O vladajoči pridobitniški mentaliteti
Tehnologije izkoriščanja: »nevednost«, barantanje, mešetarjenje
04. 06. 2015
Neverodostojno bogatenje v visokošolskem sektorju je zbezalo na plano podoben problem v javni upravi. Ni besed, ki bi povsem ujele obče občutke ob množici nezaposlenih ali neredno zaposlenih pred vrati sodobnih trdnjav v obeh sektorjih. Táko, ekscesno bogatenje potemtakem ni samo zloraba sistema in uzurpacija skupnih razpoložljivih sredstev, ampak vključuje neposredno škodo: prelaganje del na podrejene po položaju za slabše plačilo, odvzemanje možnosti za redno delo in napredovanje prekarno in honorarno delujočih in nezaposlenih. In oviranje napredovanja kolegicam in kolegom, ker samo baza vsaj formalno usposobljenih, a potlačenih omogoča njihovo izkoriščanje. Vladajoča pridobitniška mentaliteta pozna samo tisto načelo enakih možnosti, ki služi »bolj enakim od enakih«. Velja si ogledati, kako oblikuje vsakdanje prakse.
Stvar je v tehnologijah uveljavljanja enakih možnosti za tiste, katerih možnosti so bolj enake od možnosti ostalih. Običajno ti drugi nočejo ostati brez možnosti, zato privolijo v tiste, ki so manj enake, izkoriščevalske. Gotovo je najbolj nadležna tehnologija uveljavljanja možnosti bolj enakih skozi izkoriščanje drugih »nevednost«. Če ne bi bila tragična ali dramatična, bi bila anekdotična. Tudi v naslednjem primeru. Takole je bilo: zainteresirane za izboljšanje položaja znanstvenic v Sloveniji smo odkrile, da je na zavodu za zaposlovanje poldruga stotina ljudi z doktorati. Kmalu zatem tudi še, da obstaja posebni evropski razpis na temo žensk in ekonomske samostojnosti. Stopile smo v kontakt s pristojnim ministrstvom z željo po sodelovanju pri razpisni vlogi in nato morebitni vključitvi v projektno delo. Ni se izšlo in ker se nam je zdelo nepojmljivo, da toliko brezposelnih doktoriranih ni niti najmanjši dejavnik v tem okviru, smo se obrnile na samo ministrico. Njen odgovor je bil kot rezilo noža: ministrstvo se bo prijavilo samo »glede na prednostno tematiko razpisa in vsebinske prioritete na področju dela«. Šah-mat za nezaposlene doktorice znanosti in skupaj z njimi doktorje znanosti; ministrstvo se bo na megarazpis prijavilo samo in tako, kot bo tudi samo hotelo; ker pristojni ministrski sektor kontinuirano toži zaradi kadrovske podhranjenosti, bo zanimivo preveriti, kako in s kom bo v primeru pridobitve projekta ta potekal.
Ta hip pa je najbolj zanimiv megakonstrukt nevednosti v produkciji ministrice. Ona ne ve, da bi segment najvišje izobraženih brez dela lahko v projektni vlogi kljub »prioritetam« postal njen legitimni, pozitivni del. Prav tako ne ve, da nezaposlene doktorice in doktorji znanosti in z njimi solidarne nočemo vedeti, da nismo niti mikrodelec izpostavljene teme in »prioritet«; me kot interesentke za sodelovanje naj ne bi vedele, za koga, čemu in s kom v igri se bo ministrstvo angažiralo v tem razpisnem okviru. Niti ni v naši domeni, da bi se nam razkrila tema in »prioritete«. Ker se za evropske predloge projektov običajno zahteva kratica, predlagamo oziraje na pravkar zapisano kar slikoviti »NE VEM – Ne Empatiji, Vključitvi, Emancipaciji, Možnostim«. Evropski projekti so, je napisala novinarka v enem izmed dnevnih časopisov, vir dodatnih zaslužkov v lastni ustanovi ne le v znanosti, temveč tudi v državni upravi. Morda so celo najmočnejša osnova za utrjevanje vezi z akademskimi in podjetniškimi »svojimi«; ti poberejo del projektnega denarja, izvedba je vprašljiva, saj se nemalokrat po znanem in tule že opisanem ključu delegira naprej. V najslabšem primeru je kakovost opravljenega dela povsem nepreverjena.
