pisma bralcev
Sabotirana in razvrednotena denacionalizacija
Zdenka Goriup, Ljubljana
04. 12. 2012
Najizrazitejši politični posmeh samostojni, demokratični in po Ustavi Republike Slovenije pravni državi je 21-letno izvajanje Zakona o denacionalizaciji, saj se poleg dolgotrajnosti ves čas kaže v mnogih pravnih, moralnih, materialnih in drugih nepravilnostih, namernih zmotah in spodrsljajih, nedoslednostih, manipulacijah, v kršitvah ustave ter drugih zakonov, seveda na račun denacionalizacijskih upravičencev.
Pa ne samo to. Povojni razlaščenci in njihovi zakoniti dediči, kot tudi mnogi, s to travmo neobremenjeni državljani sploh ne morejo dojeti, da mineva že 21 let, od kar je bil pod vlado slovenskih demokratskih strank (Demos) 29.11.1991 sprejet Zakon o denacionalizaciji (ZDEN), ki velja za poseben zakon – Lex specialis. Z njim je bila uzakonjena pravica do poprave političnih, pravnih, moralnih in materialnih krivic, ki jih je povzročil bivši totalitarni režim. Ta uzakonjena pravica je pomenila in še vedno – kljub gospodarski krizi – pomeni vrnitev zasebnega premoženja, ki je bilo po l.1945 v imenu “revolucionarne preobrazbe družbe” in v imenu “obračuna z osebami, sovražnimi takratnemu režimu” na zelo hitre, krute in perfidne načine nasilno odvzeto.
Zato je zaradi vseh znanih povojnih dogodkov nasproti zdaj nepojmljivi dolgotrajnosti vračanja premoženja toliko bolj nujno, da se v našem spominu ohranijo besede Edvarda Kardelja, ki je kot predsednik posebne zvezne komisije za izvedbo nacionalizacije zapisal: “Priprave so bile sicer dolge, zato pa obsežne, dobro prikrite in temeljite, tako da je bila vsaka sabotaža nemogoča in so bila vsa podjetja v državi prevzeta istega dne in skoraj isto uro.” In še to: “Ko so na dan nacionalizacije prišle v podjetja komisije, niso imeli njihovi lastniki časa odnesti niti pisalnih strojev.” Sic!
Spomniti pa se moramo tudi, da se je Slovenija že z Ustavnim zakonom o osamosvojitvi in neodvisnosti RS zavezala, da bo poleg drugih temeljnih človekovih pravic spoštovala tudi pravico do nedotakljivosti lastnine.
Danes mnogi denacionalizacijski upravičenci vedo, da je ta zaveza glede nevrnjene lastnine še vedno selektivna in to zaradi interesov (in intervencij) države, lokalnih skupnosti, posameznih političnih in gospodarskih vplivnežev ter tistih, ki se hočejo za vsako ceno še v zadnjem trenutku dokopati do delov zaplenjenjega, nekoč zasebnega premoženja. Zato je boj denacionalizcijskih upravičencev za svojo lastnino toliko bolj trdovraten in zato je upravičeno njihovo vprašanje, kdaj bo država dokončno reprivatizirala vso še nevrnjeno lastnino, ki je razpršena med zavezanci za vrnitev – državo, privatiziranimi podjetji, v stečajnih masah, v Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, kot odškodnina v Slovenski odškodninski družbi itd., saj slišimo politike in gospodarstvenike, da teče že zadnji krog privatizacije.
Poudatiti moramo tudi, da je to brezobzirno zavlačevanje dokončanja ZDEN v direktnem nasprotju z določilom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (odločanje oz. sojenje v razumnih rokih), ki jo je skupaj s protokoli ratificirala tudi Republika Slovenija. In je prav tako tudi v nasprotju z Resolucijo 1096 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 27.6.1996, ki govori o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših totalitarnih (tudi komunističnih) sistemov, enega najpombnejših dokumentov, ki so ga podpisale tudi države v tranziciji, vključno Slovenija.
Zanimivo in skoraj pozabljeno je, da je bila ta Resolucija po podpisu še 2 leti shranjena v predalih naše takratne oblasti, ki ni bila pripravljena izvajati njenih načel. Zakaj je bila skrita, bo morda kdaj pojasnil Borut Pahor, eden od treh podpisnikov s slovenske strani.
