolžnosti ustvarjalec mora poznati, če naj to »občutje« prenese v jezik podob – za nekatere spišem cele vsebine in brainstormam za »ključnimi besedami«; iščem po shutterstockih in podobnih kataložnih zbirkah podob; kupujem naslovnice in iščem, kdo za vraga zastopa tega pa tega; za oblikovalčevim vnašanjem preverjam vnašanje; to lahko storim večkrat; pogosto se pogovarjam s službo nabave o tipu papirja in tiska; z agenti sem v nenehnem stiku, saj naročam knjige, ki jih bo treba prebrati; pošiljam jim naslovnice in včasih posredujem v pogovoru med zavračajočim avtorjem in oblikovalcem; vse različne službe nenehno povezujem med sabo, res se trudim; prelevim se v spremstvo, ko nas obišče kak avtor ali avtorica, se z njim ali njo javno pogovarjam; tesno sodelujem s piarovsko službo, ki ti vedno pogosteje ali vedno pošlje tekst v pregled, ti pa potem, ker ti je mar, ker rad opravljaš to službo ravno v vlogi »višjega cilja« knjige, s tem pa kulture, pismenosti, tolerance, vsega, kar nam vedno manjka, opraviš vse; enako počnejo tudi drugi marketinški oddelki, z njimi se sestajam in snujem medijsko strategijo; se udeležujem boljših ali slabših izobraževanj; zapleten sem v razmerje s prodajo, ki ti večkrat organizirano predstavi navzdol obrnjene grafe in kot vsaka prava prodaja kroti idealizem v filozofsko razgretih glavah urednikov; sedim na sestankih, ki se pogosto spremenijo v teater korporativne logike – in drugod ni kaj bistveno drugače ... Cel prebavni trakt.
V pogodbi pač piše: kontaktna oseba je urednik. Pardon, produktni vodja.
Upoštevajmo, da se to dogaja za več knjig hkrati, včasih za nazaj, zelo veliko za naprej, z vsaj 10 ljudmi hkrati s takimi ali drugačnimi preferencami, vsak dan, tudi čez vikend, ko naposled napoči čas za branje. Takrat odnesem rokopise domov (po tisoče strani, ki jih v preobloženi službi ne morem prebrati) in premišljujem o strategiji, ki jo želim kot urednik snovati za uspešno prihodnost.«
Zame je žal bilo tako. Nobenega posebnega razsvetljenja, le realno stanje. Odgovor na vprašanje, kako to spremeniti, pa je enostaven: predrugačiti je treba organizacijo dela in omejiti njegov razpon; to zaposlovalcem, ki želijo z manj ljudi narediti več, ne bo najbolj všeč, in tudi smer, v katero se obrača poklic književnega urednika, temu ni naklonjena. Romantike je konec.
_
Andrej Koritnik je učitelj slovenskega jezika in nekdanji urednik pri založbi Mladinska knjiga.
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