»Dandanes je tudi za znanstveni članek skorajda že uveljavljena zahteva po konstruktivnosti in celo transformativnosti, potencialu za družbeno spremembo. Kritična analiza je videti uporabna le še za miselno vzletišče.«
Konstruiranje nevednosti je učeni izraz za sprenevedanje (ne vem, da vem, tj. vem, a se delam, da ne vem; ne vem – ker vi ne smete vedeti, da vem; ne vem, ker nočem vedeti itn.). Takšno sprenevedanje je menda nepogrešljivi del poslovnega komuniciranja. Poslovna žilica v slogu je postala privilegiran talent v državni upravi, znanosti, v javni sferi nasploh. Četudi vsaj formalno poslovno dogovarjanje meri na dobro vseh vključenih, in tudi v opisanem primeru je bilo tako: opozorjene smo bile še na drug razpis, na katerega bi se lahko prijavile same, proč od »njihovega« ministrstva. Neformalno se namesto pogovora kot napredovanja k zadovoljujočemu dogovoru vpletenih dogaja pogovor, ki je že sam po sebi posel: sestoji iz zavajajočega sprenevedanja, utrjevanja lastnega položaja, preverjanja kompetenc in osebnostnih lastnosti sogovornika, sogovornice – pa tudi iz prikritega prilaščanja znanja in idej s strani statusno privilegirane osebe, ki ugotavlja, kaj vse in kako lahko še iztrži v svoje dobro. Najboljša praktična šola za opisani prevladujoči poslovni odnos je tržnica, ljudski izraz zanj barantanje. Res gre za preproste operacije ne glede na raven – nekaj v zameno za nekaj drugega.
Če je državno upravo in znanost zgrabilo poslovanje, je politika v obče poslovanje še nadgradila in ga nato plasirala nazaj v sfere. Ustrezna ljudska beseda je mešetarjenje. Osnovna operacija je tu bolj komplicirana. Nekaj, kar ni v lasti ali domeni mešetarja, se menja za njegovo konkretno dobrobit za določeno ceno, ki jo plača tretja stran (tj. skupnosti ali osebe na poziciji brezpravnega ljudstva, tj. tisti z manj enakimi možnostmi). Simbol mešetarskega odnosa ali po šamansko »žival moči« je piraja; tako so že mnogo tranzicijskih let nazaj ugotovili na finančnem ministrstvu in si v njegovih vrhovih kazali naslovnico Gospodarskega vestnika s to podobo.
Mešetarjenje oblasti ni pod častjo; razume se kot »služba je služba«. Sklepaje po besednem korenu in priponi (job-b-ing) enega od angleških izrazov zanj je taka služba dokaj lagodno službovanje (jobbing), dobesedno s prevodom pa kar »špekuliranje«. Drugi angleški izraz za poslovanje kot mešetarjenje je dickering. Tudi tu koren angleške besede (dick) prinese obče »informirano« asociacijo; ker pa se ob njej ni mogoče izogniti ortovulgarnemu slengu slovenščine, prevajanje odpade. Tej tretji sliki bi ustrezal bondovski naslov Živi in pusti umreti: znanost, državna uprava, politika nasploh, gospodarstvo, vse javno je svet, v katerem vladajo špekulirajoče in napihujoče se piraje.
»Kaj se potemtakem poleg izkoriščanja tu še ponuja? Gotovo žvižgaštvo, ki pa je zgodovinska vzporednica norcev v tragedijah in dramah, ki se v svoji prismuknjeni iskrenosti lahko izognejo obsodbi vladarja, a so sistemsko obsojeni na izoliranost.«
Razlika med barantanjem in mešetarjenjem zadeva hierarhijo. Barantanje, ki vključuje tudi najraznovrstnejše podkupovanje, predpostavlja hierarhijo, saj se veže na določene projektne strukture, ki niso utemeljene na enakosti udeleženih oziroma na enakovrednosti različnih prispevkov mnogoterih poosebljenih vlog v projektu. Tudi nelegitimne in nelegalne sestavine barantanja potekajo s položaja moči in so v okolju razvidne. Mešetarjenje pa zadeva odnos med samimi močnimi, tistimi, ki so relativno enaki glede možnosti in imajo s čim in kom mešetariti na enakovredni ravni. Je praviloma nelegitimno ali nelegalno in skrito pred očmi nepoklicanih. Manj enaki z vidika možnosti so lahko zgolj predmet mešetarjenja, nis(m)o vpoklicani vanj kot osebe.
Dandanes je tudi za znanstveni članek skorajda že uveljavljena zahteva po konstruktivnosti in celo transformativnosti, potencialu za družbeno spremembo. Kritična analiza je videti uporabna le še za miselno vzletišče. Kaj se potemtakem poleg uvida v shemah izkoriščanja (v sopostavitvi z neupravičenim bogatenjem v obliki denarja in funkcij) tu še ponuja? Gotovo žvižgaštvo, ki pa je zgodovinska vzporednica norcev v tragedijah in dramah, ki se v svoji prismuknjeni iskrenosti lahko izognejo obsodbi vladarja, a so sistemsko obsojeni na izoliranost in usmiljenje, zaradi katerega lahko živijo od drobtinic z mize bogatih. Ali vloga slepcev v grških tragedijah, ki govorijo, kaj vidijo skozi notranji pogled, a so obenem slepi za možnosti »sveta, kakršen je«, in so zato še bližje beračem. Morda večji in manjši kompromisi, med katerimi sta matrica praktičnega podrejanja opisanim tehnologijam izkoriščanja in teoretsko-analitični odpor še najpogostejša. Končno tudi pobeg iz starih in novih matric in uporniško veselje do življenja in dela z veliko trme ne glede na vse. Kajti tudi to se izide in vse bolj družabno postaja.
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Komentar:
|
04.06.2015 Prispevki avtorja
Komentar:
|
04.06.2015 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