Denacionalizacijskim upravičencem je jasno, da je za zavlačevanje denacionalizacije kriva predvsem tranzicijska levica, ki je od vsega začetka nasprotovala vračanju premoženja ter na vse načine ovirala in zavirala postopke. Kriva je za lastnino, ki bo morda za vedno ostala nevrnjena, za podcenjeno vrednost vrnjenega premoženja, za vse, kar je (in bo) vrnjeno za dolgo časa le v last, ne pa tudi v posest (stanovanja, premična dediščina, itd.), za vsa ponižanja in trpinčenja predvsem starejših ljudi, pred in v času denacionalizacije, ter za razširjeno hujskaško propagando proti vračanju premoženja.
Nesporno je krivdo iskati tudi v negativnem odnosu Drnovškove in Ropove vlade do te zakonske obveze Slovenije, ki sta dopustili nenadzorovano vodenje denacionalizacijskih postopkov na vseh ravneh v dolgih in nepojasnjenih rokih.
Poleg izvršilne oblasti pa sta za zlorabo lastninskih pravic in s tem kršitev ter omejevanje osnovnih človekovih pravic odgovorni tudi zakonodajna in sodna oblast, saj z nenehnim vračanjem pritožb upravičencev na prvo stopnjo odločanja sodišča namerno podaljšujejo postopke ad infinitum, namesto, da bi že drugostopenjski pritožbeni organi meritorno odločali o zadevah.
Pomemben delež pri nasprotovanju vračanja premoženja oz. pri njegovem zaviranju imajo ves čas nekatere politične stranke (ZKS oz. SD in LDS), torej politični oz. ideološki dediči povojnih razlaščevalcev in od leta 1991 poslanci levih strank. Svoj delež pri nasprotovanju pa imajo tudi mnogi podporniki bivšega režima, ki še vedno bedijo nad nevrnjenim premoženjem ter tudi mnogi posamezniki, ki delujejo skrito in je njihov vpliv močnejši od ustave in zakonov.
Med izvajanjem ZDEN sta Drnovškova in Ropova vlada sprejeli več nezakonitih in neustavnih sprememb osnovnega zakona – torej retrogradno – zaradi katerih so bile in so kratene temeljne človekove pravice, tudi in predvsem zaradi kršitve načela povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS.
V zvezi z naknadnim spreminjanjem temeljnih načel ZDEN je Ustavno sodišče RS v odločbi št. UI.121/97, Ur.l.RS 347/97 še posebej povdarilo, da je “ZDEN kot tranzicijski zakon glede na svoj namen sistemski zakon, v katerem so bila jasno opredeljena osnovna načela procesa denacionalizacije, ki se v skladu z načeli pravne države lahko spreminjajo le, če so podani pogoji in okoliščine, ki zadostijo kriterijem najstrožje ustavno-pravne presoje.” In še v isti odločbi: “Naknadna uvedba pravnega sredstva zoper pravnomočne odločbe predstavlja poseg v načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti, ki sta zagotovljenih z določbo Ustave RS, da je Slovenija pravna država.”
Naštejmo nekaj primerov, ki so v 20 letih drastično razvrednotili premoženje denacionalizacijskih upravičencev oz. zaradi katerih ga mnogi še vedno nimajo v celoti v lasti:
Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (LPP) je bil sprejet marca 1992, februarja 1993 pa je bila ustanovljena Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo, ki je imela prednostno nalogo – dokončanje privatizacijskih postopkov. Denacionalizacijski upravičenci so morali za zavarovanje svojega lastninskega zahtevka med dec. 1992 in jul. 1993 vložiti predlog za izdajo začasne odredbe (mnogi upravičenci, predvsem tisti iz tujine, niso za to “dolžnost” niti vedeli in jo niso mogli realizirati). Upravni in sodni organi so začasne odredbe, ki so opredeljevale deleže upravičencev pri podjetjih izdajali prepočasi ali z zamudo, ali pa sploh ne, medtem, ko je Agencija postopke privatizacije pospešeno izvajala, nekatere celo nezakonito. Agencija je z delom zaključila okoli leta 1999, tako da mnogi upravičenci niso prišli do svojih zakonitih upravičenj, ki jih terjajo še danes. Lahko le ugibamo, zakaj se ni realiziralo logično in pošteno pravilo – najprej denacionalizacija kot 1. faza privatizacije, šele nato lastninjenje podjetij.
