Zbogom, oporečniki
Janko Kos: Ideologi in oporečniki. Znanstvena založba FF, Beletrina. Ljubljana 2015, 219 str., 24 €
23. 03. 2016
To bo – iz zdaj že obče znanih razlogov – (tudi) moja zadnja kritika za Poglede. Priznam, da mi je ob tem precej nelagodno. Pa vendarle: bi bilo mogoče za dokončno slovo od časopisa najti primernejše literarno delo, kot so prav Ideologi in oporečniki, druga »knjiga spominov«, ki jo je spisal Janko Kos? Bržkone ne. Prav zato, zaradi te prikladnosti, je prišla kritika tega besedila na vrsto šele zdaj – in ne, kot je bilo sprva zamišljeno, ob koncu preteklega leta.
Ideologi in oporečniki so še tolikanj bolj kot prva knjiga tega »avtobiografskega«, »spominskega« pisanja, Umetniki in meščani, analitičen prikaz kulturnega dogajanja v nekem obdobju (nekako od časa po vojni do smrti Jožeta Pučnika leta 2003), ki ga Kos z značilne, jasne politične in svetovnonazorske pozicije veže na širšo družbenopolitično klimo istega obdobja.
Šele s pozicije bralke, ki je seznanjena z obema knjigama Kosovih spominov, lahko razumem, čemu je avtor sam svojo prvo knjigo, ki je – to še vedno trdim – prežeta s politiko in političnim, dojemal kot bolj osebno in, pravzaprav, celo apolitično. Umetniki in meščani se namreč vsega družbenega (in tako tudi politike) dotikajo predvsem prek Kosovih (mestoma precej bežnih) opazk, ki so vsekakor zaznamovane z njegovimi nazori in prepričanji (da, tudi političnimi) ter skozi Kosove klasifikacije lastnih sodobnikov, ki jih je avtor vselej predstavljal prav prek nekaterih značilnih točk, kot so družbeni položaj, svetovnonazorska prepričanja, politična orientacija, odnos do katolištva ipd., kar so, seveda, označevalci, ki nikakor niso neodvisni od politike, predvsem pa ne od družbenega.
A navkljub temu lahko priznam, da je ob Umetnikih in meščanih mogoče dobiti občutek, da gre za spomine neke konkretne osebe, posameznika, za mestoma precej intimne popise neke življenjske poti. Perspektiva je vsaj deloma tudi sorodna perspektivi otroka, kar je razumljivo, glede na to, da Kos v prvi knjigi popisuje svoje otroštvo in mladostna leta, kar vsaj v določeni meri vpliva na to, da je dogajanje bolj osebno in manj družbeno; otroštvo in otrokova vloga v družbi sta seveda redkeje družbeno kontekstualizirana, ker otrok običajno ni (in tako tudi ni bil Kos) enako javen, družbeni agens, kot je to lahko odrasel posameznik. Kos v prvi knjigi svojih spominov tako predvsem popisuje vznike svojih zanimanj za literaturo, svoje družinsko ozadje ter – navsezadnje – piše tudi o svojem odraščanju, svojih izkušnjah; imamo (čeprav manj kot v klasični avtobiografiji ali bolj sentimentalno spisanih spominih) občutek, da sledimo njegovi življenjski poti: vzgoji, ki sta mu jo nudila starša, njunim zanimanjem in interesom, pa tudi Kosovemu šolanju, zorenju, dogodkom, ki jih je družina doživela med vojno itn.
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
V Ideologih in oporečnikih, na drugi strani, je intimno osebnega zgolj za drobec; Kosovo pisanje je še vedno prvoosebno, v besedilu pa je povsem mogoče prepoznati jasno držo, ki jo Kos zavzema do dogajanja, ki ga popisuje. Avtor je v tej drugi knjigi lastnih spominov predvsem agens, delujoči subjekt v konkretnem družbenem okolju, čigar osebna zgodba, intimni doživljaji ipd. niso bistveni in tako tudi niso predstavljeni (oz. resnično le izjemoma, kadar so družbeno relevantni). Kos pripovedi ne gradi okoli svojega lika, temveč sebi in svoji poklicni poti odmerja enakovreden delež prostora – v delu dobijo mesto tudi drugi, morda vsaj v političnem smislu bolj osrednji akterji, na like katerih se Kos naslanja, ko izgrajuje to, kar bi sama poimenovala za nekakšen spominski, »nežen«, rahlo oseben popis kulturnozgodovinskega dogajanja.
Ideologija, ideologiji ali ideologije?
Kos začenja Ideologe in oporečnike z »novim življenjem«, z življenjem študenta. Prelom od »poprejšnjega življenja« se najbolj jasno kaže prav z omenjenim novim umeščanjem Kosove lastne osebe v družbeno sredino, pa tudi z nekakšno prenovljeno, samozavestnejšo refleksijo. Kos se v začetku Ideologov in oporečnikov kot študent seznani s starosto primerjalne književnosti na slovenskem, z Antonom Ocvirkom, ki ima nato v prvem delu spominov pomembno vlogo, hkrati pa začne Kos že uvodoma analizirati stanje na Filozofski fakulteti, reflektira metodologije, ki se v tistem času uporabljajo na področju komparativistike, filozofije, slovenistike. Tako že uvodoma, s pozicije študenta, pretresa diskurz slovenskih akademskih krogov, poskuša kontesktualizirati pristope in metode, ki se uporabljajo v slovenskem prostoru, z evropskimi ter že v tem akademskem diskurzu in v splošnem javnem govoru profesorjev s filozofske fakultete prepoznava politično zaznamovanost, v najboljšem primeru nekakšno previdno, navidezno nezaznamovano nevtralnost. Pri tem Kos večkrat poudari neavtonomnost univerze; na učne načrte, programe, uporabljane metodologije, nabor profesorjev itn. je vplivala komunistična povojna oblast.
Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev: do oblasti je – kot številni drugi njegovi sodobniki – kritičen, vendar v nasprotju z nekaterimi drugimi intelektualci v političnem smislu nikoli aktivneje ne deluje. Konkretnejši je, ko nanese na literaturo in umetnost: tu jasno pokaže, katerim praksam je naklonjen ter katere zavrača, in ne omahuje, ko mora nastopiti kot oster literarni kritik; ne glede na to, komu bi se utegnil zameriti (tudi če političnim veljakom). Čeprav Kos, kot rečeno, svoje pozicije ne prevpraša, temveč si jo zgolj »vzame«, hkrati dovolj prepričljivo oriše dogajanje na področju kulture in umetnosti ter izvajanje pritiskov, ki si jih je privoščila oblast, s čimer lahko bralec dobi občutek tudi za konkretne načine, na katere je v drugi polovici 20. stoletja v Sloveniji oblast posegala v umetnost, ter prepoznava mehanizme, po katerih je delovala. Vsekakor je ta pogled dobrodošel in več kot zgolj nujen; nereflektiran odnos do katerekoli oblasti ne more producirati naprednega diskurza in ne more preprečiti ponavljanja napak, ki so bile v zgodovini že zagrešene.
Na drugi strani pa lahko – tudi zato, ker se Kos večkrat izreče tudi neutemeljeno ali preveč enostransko – prepoznavamo tudi simptome, slepe pege v mišljenju »oporečnikov« (ki so bili, da ne bo pomote, seveda več kot le nujno gibalo kulturnopolitičnega življenja), kar naposled privede do pripoznanja stanja, ki ni (bilo) simptomatično le za tedanji, temveč tudi za zdajšnji čas. Gre za soobstoj ideologij, ki so med seboj izključujoče se, ker so vzpostavljene na dogmah, ki se med seboj izključujejo, med »temi« in »onimi« ideologi pa tako nujno vlada brezno, ki ga ne morejo prečiti, ker dogme, na katerih ideologije temeljijo, ne omogočajo odstopanj od norme.
Konec kulturnih revij
A kakor se že zdi, da se je nemogoče izogniti ideološkosti oziroma da je tudi vsakršno oporečništvo utemeljeno na neki ideologiji, ki mu predhaja, je lahko le tako stanje, se pravi stanje permanentnega soočanja in sopostavljanja različnih ideologij, kakorkoli plodno oziroma lahko pomeni kakršnokoli družbeno gibanje.
V tem smislu je pomenljiv popis stalnih vznikanj, vzpostavitev in ukinitev kulturnih revij v Ideologih in oporečnikih. Komunistična oblast je namreč vsakršno obliko svobodnega izražanja v umetnostih (vključujoč literaturo), v kritiških zapisih in družbenih refleksijah nemudoma ukinila. Je pa – in to je bistveno – vselej na novo podprla nov medij, znotraj katerega se je znova vzpostavila potlačena kritika. Šlo je torej za nekakšno kolobarjenje, ki je vselej pometlo s kakšnim akterjem in prineslo kakšnega novega, vendar pa je oblast kljub temu vseeno dopuščala vsaj te vznike, ponujala sredstva in kulturo – to ni nebistveno – jemala resno.
S tem merim na dejstvo tedanje situacije, da je imela vsaka akcija tudi svojo reakcijo. Zagotovo namreč drži, da je ukinitev revije iz političnih razlogov ali pa celo zaporna kazen piscu, ki izrazi kritiko oblasti, jasen indikator, da gre za družbo, v kateri je svoboda govora relativno nizka, zlasti ob upoštevanju, da ni bilo bistveno le, da bi pisci zagovarjali socializem, pri čemer je bilo seveda pomembno tudi, kakšen socializem so zagovarjali oz. kakšnemu so nasprotovali, kar samo na sebi kaže na določeno politično zavest in – paradoksalno – na nujo premisleka političnega sistema.
Danes, na drugi strani, končujem zadnjo kritiko za Poglede. Ne odhajajo zato, ker bi bili preveč politično ostri (kritika v njih je bila, bodimo iskreni, precej nežna), temveč zato, ker je trenutno ministrstvo za (tudi) kulturo skupaj z MOL presodilo, da v Sloveniji ne potrebujemo niti enega tiskanega medija, posvečenega zgolj kulturi in namenjenega širši publiki. Pogledi se ukinjajo, ker trenutna oblast v kulturi ne prepoznava pomembnega družbenega diskurza. Ukinjajo se, ker je ena izmed ideologij tolikanj močnejša od drugih. (Kar je hudo. Pomislite kako daleč stran smo od konca ideologij.)
Zato … zbogom, oporečniki.
Pozdravljeni na aleji enoumja.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
