Abstinenti ogrožajo svetovni mir
Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. Prevedla Nada Grošelj. Mladinska knjiga, Ljubljana 2013, 485 str., 29,95 €
03. 05. 2013
Morda je to le naključje, a priimek tega simpatičnega stoletnika je v izvirniku enak imenu njegovega rojaka Kljukca s strehe – Karlsson. In prav tako kot leteči fantič bi tudi stoletni Allan Karlsson na vprašanje, katera so najlepša leta, prepričano zatrdil: »Vsa.«
Nastopi kdaj trenutek, ko se je treba odločiti: ali staro ali novo, ali zdaj ali nikoli. Korak, ki utegne spremeniti smer življenja, je vsakomur neprijeten in večini ga je pretežko narediti, odpreti okno in zlesti skozi, tvegati, se podati v neznano optimistično praznino, saj ni jasno, kje se bo končala in kako. Kapitan dolge plovbe Allan Karlsson, protagonist romana 51-letnega švedskega novinarja, nekdanjega svetovalca za medije, milijonarja in zdaj tudi pisatelja Jonasa Jonassona Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil (2009), na svoj stoti rojstni dan ni prvič zlezel skozi okno in dobesedno ter simbolično zapustil staro življenje, ampak je le ponovil dejanje, kakor mnogokrat poprej v svojem življenju, na vseh horizontih in meridijanih sveta. Sto let ni malo – pa vseeno ne dovolj, da ne bi bilo njegovo dejanje, udarni uvodni akord Jonassonovega prvenca, gnano od želja, ki generirajo smisel tako dolgega obstajanja. »Rešitev, je dejal Allan, je pogosto v tem, da skupaj izpraznimo buteljko žganja in se zazremo v prihodnost.«
Slovenci švedske pisatelje poznamo že od malega, saj še prijateljujemo s Piko, z Ronjo, Emilom, Erazmom; Švedska pa ni le idilična pokrajina mladinske proze, temveč tudi dežela srhljivih kriminalk, in kakor povsod po svetu so na naša vrata potrkali inšpektor Wallander, Mikael Blomqvist, Lisbeth Salander in množica morilcev, delikventov in pokvarjencev. Roman Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil pa je drugačen: na luni vidi samo svetlo polovico in ga prav malo briga, kako je na mračni strani. Jonas Jonasson je napisal duhoviti satirični roman o stoletnem starcu Allanu, ki leta 2005 iz doma za upokojence pobegne pred lastnim rojstnodnevnim slavjem, spotoma sune kovček s petdesetimi milijoni kron, katerega lastnik je zločinska organizacija, se pred njimi požene v lov, na poti pa spoprijatelji z lastnikom ulične kuhinje, poznanim tatom, slonico, samsko lepotico sredi štiridesetih, šefom zločinske organizacije, ki se iz preprodaje in tatvin raje usmeri v oznanjanje božje besede, in še z marsikom. Na begu pred državnim tožilcem, mrko patronažno sestro Alice in mediji se Allan posveča eni in edini želji, ki mu je v življenju pomenila pot ali celo sredstvo za pogum, da je živel kakor politična in moralna zlata ribica: »Allan Karlsson ni zahteval kdovekaj od življenja. Hotel je imeti posteljo, pošteno hrano, zaposlitev in vsake toliko šilce žganja. Če je dobil vse to, je lahko prenesel večino neprilik.«
»Allan Karlsson, stoletnik, »je videl kar precej sveta in se, če sploh česa, naučil vsaj tega, da se največji in na videz najbolj nemogoči spori na svetu porajajo na osnovi pričkanja: 'Ti si trapast, ne, trapast si ti, ne, ampak ti.'««
Mimogrede pa Jonasson spretno preplete zgodbo o begu stoletnika v sedanjosti z njegovo slikovito, pustolovsko preteklostjo. Ne bi bilo treba doživeti vsega 20. stoletja, da si ne bi kakor Allan zaželeli šilce močnega in v neskončnost poležavati na plaži pod modrim nebom. Toda Stoletnik ni zgodba simpatičnega pijanca, temveč strokovnjaka za razstreliva, ki je bil vedno malo poseben: ni ga brigalo nobeno politično krilo, ne fašizem, ne komunizem, ne demokracija; niti ne ljubi niti ne sovraži: »Z maščevanjem je tako kot s politiko: eno vodi k drugemu, dokler se iz slabega ne izcimi še slabše, iz slabšega pa najslabše.« Če ga prime, razstreli celo mesto, most ali svojo hišo (zaradi česar ga je država kazensko kastrirala v norišnici), sicer pa se znajde v ključnih trenutkih norega 20. stoletja; v španski državljanski vojni reši življenje generalu Francu, v Los Alamosu razreši skrivnost atomske bombe in v alkoholnem opoju skrivnost izblebeta tudi Rusom, na Kitajskem pred gotovo smrtjo reši ženo Mao Zedonga, veselo popiva s Harryjem Trumanom in bolj zadržano nazdravlja z Richardom Nixonom; ko ga po pohodu čez Himalajo aretirajo Iranci, je prisiljen načrtovati atentat na Winstona Churchilla; na slavnostni večerji sprva navdušenega Stalina spravi v bes; maščevanja Kim Il Sunga ga v odločnih trenutkih reši prav hvaležnost Mao Zedonga; v Parizu prevaja indonezijski diplomatki; v Moskvi kot tajni agent Cie v ZDA pošilja fabricirana poročila o sovjetskem jedrskem arzenalu; več kot desetletje poležava na rajskih plažah Balija, popiva in ne dela ničesar.
