V iskanju prvinskosti
Janez Ramoveš: Skuz okn strejlam kurente. Cankarjeva založba, Ljubljana 2012, 96 str., 22,95 €
02. 05. 2013
Pesniška zbirka Skuz okn strejlam kurente, za katero je Ramoveš lani prejel Jenkovo nagrado, je sestavljena iz treh delov, naslovljenih Plašenje vran in drugi rituali, Solo in Sveti ritmi. Trije cikli so uglašeni na različna časovna obdobja – na predpreteklost, preteklost in sedanjost, ki se že zazira tudi v prihodnost.
Prvi cikel že s svojim naslovom sporoča neko časovno distanco, hkrati pa uvaja lirski subjekt, malega, nepoučenega kmeta. Gre torej za čas, v katerem je bila izjemno pomembna obrednost, ritualnost, človek pa je živel v stiku z zemljo. Eden osrednjih motivov v tem ciklu je njiva, ki označuje majhen kos zemlje, od katerega je odvisno človekovo preživetje. Lirski subjekt tega cikla je z naravo povezan povsem primarno, njegova opravila so preprosta, v ospredju je delo, ki zagotavlja hrano, povsem preprost življenjski ritem, v katerem ni nič odvečnega. Upesnjeni svet še pozna Boga in zaupa vanj.
V ciklu Solo se razkriva povsem drugačna podoba sveta, v katerem je Bog mrtev, ljudje pa drug drugemu krvniki. Postavljen je v čas druge svetovne vojne, lirski subjekt pa ostaja nespremenjen; majhen preprost, kmečki človek vojne ne razume, nikakor se ne more umestiti v njegov horizont dojemanja sveta. Skozi pesmi se izpovedujejo groza, strah, predvsem pa to popolno nerazumevanje nasilja, nerazumevanje »višje ideje« in cilja.
»Ramoveš spregovori na svež, nenavaden način, svoj narečni jezik pa prepričljivo umešča v visoko literaturo.«
Tretji cikel se vrača k prvinskosti, ki pa je zdaj, v svetu po apokaliptični preteklosti, nemogoča. Besede, ki so bile prej domače in naravne, so izginile, pripoveduje ena od pesmi, človekov svet postaja abstraktnejši, težje določljiv in zmeden, kar se pozna tudi v podobah, ki jih niza lirski subjekt. Nove podobe so postale mnogo bolj hermetične, zapletene, mnogokrat neujemljive. Prebuja se nekaj nenaravnega, v hlevih rastejo kaktusi, psi spregovorijo, besede izginejo, mišljenje postaja abstraktno, človek se odmika od narave, v svojem bistvu pa vendarle ostaja enak, nespremenjen.
Dramaturški lok pesniške zbirke je tako jasen, sporočilnost je močna in jasna, kar je v pesniški zbirki sveže in drugačno, je pisanje v poljanskem narečju, ki pa nikakor ne učinkuje neprimerno in ne odvzema umetniške vrednosti pesniškemu jeziku; ravno nasprotno, deluje sveže in naravno, prav zato, ker nas še približa specifičnemu lirskemu subjektu. Jeziku in narečni govorici se prilagajajo tudi podobe, metafore in sam horizont mišljenja, kar konkretno pomeni kratke verze, preprosto metaforiko in jasno, prvinsko mišljenje , v katerem pa se v resnici odkriva izjemna globina.
Tisto, kar se skriva pod pesmimi iz zbirke Skuz okn strejlam kurente, so namreč osnovna eksistencialna vprašanja o (ne)smislu bivanja, o nedoumljivosti vojne in zmedi ter izgubi občutka varnosti, ki vse bolj preti sodobnemu človeku, kajti vojna in njene grozote so človeka za vedno spremenile. Nemogoče se je vrniti k naravnemu ritmu in notranjemu miru iz predpreteklih časov, danes smo nujno obsojeni na nove arhetipe, ki jih je soustvarila krvava zgodovina. Človek visi v niču, ne da bi se znal orientirati, ne da bi še znal osmisliti življenje s preprostim obdelovanjem zemlje ali najti mir v molitvi.
V vojni je bila zatrta človekova naravnost, kajti v vojni ni ničesar naravnega in v vojni je umrl tudi Bog. Svet, v katerem zdaj živi človek, je prazen in alogičen, mišljenje človeka postaja sočloveku neznanka. Kolektivna zavest postaja kolektivna grenčica, človek pa je vse manj vpet v kolektiv, (p)ostaja osamljeni posameznik. O teh vprašanjih spregovori Ramoveš na svež, nenavaden način, svoj narečni jezik pa prepričljivo umešča v visoko literaturo.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