Od leta 1996 velja tudi Sprememba odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen za nacionalizirano premoženje, ki je močno spremenila pogoje restitucije premoženja. Gre namreč za spremembo obračunavanja vrednosti odškodnin oz. kupnin za prisilno arondirana zemljišča ali drugo odvzeto premoženje v obdobju 1946 – 1965. Vrednost odškodnin se je obravnavala v ameriških dolarjih (USD), ki je bil v obdobju 1.1.1963 do 25.7.1965 po uradnem tečaju Narodne banke Jugoslavije vreden 750 dinarjev (Din). Po tem tečaju so se izplačane odškodnine za npr. odvzeta zemljišča gibale med 4 in 18% in ker niso dosegle 30% realne vrednosti, so bili pravni posli po ZDEN nični.
Od kar pa je bila 14.6.1996 izdana Sprememba, velja za gornje obdobje nova vrednost, tj. 1 USD = 300 Din. Od tu dalje so vse pogodbe močno presegale v ZDEN postavljeno mejo 30%. Razlaščenci, ki so bili obravnavani po letu 1996, so prišli v diskriminatoren položaj proti tistim, ki so dobili zemljišča nazaj pred to spremembo, saj se od zdaj dalje vračal le proporcionalni del zemljišč, ki je bil v mnogih primerih manjši tudi do 60%. Najbolj so s to perfidno politično potezo prizadeta območja, kjer so bile arondirane velike površine kmetijskih zemljišč. Ta “umetno prigrabljeni” višek zemljišč, ki se ne vrača lastnikom, si je vzel paradržavni Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.
Nadaljni primer drastičnega spreminjanja pravil v teku izvajanja ZDEN je Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDEN, t.j. ZDEN-B (Ur.L.RS štev.65/98), ki ga je tranzicijska levica sprejela 7.11.1998. Osnovni ZDEN je v 9. členu določal, da je denacionalizacijski upravičenec vsakdo, ki je bil ob odvzemu premoženja jugoslovanski državljan. Tako se je ta člen izvajal (s slovenske strani) od decembra 1991 do novembra 1998, ko je začela veljati novela ZDEN-B, v kateri se zahteva vzajemnost – recipročnost. Ta določa, da je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v njegovi državi. In ker zahtevane recipročnosti med bivšimi jugoslovanskimi republikami ni, je Slovenija z uveljavitvijo novele ZDEN-B prenehala vračati premoženje zlasti hrvaškim državljanom, Hrvaška pa slovenskim državljanom premoženja, ki se nahaja na Hrvaškem tako ali tako še ne vrača.
Ta diskriminatorni in neugledni ping-pong, ki se ga gresta Slovenija in Hrvaška na račun izigranih državljanov, je vreden vsega obsojanja.
Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije (ZLRP) je Pahorjevo vlado, njena ministrstva (pravosodno, zunanje, notranje) in Pahorja osebno v preteklih letih javno pozivalo, naj ob pripravah za arbitražni sporazum in ob problemu NLB sproži pri hrvaških oblasteh tudi ureditev te vzajemnosti, vendar nismo dočakali niti enega njegovega odziva.
Nov retrogradni in nezakonit poseg v postopke denacionalizacije, ki je bila z nastopom Pahorjeve vlade prekinjena, se je zgodil, ko je konec leta 2010 Slovenska odškodninska družba (SOD) na vse upravne enote v Sloveniji poslala dopis, v katerem zatrjuje, da osebe, izgnane po 2. svetovni vojni iz Slovenije v Avstrijo, ki so pridobile avstrijsko državljanstvo pred letom 1961, ko je začela veljati Finančna pogodba in pogodba o izravnavi med Nemčijo in Avstrijo – t. im. Sporazum iz Badkreuznacha (Zvezni uradni list št. 283/1962), niso upravičenci do denacionalizacije njihovega zaplenjenega premoženja v Sloveniji.
