O delovanju znanstvene oblasti
Notranji eksodus inteligence
21. 03. 2016
Begunstvo (begunke, begunci, begunski val, begunska kriza), v medijih od lanske jeseni statistično verjetno najbolj izpostavljen pojmovni aparat, ima poleg pripoznanega še drugi pomen, navezujoč se na domačijsko prebivalstvo. Razumem ga kot notranje begunstvo, oziroma z nekoliko bolj impresivnim pojmovnim parom – notranji eksodus.
Ima različne oblike, vse od sodobnih različic prislovičnega slovenskega vrtičkarstva in »ždenja«, kot se je izrazila trenutno že preutrujena kolegica sociologinja v opisu lastnega stanja, do depresivnih mentalno-čustvenih osamitev in drugih podobnih odklopov. Pojav ima skupaj s pospeševanjem dejanskih in namišljenih obsednih stanj v državi (denimo »fašizacija« politike in družbe na eni in begunstvo kot nedrje kriminala na drugi strani) usodne razsežnosti.
Notranji eksodus bolj ko ne izostaja iz družboslovnih in humanističnih raziskovalnih analiz, četudi ima že obseg družbeno-kulturnega pojava. Navedeni manko je vpisan v delovanje oblasti, tokrat znanstvene, ki sestoji iz enakih neformalnih notranjih načel in načinov delovanja. Tudi prva poklicana k ustvarjanju novih pojmov in sledljivih idej, prepričljivih razmislekov, zasnutkov prenovljenih stvarnosti, humanistika, izkazuje podložnost s prilagoditvijo raziskovalnemu režimu. Podreditev se najbolj očitno kaže v razcepu med lastnimi družbenokritičnimi interpretacijami in osebnimi delovanji. Raziskovalni vpogled v ta razcep, znanstveno razgaljanje bi izpadlo »pornografsko«, torej ne sistemsko vodeče k izboljšanju praks, bi pa pripomoglo k uvidu v realnost nepravičnih odnosov.
Intelektualno in emotivno očitno vzdržni razcep med družbenokritično analizo z vizijami izboljšanja stanja in osebno privolitvijo na dane pogoje in možnosti raziskovalnega in akademskega dela je po mojem umevanju falokratski. Svet je bil in je »njegova zgodba« (angleško history), iz katere »njena zgodba« izostane (če uporabimo jezik teh zasilnih metafor). Kajti izkušnje in videnja tistih, ki s(m)o na robovih »moškega« sveta, so izvzeti. »Njegova zgodba« robove vključuje kot neizogibnost, rabi jih, da lahko vzdržuje patriarhalno (in s tem tudi bratsko oblast) na področju vednosti in njene produkcije.
Tudi če se katera od kanoniziranih teoretskih smeri, kar pogosto se, približa umevanju roba, če zavzame empatično pozicijo, njeni avtorji in avtorice ostajajo izključevalni. Izgovore, zakaj se teoretsko sicer mišljena premena ne zgodi v praksi, prinašajo, kot se pravi v domačijski govorici, mačke na repih. Diskurz ostane identičen z nekonsistentnim realpolitičnim diskurzom oblasti: resorska finančna stiska in tekma za raziskovalni denar … tako ali tako se odpirajo enake možnosti vsem … zakon ne omogoča ustrezne vključitve … v stiski si moramo pomagati, ampak zdajle/tule ne gre. Niti afere z akademskim zaslužkarstvom in občasne javnosti posredovane informacije o finančni bazi večjih raziskovalnih projektov izgovorov o resorski finančni stiski mačkov ne odnesejo.
Sklicevanja na zakonske predpise so lahko tudi lažna, saj vodstva računajo na nevednost, spremembe zakonov so počasne, saj je treba uskladiti pričakovanja lobistov močnih, ker jih nemočni pač nimamo ali pa so naše zagovornice in zagovorniki na pristojnem ministrstvu in javni raziskovalni agenciji prešibki (razen kadar se ne prilagodijo pričakovanjem oblasti, svoje interese poistovetijo z njenimi in je dobro tistih na robu potem izgubljeno). Če staviš na kolektivno zavest, je stava izgubljena. In tako vse teče kot lepo podmazan (beseda tu ni naključno izbrana) stroj, ve se, kje je komu oziroma kateri mesto. Če se na pozicijah oblasti kakšen občutek zares izostri, ta gotovo ni namenjen nujam in koristi ljudstva ali resornega roba, ampak kopičenju »svojih«.
Še pred nekaj leti ni bilo po nujnosti tako. Skupnostna veziva zunaj nomenklaturnih in trenutnih interesnih vse bolj naglo propadajo. Za družbeni razvoj nevzdržna dvojnost oblastniških leg, hipokrizija, je temeljna značilnost humanistike v primežu troedinosti denarja, poklicnega uspeha, javnega pripoznanja. Raztolmačiti (si) totalno družbeno inertnost vodilnega sloja inteligence, kot razvidno, ni tako težka naloga. Njena nacionalna posebnost je izjemna zaprtost ustvarjalnih fevdov, po slovensko vrtičkov, ki se ne navezujejo nujno na posamezne raziskovalne organizacije in centre niti teoretske usmeritve. »Mi« se od »ne-mi« razločijo po mnogoterih kazalnikih, ki sestavljajo različice humanističnih socialnih mikrosistemov. To za resor in državo usodno notranje prebežništvo humanistične inteligence je potemtakem strukturno očitno pogojeno z odtujitvijo od zunanjega pogleda.
