O knjigovodenju samega sebe
Rokohitrska inventura
Vendar svet seveda ni takšen, kot bi moral biti. Knjigovodska ideja 100 nalivnih peres se zlomi ob 99 dejanskih nalivnih peresih. O tem, da gre tu za zoprn kratek stik, za izgubo v prevodu, za hrošča, so se strinjali že najimenitnejši umi človeštva. Kako pa se lotiti razhroščevanja, še vedno ostaja veliko vprašanje. Ob tem nam je lahko v uteho, da na primer Immanuel Kant, ki je dejansko zelo malo potoval, knjigovodsko pa objadral celotno zemeljsko oblo, pravi, da takšno razhroščevanje sploh ni mogoče. Da lahko nekaj vemo le o knjigovodskem stanju, dejansko pa nam ostaja nespoznavno. Nekaj pa je jasno: če kaj, inventura ni zero-sum-game, stvari se pač ne izidejo.
Preživetvena inteligenca
Resnici na ljubo so poslovne inventure le prve v seriji, ko opravimo z njimi, na nas iz zasede planejo vsakovrstne inventure. Med bolj melodično zvenečimi inventurami, čeprav ima v praksi praviloma prav ušesa parajoče učinke, je rebalans proračuna. Primerjavi tega, kako so se obnašali in kako bi se morali obnašati, so v času obdarovanja podvrženi otroci, lahko pa tudi starši, odvisno pač od vzgoje; kot vemo, je za dobrega vzgojitelja/-ico značilno, da je vzgajan/-a tudi sam/-a. Vedno več pa je družin, ki jih – ne samo decembra, ampak vsak mesec znova – doleti srhljiva inventura in vrvohodstvo med tem, kar je na račun, in tem, kar je treba plačati. Čeprav se kot družba, predvsem pa njen politični vrh, do najšibkejših obnašamo skrajno surovo in brezbrižno, je te brezbrižnosti hipoma konec, ko nekdo več ne zmore plačevati položnic – takrat država nemudoma in sistematično da vedeti, da na svoje ljudi vendarle ni pozabila.
Obstaja več vrst inteligence (četudi se zdi, da ljudje na vodilnih položajih ne posedujejo nobene izmed njih), a preživetvena je nedvomno ena najtežjih. Le redki so primeri, v katerih so posledice tako usodne, kot pa v primeru, ko 15 nujno potrebnih hlebcev kruha ne postane tudi 15 dejanskih hlebcev kruha. O tem, kako kompleksna je ta inteligenca, priča primer nekega britanskega ministra, ki je pred leti zabavljal na račun pokojnin, češ kaj se pa greste, saj niso tako nizke! Ko je sprejel izziv, da s povprečno pokojnino (ta je v Veliki Britaniji za skoraj 25-odstotkov nižja od minimalne plače) preživi en mesec, je hitro trčil ob gromki smeh Inventure. Ministru je uspelo s pokojnino svojih državljanov preživeti le slab teden, kako in kaj s preostalimi tremi tedni, mu seveda ni bilo treba ugotoviti. Vse to kaže na izredno nizko stopnjo preživetvene inteligence dotičnega. V resnici je ministrova inteligenca na slabi četrtini inteligence povprečnega britanskega upokojenca. Pri tem se zastavlja vprašanje, kakšne rezultate bi dobili, če bi ta žlahten eksperiment izvajali tudi na mednarodni ravni. Kako inteligentni bi bili slovenski ministri in ministrice?
Knjigovoditi samega sebe!
Vsekakor naš kratek izlet ne bi bil popoln, če ne bi omenil še tistih zadnjih inventuric, ki zasoplo pritečejo na peron iztekajočega se leta in za las ujamejo njegov vlak. Te nas kot nadležne muhe začnejo obletavati dobesedno pet pred dvanajsto in od nas terjajo makrospremembe na mikronivoju. So miselna karta novega leta oziroma ponovno spisano knjigovodsko stanje. Tako se v alkoholni sopari in neobvladljivem žlobudranju zadnjih izdihljajev starega leta pojavijo in visoko nad zbrane dvignejo plemenite zaprisege. Končno spet nastopi dan, ko so dovoljene sanje, ko ta beseda za kratek čas izgubi svoj običajni R. To je čas velikih preobrazb! Še do nedavnega strastni kadilec se priduša, da je zdaj, po dvajsetih letih, nastopil trenutek, ko njegova pljuča ne bodo več abonirana na tobačno industrijo. Debeluh se v mislih enkrat za vselej poslovi od nežnih trenutkov bližine, ki so mu jih do zdaj nudile blazine fotelja. S čela mu spolzi debela kaplja potu, ko s tesnobo v mislih uzre, kako kot parna lokomotiva, rdeče pihajoč, grize v hrib. Spet tretji, človek globokega grla, zdaj zatrjuje, da se za živega več ne dotakne kapljice alkohola. Vse tri obsijejo žarki januarskega jutra, potem ko pokadijo zadnjo cigareto, pojedo zadnji kolaček in spijejo zadnji kozarec, omahnejo v spanec pravičnega. Obred, ki ga ponovijo vsako leto.