Kljub začetim postopkom denacionalizacije pred leti in že nekaj pravnomočno vrnjenega premoženja izgnanim osebam ter več uradnim potrdilom avstrijskega Ministrstva za finance, da izgnane osebe od avstijske države niso dobile odškodnine, niti je niso imele pravico dobiti, je SOD z dopisi na vse upravne enote zahtevala zaustavitev denacionalizacisjkih postopkov, saj zatrjuje, »da se upravni organ pri reševanju predhodnega vprašanja v zvezi z odškodnino od tuje države ne more opreti zgolj na pojasnila tujih organov, pač pa mora to sam ugotoviti z razlago mednarodne pogodbe oz. sporazuma.«
Združenje lastnikov razlaščenega premoženja (ZLRP) je bilo v lanskem letu seznanjeno, da je Oddelek za mednarodno pravo pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Avstrije slovenskim vladnim organom poslal seznam zakonov (Aide memoire), ki jih je Avstrija sprejela v letih 1961-76 z namenom, da omili socialno stisko izgnancev, vendar noben od teh zakonov, vključno s Sporazumom iz Badkreuznacha, ni omogočal kakršne koli odškodnine izgnancem za odvzeto premoženje v matični državi.
Slovenska odškodninska družba kljub pisnim stališčem avstrijskih oblasti nadaljuje z blokado vračanja premoženja, saj se opira na naročeno strokovno mnenje dveh pravnikov s Pravne fakultete v Ljubljani Denacionalizacija in odškodnina od tuje države, ki je po strokovnem mnenju Lex Europea – Inštituta za pravo Evropske unije (Maribor, oktober 2011) strokovno napačno, saj je potrebno pravo razlagati tako, kot ga razlagajo v matični državi, in ne tako, kakor ga razlagajo slovenski organi. Skratka: avstrijsko pravo se mora razlagati enako, kot ga razlagajo avstrijski organi.
Zakaj Slovenska odškodninska družba ne uporablja strokovnega mnenja Inštituta za EU pravo, ki je enako avstrijski razlagi? Morda zato, ker je po 20 letih denacionalizacije izbrskala 50 let star sporazum med dvema tujima državama (Nemčijo in Avstrijo) in ga namerno napačno tolmači zato, da bi po 65 letih izkoriščanja nacionaliziranega premoženja Slovenija namesto plačila odškodnine ponovno udarila po žrtvah, ki jih je komunizem brutalno pahnil v tujino?
Nadomestna zemljišča – nova diskriminacija SKGZ.
Zakon o denacionalizaciji ureja problematiko dodeljevanja nadomestnih zemljišč v last in posest upravičencem, kadar le-ti iz različnih vzrokov ne morejo dobiti vrnjenih svojih podržavljenih zemljišč.
Najprej se morata upravičenec in zavezanec, tj. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG) sporazumeti o obliki nadomestne nepremičnine: ali nadomestno zemljišče ali odškodninske obveznice SOD. Če ponujeno nadomestno zemljišče upravičencu ne odgovarja (ker je npr. močno oddaljeno od odvzetih zemljišč, ali manjvredno po bonitetnem razredu itd.), ga upravičenec lahko odkloni. SKZG ponudi še enkrat drugo površino in če upravičenec tudi to odkloni, izgubi pravico do nadomestila v celoti!
Pri dodeljevanju nadomestnih zemljišč je vseskozi deloval »sistem visokega prevrednotenja« skladovih zemljišč, kajti nacionalizirana zemljišča so se ocenjevala po katastrskem vrednotenju v času odvzema, nadomestna pa v času vračanja. Ta sistem izračunavanja razlik je pomenil v posameznih primerih tudi 75% izgube vračanja površin za upravičenca. Taka praksa SKZG je trajala do sredine leta 2010, ko se je SKZG nenadoma odločil, da bo prekinil z dodeljevanjem nadomestnih zemljišč in upravičence obvestil, da »ob zaostrenih pogojih poslovanja in upoštevanju načela gospodarnosti in ekonomičnosti, sklepanje sporazumov o dodeljevanju nadomestnih zemljišč ni več mogoče«. Ko pa je SKZG kasneje upravičencem le ponudil nadomestna zemljišča, so bila to le še manjvredne, obrobne in nesklenjene površine in s tem je bila de facto onemogočena tovrstna oblika restitucije.
Tako samovoljno, nepošteno in ignorantsko ravnanje SKZG je v nasprotju z določili veljavnega ZDEN in predstavlja za upravičence, ki so, ne po svoji krivdi, obravnavani šele po 20 letih veljavnosti ZDEN, novo diskriminacijo.