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
Ker pa težko kot pišoča (ali bralka) upravljam z besedami, ne da bi videla njihove utelešene, materialne izvore, naj postrežem s podobami vsakdanjosti. V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast. Ta prevzame podobo direktorja, ki sebi in svojim polni raznovrstna korita na račun najbolj ranljivih skupin v lastni poklicni sferi. On – ali njegova vrstnica po položaju – bo tako brez otežene vesti poleg redne plače na delovnem mestu in predavateljskih honorarjev sedel na raziskovalnih sredstvih, ki jih je s svojimi projektnimi vsebinami in delovnimi povezavami pridobila kakšna zaradi njega zdaj brezposelna kolegica – ki se pač ni želela podrediti ponižujočemu režimu neznosno podplačanega dela in odvzemu funkcij. In s tako pridobljenimi financami bo direktor med drugimi poskrbel za svojega zaposlenega, filozofa iz predhodnih vrstic.
Ta eksemplarični kolega je skupaj z ostalimi molčečimi v oblastnih razmerjih prebegnil v osebni vrtiček lastne dobrobiti z gratifikacijami, ki so normirane: v njegovem primeru nevprašljivo delovno razmerje, prislovične »točke«, položaj, sredstva za delovno realizacijo v skladu z »znanstveno odličnostjo«, lagodno življenje po merah znanstvenega jet seta. Na kritični točki preseka med molkom in gratifikacijami se zgodi obrat, ki zadeve vodstva oddaljuje od vsakdanjega prepričanja, da drugi opravljajo umazano delo namesto vodilnih; ne, zaradi molka in inertnosti svojih podrejenih je direktor, obenem poosebljen in paradigmatski, brezsramno navezan na užitek neposrednega delovnega zlorabljanja. Obenem si v lasten prid lahko šteje tudi zaslombo nacionalne ali nadnacionalne oblasti, saj bi tudi v primeru žvižgaštva (ki naj se, tako upajmo, le zgodi) ostal nedotakljiv, morda celo medijsko. Dandanašnja oblast se lahko tudi umaže vsem na očeh, ne da bi ji to faktično škodilo.
Rob je določen z ambivalenco možnosti. Podobnike in podobnice gospodarjev, kot nakazano, pripušča naprej v oblastno strukturo, upornice in upornike zadržuje v svarilo in zaradi zaščite režima. Robne osebe s(m)o konstruirane kot nesposobne odpora, kajti v očeh gospodujočih gre za absolutna razmerja moči, tehtnica je na njihovi strani. Uspešen upor je izključena možnost. Edina možnost se zgodi med menjavo politične opcije, kjer pa upor že načeloma ne more biti »čist«, saj z njim na tak ali drugačen način, ni nujno, da neposredno, upravlja institucionalizirana politika. In z menjavo politične barve gospodarja se ne zamenja ključni upravno-menedžerski kader, zgodi se le kakšna individualna menjava. Poleg tega nerežimski, avtonomni značaji, četudi bi lahko – spodobno vključeni – zaznavno prispevali h kakovosti sektorske produkcije, niso po volji nobeni politični opciji niti uradništvu ne glede na njegovo ideološko pripadnost. Njihova izključitev je tako celovita, da niti na mestu nevzdržne prekarnosti in nezaposlenosti ne prikliče pozornosti, žal niti nove parlamentarne levice ne. Ta namreč v temeljni razmislek o ekonomskih razmerjih še ni zmogla vzeti neplačanega dela, niti proučiti, kako v dajatvenem sistemu funkcionira položaj tistih nezaposlenih, ki ustvarjamo in se upiramo obstoječim razmerjem oblasti z minimalnimi sredstvi, ki jih država preščipne s čudno logiko in brez olajšav, ki jih imajo zaposlene osebe.
Rešitev iz predstavljenih zagat vidim zunaj sheme množičnih manifestacij, četudi so nujne kot izkaz državljanskih stališč, volje in vizij ne glede na to, da s seboj prinašajo kolateralno škodo (v obliki preštevanj »naših« in »vaših«, vzbujanju skupinskih emocij, ki potencialno subvertirajo mero in pamet vpletenih) in tudi že navedeno politično kooptacijo civilnodružbenih interesov. Izkustveno in antropološko je začetek odpora proti nerazumnim, izkoriščevalskim in avtokratskim postopkom v osebnih situacijah, osebnih soočanjih, naj gre za finančni urad, kolegialni ali hierarhični delovni konflikt, celo zasebno idejno ali emocionalno nesoglasje, ki je učinek družbenih hierarhij. Na tem mestu se nenačrtovano pojavi problem komunikacijske kulture, ki je v Sloveniji precej nizko.
V organizacijski kulturi komunikacije bi veljalo vzpostaviti mehanizme žvižgaštva in odprave obstoječih potuhnjenih komunikacijskih matric; na ravni osebnega gre za »polnomočenje«, vzpostavljanje kompetenc za izgovarjanje dejstev in lastnih videnj – resnic na ustrezen način, z navajanjem imen akterjev, akterk spornih delovanj. Zdi se, da je to (če ostanem pri živalskih primerah), ko so v igri kakšne svete krave oblasti in medijev, najtežja naloga. Tudi tu ne bi smela biti privilegirana nobena politična opcija, kar se dejansko ne izide brez ustreznih instanc in mehanizmov posrednega in neposrednega državljanskega nadzorovanja oblasti.
Vsekakor smo na nekem novem izhodišču, nalogi za parlamentarke in parlamentarce, nevladne organizacije – in pri imperativu izpovedovanja resnice preprostih dejstev, zlasti za humanistično inteligenco.
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
04.06.2015 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
