Ponarejeni denar, ki se mu reče moje življenje
Ahmed Hamdi Tanpinar: Inštitut za naravnavanje ur. Prevedla Mojca Kranjc. Cankarjeva založba 2012, 264 str., 37,96 €
30. 06. 2013
Zamislite si: hodniki, enaki kot jajce jajcu. Okoli na stotine identičnih vrat. Obiskovalec ste in čutite, da se za njimi dogaja nekaj pomembnega; veste, da boste morali dolgo čakati in posedati na neudobnih, ozkih klopeh, a splačalo se bo, saj skrivnostno dogajanje za vrati prinaša dobro, in za dobro je treba potrpeti. Ste v Inštitutu za naravnavanje ur.
V vsakem sektorju, javnem ali zasebnem, se pritožujejo, da za pravo delo ostaja premalo časa, ker je preveč pisanja odvečnih papirjev. Za tem je skrit namen, na katerega pogosto pozabimo, kadar negodujemo nad papiroslovjem: birokracija že sama pove, da gre za vladavino uradov in vse od de Gournayeve iznajdbe besede sredi 18. stoletja, z razraščanjem kapitalizma, z uveljavljanjem hierarhije avtoritete in nasprotja med nadzorniki in nadzorovanimi, pa z nenehnimi reformami in spremembami, je birokracija logika zahodnega sveta, ki se jo lahko otresemo le s popolno, ne le delno spremembo. A ker popolnih sprememb v zadevah človeka ni, je »v prvi vrsti /.../ to vendarle stoletje birokracije. /.../ Trdim, da je naša doba tista, v kateri se bo birokracija razvila do popolnosti in se osamosvojila. Komur je to jasno, je pomemben človek. Pravkar sem udeležen pri ustanavljanju absolutnega inštituta, aparata, ki bo svojo funkcijo določal iz samega sebe. Le kaj je na tem svetu lahko popolnejšega?«
Te misli iz turškega romana Inštitut za naravnavanje ur Ahmeda Hamdija Tanpinarja (1901–62) ne govorijo o zahodni civilizaciji, vendar sumljivo spominjajo nanjo. Že od tanzimata, niza reform med leti 1839 in 1876, s katerimi so hoteli modernizirati Osmansko cesarstvo in se zaščititi pred zahodnimi ozemeljskimi interesi, je tudi stari imperij, ki ga je na začetku 20. stoletja nadomestila moderna Turčija z Mustafo Kemalom, korenitimi spremembami načina življenja in približevanjem Evropi, kazal klasično podobo birokratiziranega, nepreglednega sistema, v katerem so se bojevale stare sile, zazrte v preteklost, ter nove nacionalistične, vnete za parlamentarni sistem in demokracijo po zahodnem vzoru. Seveda je resnica nastanka sodobne Turčije daleč od teh dveh skrajnosti; tudi Tanpinarjev roman, ki se dotika »dolge tranzicije«, levitve iz stare v novo družbo, teme ne obravnava zgodovinarsko, temveč s kopreno alanfordovskega posmeha, kakor je roman simpatično označila prevajalka Mojca Kranjc – podpisala se je pod natančen, odličen prevod in spremno besedo – popelje bralca po tesnobnosti kafkovskih hodnikov modernega birokratskega aparata – Inštituta za naravnavanje ur.
Zamislite si: hodniki, enaki kot jajce jajcu. Okoli na stotine identičnih vrat. Obiskovalec ste in čutite, da se za njimi dogaja nekaj pomembnega; veste, da boste morali dolgo čakati in posedati na neudobnih, ozkih klopeh, a splačalo se bo, saj skrivnostno dogajanje za vrati prinaša dobro, in za dobro je treba potrpeti. Ste v Inštitutu za naravnavanje ur. O njegovi koristnosti ne dvomite. Po ramenih vas vsake toliko potreplja namestnik namestnika direktorja in odhiti naprej, mimo prvrši tajnica in ves čas blebeta, ure minevajo in vi srečni sedite, ker ste dobili kazen, ki ste si jo že dolgo želeli: kazen za napačno nastavljeno uro. Kar hrepenite po tem, da bi globo čim prej plačali, saj si niste vzeli niti pet minut časa, da bi zaupali velikemu, kakor urna kolesa zapletenemu in skrivnostnemu inštitutu; z vami se seveda nimajo časa ukvarjati »individualno«. Utesnjujoča, absurdna podoba, ki ni brez humorja, je iz Tanpinarjevega romana, ki je kot avtobiografija Hayrija Irdala, soustanovitelja inštituta, satirična tematizacija »evropeizacije« turške družbe. Portret ljudi, ki bi sicer radi bili moderni, a najdejo vsak izgovor, da sami lahko ostanejo tradicionalni, saj se ne znajdejo v neznanem, je v romanu pripeljan v birokratsko skrajnost, v kateri lahko obstaja inštitut za naravnavanje ur z vsemi oddelki, pododdelki, šefi, namestniki, pomočniki, specialisti, administrativnim osebjem, in v katerem dejansko prodajajo meglo; ob tem pa oblastnikom, ki jih izdatno financirajo, uspešno po svoje interpretirajo stvarnost. Z drugimi besedami: laž je dovoljena, če resnice ne moremo dobro videti.
