Navdih iz kina?
Nataša Sukič: Kino. Spremna beseda Tina Kozin. Založba Litera (zbirka Piramida), Maribor 2013, 109 str., 23,30 €
30. 09. 2013
Kot kritičarka postajam nekoliko naveličana romanov, za katerimi bojda stoji »pronicljiva ideja« ali pa so pisani s perspektive »izjemnega opazovalca družbenih dogajanj«, hkrati pa je v nebo vpijoče jasno, da ta ideja ali pogled nista niti izvirna niti prepričljivo izpeljana. In roman Kino? Je nedovršen, neizpeljan, celo plagiatorski, ali pa je to tekst, ki ima odlično idejo in je s svojo ostrino skoraj prelomno družbenokritičen, kot je, če nekoliko grobo povzamem, v spremni besedi zapisala Tina Kozin?
Kino je roman, ki se na sredini prelomi, kakor da bi šlo za dve kratki zgodbi. (Je res naključje, da je Sukičeva začela svoje pisateljevanje s kratko prozo?) Prvi del uvaja pripovedovalko, novinarko Ano, ki se je znašla v zanjo neizpolnjujočem razmerju z Višnjo, usodno žensko, ki ima poleg Ane še enega, moškega ljubimca. Ana nato zboli za boleznijo, ki ji bralec nikoli ne izve imena, vendar iz Aninih patetičnih vzklikov in pretirano liričnih čustvenih izlivov spozna, da gre za nekaj neozdravljivega, kar povzroča neznosno trpljenje. Ana prekine ljubezensko razmerje in se kot raziskovalna novinarka potopi v primer nekega izginulega novinarskega kolega iz Albanije, pri čemer odkrije podzemno delujočo organizacijo, ki prireja krvave streljaške igre z ugrabljenimi tujci.
»Kar je najbolj pereče pri delu romana, ki se odvija na prizorišču zločina, pa je kar preveč očitno plagiatorstvo.«
Prvoosebna pripovedovalka tako na pičlih sto triinsedemdesetih straneh preide od ljubezenske milnice do ostrega trilerja, pri čemer ne en ne drug žanr nista prepričljivo zastopana. Ljubezenska zgodba je pripovedovana razčustvovano, dialogi so patetični in prenapihnjeni, bolezen, za katero zboli Ana, pa je vpeljana s ponarejeno skrivnostnostjo in z ekscesivnim patosom. Ana na nekem mestu celo v ločenem, zgolj za to besedico rezerviranem odstavku čustveno vzneseno vzklikne v svojem notranjem monologu: »Bolezen!« Presunljivo, kajne? Žal se zdi, da je prav ta patetika vse, kar napolnjuje prvi del romana, ki je od drugega, tistega, ki je spisan kot slaba kriminalka (brez potrebne napetosti, srhljivosti, vznemirjenja, groze ali skrivnosti), ostro ločen. Gre za neskončno praznino, ki jo določa samo nekaj patetičnih utrinkov odnosa, znakov življenja pa v njej ni.
Še bolj problematičen je drugi del romana, spisan kot triler, v katerem se pojavijo (razen pripovedovalke) povsem drugi liki, povsem druga zgodba; prva enostavno ugasne in se kot taka še toliko bolj izkaže kot bedna, neizdelana podlaga tej drugi polovici teksta. Kar je najbolj pereče pri delu romana, ki se odvija na prizorišču zločina, pa je kar preveč očitno plagiatorstvo. Pri tem niti nimam v mislih Orwella, od katerega je Sukičeva povsem jasno razvidno prevzela idejo o malem, nenehno nadziranem, tako rekoč suženjsko usmerjanem človeku, pri čemer »malega človeka« v romanu Kino zastopata Ana kot lezbijka, pa tudi njen albanski novinarski kolega, zato pač, ker v Sloveniji kot Albanec nič ne velja. Jasno? Jasno! Vendar pa se prepisovanje od drugih avtorjev ne konča pri idejni zasnovi. Mogoče je najti tudi skorajda bizarne podobnosti med romanom Kino in leta 2010 posnetim francoskim filmom 13 Tzameti, ki je že sam predelava istoimenskega filma iz leta 2005. Zgodba, ki jo odkrije Ana, je zgodbi iz filma identična, morda le nekoliko osiromašena; tako je denimo osredotočena na enega samega, namesto na več junakov, na nekaterih mestih pa je tudi precej poenostavljena. Osnova je enaka: reven fant po nenavadnem spletu okoliščin pristane v podzemlju, kjer bogati posamezniki igrajo stave s človeškimi življenji; ugrabljeni ali drugače (socialni rob, revščina) prisiljeni posamezniki igrajo sprevrženo različico ruske rulete, kjer postavljeni v krog streljajo v igralca pred seboj. V Kinu so nekateri dialogi celo dobesedno vzeti iz filma. Ostalo so podrobnosti, ki pa žal kažejo predvsem na to, da je Sukičeva v svoji »priredbi« (film, iz katerega je povsem razvidno črpala, ni omenjen niti v romanu niti v njegovi spremni besedi) tudi idejno zasnovo zgolj osiromašila.
Ne morem si pomagati, na misel mi ves čas prihaja floskula, da v Sloveniji ni denarja za kulturo.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