Vendar se knjigovodenje samega sebe naslednje jutro ne konča, nasprotno, njegovo kolesje spet neusmiljeno zarjove. Ponovno se začne nora dirka med tem, kar je treba storiti, in tem, kar je bilo dejansko storjeno. Človeška družba je prestreljena z različnimi funkcijami, ki nenehno preverjajo, ali smo naredili tisto, kar bi morali. Od osnovnošolskega učitelja do davčne inšpektorice, od direktorice do sanitarnega inšpektorja. Za naš čas pa je značilno in se pričakuje, da je človek tako ali tako samemu sebi najboljši pes čuvaj. Ob tem nam nesebično priskočijo na pomoč tudi korporacije in njihove produktivnostne aplikacije. Različni podjetniški guruji in TV-ekonomisti pa nam neumorno razlagajo, da moramo biti inovativni, kot ujede nenehno na preži za novimi tržnimi nišami in nasploh zvedavi glede tega, kje iz sočloveka iztisniti še kakšen kovanec več. Ob takšnih pogojih nam izdelano podjetje lahko praktično samo skoči iz glave, tako kot je Atena v polni bojni opremi iz Zevsove glave. Vse drugo so posledice slabega knjigovodenja.
Ebola in evtanazija
Ob vprašanju, po čem si bomo zapomnili leto 2014, Organizacija združenih narodov ponuja tri predloge. Letošnje leto je namreč posvetila malim otoškim državam v razvoju, družinskemu kmetovanju in kristalografiji. Morda na otoku Vanuatu obstaja družinska kmetija, kjer se v prostem času ukvarjajo s kristalografijo, morda pa tudi ne. Vsekakor bi bil svet, v katerem bi si letošnje leto zapomnili po teh treh rečeh, lepši. Vendar ni in si ga ne bomo.
Februarja je izbruhnila in še vedno traja največja epidemija ebole v človeški zgodovini. Do zdaj je bilo okuženih že več kot 14.000 ljudi, za posledicami okužbe pa je umrlo približno 6.000 ljudi. Ebola je bila več mesecev abstrakten medijski fenomen, tako rekoč knjigovodska ebola; res je, da so za njo umirali povsem konkretni ljudje iz mesa in krvi, vendar o njih nismo izvedeli ničesar. Med vrsticami je bilo mogoče vedno znova razbrati, da gre pač za nerazvite države, češ, kaj drugega pa lahko pri njih pričakujemo. Aroganca je izpuhtela, ko je ebola pripotovala v Španijo in ZDA, takrat so žrtve dobile obraze, imena in priimke in njihova okužba je bila prikazana kot to, kar v resnici je – srhljiv položaj, v katerem se je znašel posameznik/-ica, in s tem povezana odgovornost širše družbe. Španski primer se je srečno izšel, v ZDA pa je ena oseba podlegla okužbi. Po zadnjem štetju sta za ebolo umrla 6.402 človeka. Knjigovodsko gledano naj bi si bili ljudje med seboj enakopravni in uživali enake pravice in dolžnosti, nihče ni več ali manj vreden zaradi svoje rase, političnega prepričanja, veroizpovedi or so the story goes. Ob rokohitrski inventuri lahko vidimo, da je smrt 1 Američana v resnici neznansko pomembnejša in bolj tragična kot pa smrt 6.401 za ebolo obolelega iz Liberije, Slonokoščene obale, Gvineje, Nigerije in Malija.
Pri Američanu knjigovodsko in dejansko stanje sovpadata, pri Afričanih pa se za 6.401 v knjigah zavedenih v resničnem življenju znajde samo en. Februarja se je zgodila še ena pomembna stvar, tokrat ne izbruh, ampak zavestna odločitev. Belgija je postala prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo na smrt bolnih bolnikov katerekoli starosti. Februarski izbruh ebole in uzakonitev evtanazije sta resnični pokazatelj stanja sveta, v katerem živimo, sta primer dvojnih meril, ki so v tem svetu eno in edino merilo. Sta časovni stroj našega časa. Belgijski Bruselj in liberijsko Monrovio sicer loči samo en časovni pas, natanko isti kot nas in Veliko Britanijo. Vendar se, ko ga prestopimo in prepotujemo slabih 7.000 kilometrov, ki ločujejo obe prestolnici, vseeno znajdemo v časovnem stroju, saj se razlike lahko merijo kvečjemu v letih oziroma desetletjih.
V Belgiji se lahko v smrtonosni situaciji, ki nam prinaša samo trpljenje, odločimo, da končamo svoje življenje. Ob tem nam stoji ob strani celotna družba in vse njeno znanje. V Liberiji je, v smrtonosni situaciji, nemogoče odločati o tem, kako ne končati svojega življenja. Ob tem nam stoji nasproti celotna družba in njeno pomanjkanje, ne samo znanja, ampak vsega. Družba izobilja nam ponuja izhod, družba pomanjkanja je brezizhodna. »Če knjižno stanje ne ustreza dejanskemu, toliko slabše za dejansko stanje!«
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014