»V tej fiktivni avtobiografiji slehernika, ki ga je iz blata pozabe na val družbene smetane postavil prav inštitut in poveličal sposobnosti, ki jih nikoli ni imel, je mogoče videti preplet treh sumljivo sodobnih konceptov.«
V tej fiktivni avtobiografiji slehernika, ki ga je iz blata pozabe na val družbene smetane postavil prav inštitut in poveličal sposobnosti, ki jih nikoli ni imel, je mogoče videti preplet treh sumljivo sodobnih konceptov – časa in z njo povezani odgovornost in svobodo, večno ponavljajoče se reforme; in koncept laži. »Svoboda se zdi najbolj omejena dobrina na svetu; brž ko se je namreč hoče kdo zares do sitega najesti, morajo vsi okrog njena nujno stradati. /.../ V svojem kratkem življenju sem že sedemkrat ali osemkrat slišal, da je v našo deželo prišla svoboda. Ja, res: čeprav mi nihče nikoli ni povedal, da je spet odšla, je sedemkrat ali osemkrat prišla in vsakokrat smo od veselja vriskajoče stekli na ulice.« Zmeden od toliko svobode, od katerih nobena ne prinaša kakšne večje materialne in duševne ugodnosti, Hayri na najnižji točki svojega življenja spozna pravega modernista, bodočega direktorja Inštituta za naravnavanje ur, Halita Ayarcija; čeprav pripovedovalec opisuje nastanek, življenje in smrt inštituta kot nepotrebnega, prenapihnjenega porabnika proračunskega denarja, veliki piarovski mag Halit Ayarci šele v drugi polovici romana nastopi kot ena najbolj dominantnih književnih oseb; v njem je Tanpinar združil odločnost, pogum, drznost pri igranju z resnico in iluzijo. Simbolično je, da tudi njegova smrt ne more biti »tradicionalna«, ampak se mora ubiti v prometni nesreči. Halitu nekaj malega Hayrijevega znanja o urah da možnost za piarovski napad na politike in občinske funkcionarje, ki začnejo izdatno financirati inštitut.
Halit Ayarci izkoristi čas birokracije kot vladavine uradov, da spodbudi še eno pomembno lastnost takega sistema – nenehno reformiranje. Vedno je tako: kadar se začne nabirati preveč papirjev, ne pa dela, je treba izvesti reformo, pri tem pa je treba vse popisati, arhivirati, ustvariti nove dokumente; in kmalu se zgodi, da je papirjev še več, kot jih je bilo na začetku. Enako velja za direktorje. Zato inštitut deluje kot nujni člen v nujni reformi. Kadrovsko mora biti okrepljen, saj oddelki za spiralo, iglo in sekundni kazalec potrebujejo direktorje, njihove namestnike in strokovno osebje; naj ne bo nič nenavadnega, če je osebje v sorodu. Tudi na težave morajo biti vedno pripravljeni: »Vsepovsod pozivajo k varčevanju in sprejemajo ustrezne uredbe. Če bomo torej morali poseči po takih ukrepih, kaj bomo naredili? Žrtvovali prijatelje in sorodnike? Nikakor. Moje stališče je, da moramo zaposliti nekaj grešnih kozlov.« Delovanje inštituta mora biti skrivnostno in ustvariti je treba vtis, da je družbeno pomembno; tudi če je zato treba napisati izmišljene življenjepise.
Le Hayri Irdal ima velike težave s tem. Nič nima proti redni službi, v kateri nič ne dela in je dobro plačan, vendar je v nenehnih konfrontacijah s Halitom, ki zelo dobro razume ustroj modernega sveta. Hayri vedno težje prenaša iluzijo in prodajanje megle, toliko bolj, ker si mora za potrebe inštituta izmisliti tudi »zgodovinsko osebnost« in o njej pisati resno znanstveno monografijo, ker je njegovo precej mizerno partnersko življenje v javnosti prikazano kot idealno ljubezensko razmerje, saj da svoji ženi Pakize vsako jutro obuje čevlje, igra bendžo in je nasploh nadarjen in razgledan v vseh rečeh sveta. Stekleni zvon laži mu gre na živce, pa vendar: »Sem se pa navadil na laži, saj bi drugače ne mogel nikomur podtakniti tega ponarejenega denarja, ki se mu reče moje življenje. Ljudje so me hoteli takega. Bil sem lažnivec.« Laž, na kateri je Halit Ayarci utemeljil institucijo, ki sčasoma postaja velika in neobvladljiva, je pravzaprav v svetu, v katerem radi govorimo o nezanesljivosti resnice, ena od legitimnih metod, s katero je mogoče vladati, nadzorovati, pridobivati sredstva, vzbujati ugodje in srečo množic ...
In zakaj ukinejo tako koristni inštitut? Ker se je Halit Ayarci ubil v prometni nesreči? Ker je javnost postala nenaklonjena in je prepoznala absurdnost njegovega poslanstva? Ker Hayri Irdal težko živi kot nekdo, kar v resnici ni? Ne: ukinejo ga zato, da bo v neki lepši prihodnosti, ko bomo še devetič ali desetič radostno stekli na ulice in pozdravili prihod nove svobode, zaživel nov, še popolnejši, še učinkovitejši birokratski sistem. Tedaj lahko ponovimo Hayrijeve besede: »Ko je bila stvar urejena, sva se podala v sobo za namizni tenis, da bi potratila malce časa na Inštitutu za naravnavanje ur, katerega pravi, še več, edini cilj je bil prihranek časa.«
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