72. člen ZDEN
Ko denacionalizacijski upravičenci dobijo vrnjeno premoženje v naravi (zemljišča, gozdove, stanovanjske in druge objekte) lahko po zakonu zahtevajo preko sodišč odškodnino za nezmožnost uporabe lastnine od veljavnosti ZDEN (1991) do pravnomočnosti odločbe upravnega organa o vrnjeni nepremičnini. Sodišča, ki obravnavajo takšne zahtevke, imajo zakonsko podlago v 11. odstavku 72. člena ZDEN. Gre za nadomestilo, povračilo oz. odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oz. z njo upravljal v najemnem razmerju. Pravna narava zahtevkov je torej specifična in ne gre za klasično odškodnino, niti ne gre za nekakšne »obogatitvene« zahtevke. Upravičenci smatrajo, da je ta 72. člen tisto določilo Zakona o denacionalizaciji, ki zavezance sili k čimprejšnji vrnitvi premoženja. Zamude pri vračilu premoženja pa zakrivijo zavezanci, upravne enote in sodišča in tem zamudam še po 20 letih ni videti konca. Zato bodo upravičenci pri svojih zakonitih zahtevkih vztrajali, ne glede na stroške za uveljavitev te pravice, ki padajo na njihova ramena (odvetniki, cenitve, itd.).
Državni organ, zadolžen za izvajanje denacionalizacijskih postopkov bi moral voditi tudi evidenco nad postopki po 72. členu ZDEN, saj pomeni vsako podaljševanje oz. izgovori o nezmožnosti plačila (oba Sklada in drugi zavezanci) preprosto izigravanje zakonodaje, pravne države in predvsem denacionalizacijskih upravičencev.
Zakon o zaključku denacionalizacije.
Janševa vlada je spomladi 2008 pripravila zakon o zaključku denacionalizacije, ki naj bi pospešil in dokončal eno najdaljših tranzicijskih zgodb v Sloveniji. Zakon je bil v Državnem zboru izglasovan, nato pa je Državni svet na izredni seji na zakon sprejel odložilni veto in v drugo zakon v Državnem zboru ni bil potrjen. Predlagani zakon je sledil Ustavnemu sodišču, ki je opozorilo, da nedokončana denacionalizacija ogroža načela pravne države, poleg tega pa povzroča materialno škodo Sloveniji iz več vidikov. Tega večni nasprotniki denacionalizacije in prvorazredni hujskači nočejo vedeti, niti tega, da bodo odgovorni za oviranje in zaviranje denacionalizacijskih postopkov ter za materialno škodo, ki jo bo morala Slovenija poravnati za upravičene odškodninske zahtevke. Združenje lastnikov razlaščenega premoženja se je 4.3.2008 z ogorčenjem odzvalo predsedniku državnega sveta Blažu Kavčiču zaradi sklica izredne seje DS, ki ne samo, da je preprečila dokončanje za pravno državo nevredne tranzicijske zgodbe, ampak je bila izkoriščena za vzbujanje sovraštva in nestrpnosti v slovenski javnosti ter širjenja laži o »denacionalizacijskih tajkunih«!
Navedeni primeri zavlačevanja seveda niso vsi. Omenjeni so le najbolj izstopajoči. Upravičenci so konfrontirani tudi s čisto subjektivno izraženimi odpori in nesimpatijami pri uveljavljanju svojih zahtev za vrnitev premoženja, saj je ustvarjena klima, ki upravičence obravnava kot parazite, ki zajedajo državno premoženje in se tako okoriščajo z nečim, do česar naj ne bi bili upravičeni. Noče se upoštevati, da upravičenci v nobenem primeru ne dobijo in niso dobili realne vrednosti za odvzeto premoženje, vendar pa vračilo v veliki meri pomeni moralno zadoščenje za prestane krivice.
Uradni podatki, da je le še slab odstotek denacionalizacijskih zahtevkov ostal nerešen in da je zato denacionalizacija tako rekoč zaključena ter da ne prestavlja resnega problema, ne drži. V tem navedenem odstotku so zajeti tudi nekateri »veliki« primeri, ki jih je država odrivala za konec denacionalizacije. Problematika nezaključene denacionalizacije je še kako živa in relevantna ter predstavlja resno oviro za verodostojnost naše države, tako navznoter kot tudi – in zlasti – navzven, česar se mora tako sedanja kot prihodnje vlade dobro zavedati in ukreniti vse, da se zakonske obveze čimprej dokončno izpolnijo.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