Allan Karlsson, stoletnik, »je videl kar precej sveta in se, če sploh česa, naučil vsaj tega, da se največji in na videz najbolj nemogoči spori na svetu porajajo na osnovi pričkanja: 'Ti si trapast, ne, trapast si ti, ne, ampak ti.'« Vsa ta imena in dogodki se slišijo zelo resno, a ravno v tem je čar Jonassonovega Stoletnika: s prepletom njegovega pobega in svojevrstne interpretacije 20. stoletja je to roman, ki kot satira in iskriva duhovitost v opisu, karakterjih, situacijah in besedah popelje bralca v skrivnosti dolgega življenja – ali vsaj zakona želje, takšne ali drugačne, ki generira smisel človekovega obstoja. Stoletnik je proza, prepredena s smehom, in skozi Allanovo optiko razlaga svet nekoč in zdaj. Knjiga, ki jo je odlično prevedla Sovretova nagrajenka Nada Grošelj, bo pri nas gotovo vžgala, če sodimo po uspehu »skandinavskega humorja« pod Alpami: z alkoholom prepojene zgodbe Finca Arta Paasilinne so postale že skoraj ljudsko blago. Res je, da njun humor ni čisto enak – Paasilinnove zgodbe so humorne, a ne optimistične –, a točke se vendar stikajo: pri obeh veliko potujejo, ne branijo se alkohola, vedno gre za odločilno življenjsko spremembo, slog pisanja pa je preprost, slikovit in privlačen za vse vrste bralcev.
Jonassonovega Stoletnika, ki je milijonska svetovna uspešnica, primerjajo s Forrestom Gumpom in drugimi podobnimi popularnimi ikonami sedanjosti. A dvomim, da je bralcem po svetu – knjiga je prevedena že v več kot 25 jezikov – všeč zaradi tega. Mogoče nekatere privlači ideja, da je mogoče, tudi ko je že pozno, zlesti iz svojih okvirov in si ukrojiti življenje po svojih merilih, druge razveseljuje oda alkoholni omami, tretje humoren pregled na politično zgodovino, ki je skozi Allanove razgibane dogodivščine »sproščena«, duhovito jasna, četrte absurdni pripetljaji na begu ... Naj bo že kakor hoče: svoboda, komunizem, fašizem, korupcija, vohunstvo, vojne, obupani tožilci, osamljeni kriminalisti, ukradeni milijoni itn. so v Allanovi zgodbi prepleteni v duhovito satiro, ki jo je užitek prebrati.
Kaj je skrivnost dolgega življenja? Kdor bo natančno prebral Stoletnika, ki vendarle ni samo čtivo za zabavo in prosti čas, bo ugotovil, da to ne more biti le šilce žganja v pravem trenutku, čeprav po Karlssonu abstinenti »v splošnem sicer ogrožajo svetovni mir, vendar pridejo prav, če potrebuješ prevoz«. Allan kot prijazen, letargičen, skoraj amoralen, apolitičen in aseksualen človek moč črpa le iz enega: »Da bi poskušal doumeti nedoumljivo, ni bilo v njegovi naravi.«
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
