Deus ex machina
Gotovo najbolj ga je v tem pogledu zaznamoval zamejski položaj, saj prav ta v njem prebuja najgloblja čustva ob vsem, kar je Slovencem v matični državi dano in ves čas na očeh, zato pa samoumevno ali celo pozabljeno. – Druga najopaznejša tematska plat njegovega pisanja je krščanstvo, s katerim je v povojni slovenski književnosti (podobno kot Pavle Zidar) pravzaprav oral ledino. V Senčnem plesu, Divjem golobu, Cesti s cipreso in zvezdo in še kje ima socialistično okolje katoliško duhovščino za glavnega sovražnika, protagonist pa kljub vsem nasprotovanjem v veri najde nekaj dobrega, opogumljajočega in osmišljajočega, skratka to, za kar je ideološko programirana okolica slepa. Katolištvo prodira v junake in tam vztraja nekako v duhu: dokler bosta življenje in smrt, bo tudi Bog ali vsaj vera vanj, naj bodo časi še tako drugačni, še tako napredni, še tako trezni.
Ta značilna vsebinska struktura se v rahli modifikaciji pojavi tudi v Skrivnosti kostanjevega gozda. Arno Sočnik se sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja vrača iz Argentine, kjer se je kot jugoslovanski obveščevalni agent razgledoval po »superkatoliški« slovenski skupnosti, ki je tja emigrirala med vojno in po njej. Presunilo ga je, da ljudje živijo naprej, in zlasti to, da še kar tli tudi njihova vera. Predvsem pa so se, čeprav si tega še ne prizna, vanj zakopale zadnje besede duhovnika Berta, s katerimi se je ta poslovil od njega na letališču: »Bog je!« Med letom nad Atlantikom nato Arna, ki napol sanja, napol bedi, v neposrednih besedah nagovarja ocean s svojimi metafizičnimi razsežnostmi. To počne nekoliko umetelno, vendar tako Arnu pripravlja teren, na katerem se bo ta skozi celoten roman spraševal o Bogu, veri in Cerkvi.
Arno ima doma ženo Rado in dva otroka, vendar ga bolj kot družina zanima služba, čeprav ne toliko iz zvestobe Udbi, temveč zaradi nenadne radovednosti glede Boga. Naložijo mu novo nalogo; nadzorovati mora župnije treh dekanij, in dela se loteva z nekakšno naivnostjo (ali pa simpatično odprtostjo duha). Duhovnike sprejema z naklonjenostjo, saj se izkaže, da od teh »neljudi«, kakor jih je imenoval njegov radikalno protiklerikalni predhodnik, prihaja sama dobrota. Duhovniki so očitno tako kot prej že ocean skrbno načrtovane postojanke (kot bi jih tja nastavil Bog) na poti Arnovega spreobrnjenja. Obiskuje jih in z njimi rad klepeta, da bi mu razkrili skrivnost Vsevišnjega in razkadili njegovo nejevero. Še posebno se naveže na Janeza Plamnika (ta v cerkvi sedi v prvi vrsti), ki mu na njegovi poti k Bogu res sveti kot plamen. Skratka, opraviti imamo s človeškim udbovcem, ki ga na vsakem koraku v skušnjavo vabi Nekaj ali Nekdo, ki je nad nami; s človekom, ki se čuti bolj Slovenca kot komunista in vseskozi vsaj implicitno tudi prej kristjana kot udbovca. Da bi se službe, ki jo sicer stoično prenaša, znebil, se ob koncu odpravi po udbovsko odvezo v Beograd, potem ko je dal na skrivaj krstiti dvojčici, ki sta se mu pravkar rodili, Vero in Nado. Sklepni krst otrok simbolizira (njuni imeni pa, tako kot Plamnikov priimek, alegorizirata) njegovo spreobrnjenje v katoliško vero. To spreobrnjenje je skrivnost, znana kostanjevemu gozdu, ne pa skoraj povsod navzočim ušesom Udbe.
Za Rebulovo pisanje je od nekdaj značilno obilje dialogov, in novi roman sestoji skoraj samo iz njih. Tokrat sestavljajo skelet, na katerem je bolj malo mesa. Posamezni govorniki zastopajo predvsem različne natančno artikulirane ideje oziroma stališča, za katerimi se ne izrisuje intimni svet junakov, kot ga je znal Rebula prav umetniško in psihološko dognano upodobiti v katerem izmed starejših del. Ti pomenki zato ne ponujajo posebnih estetskih užitkov; nazori likov se zdijo vendarle podani preveč shematično in premalo kompleksno. Dobra plat tega, da običajno literarno preoblikovanje vanje domala ne posega, je, da jih bo – vsaj v luči, kot jih želi predstaviti avtor – razumel in doumel celo bralec iz mlajše generacije, ki ni najbolje poučen o tedanjih razmerah, denimo o nezavidljivem položaju duhovščine po vojni. Seznanil se bo tudi, čeprav bolj mimogrede, s številnimi kočljivimi temami naše nedavne zgodovine: z Golim otokom, brezni Kočevskega roga, resolucijo Informbiroja ter z nesmiselnimi mučenji in zasliševanji. (Vseh teh tem, ki so bile uradno razkrite šele v osemdesetih letih, se je Rebula družbenokritično in umetniško uspešno pravzaprav loteval že v Divjem golobu (1972). Zaradi kritične drže mu je bil, podobno kot Pahorju, za nekaj časa prepovedan vstop v Jugoslavijo.) Vendar pa prav zaradi enoplastnosti (zgolj idejnosti) roman ne more zares učinkovati, ne estetsko ne idejno. Ne more na primer spreobračati, čeprav to je v moči dobre literature.
Malo več prepričljivosti pogrešamo že ob osrednjem junaku, Arnu. V zvezi z njim se v nas ves čas tihotapijo vprašanja. Nanje roman včasih posredno, drugič tezno tudi odgovarja, a ponekod vseeno ostanemo neprepričani. Ne vemo natanko, čemu se Arno spreobrača ravno takrat, ko se, in ali je sploh goden za spreobrnitev, saj je vero dotlej odklanjal. Bega nas tudi, da že od samega začetka nima tehtnih pomislekov, kakršne bi imel ateist, temveč zgolj dvome, kakršne ima najbrž marsikateri kristjan in ki ne omajejo želje po veri. Zdi se, da se junak ni preobrazil po naravnih psiholoških zakonitostih, ampak ga je z vsemogočno roko stvarnika spreobrnil avtor. Kako bi sicer lahko tako na hitro opravil z mitom revolucije, v katerega je kot partizan zares verjel, samo zato, ker mu je neki duhovnik rekel, da revolucija Slovencem sploh ni bila potrebna? Radovednega bralca bi zanimalo tudi to, kako se je Arno znašel v svoji razmeroma neprijetni službi, ali se mu tovrstno delo zdi sporno, ali pa je nemara čisto zadovoljen z možnostmi, ki mu jih daje. Razjasnil pa bi si rad še številne podrobnosti o glavnem junaku, na primer o njegovi splošni razgledanosti in izobrazbi. Prizor, ko Platona zamenja s Plutonom, kar nekako težko uskladimo z njegovim tekočim govorjenjem o Brižinskih spomenikih in Slomšku.
Da je avtorju tokrat bolj kot literarna dovršenost pomembna ideja, se vidi tudi iz številnih »tehničnih« ohlapnosti, ki jih vsaj v njegovih najboljših literarnih letih nismo bili vajeni. Tako se denimo na prvih straneh knjige pojavi malce moteča nedoslednost glede časa odhoda iz Buenos Airesa, nekje drugje pa se pomotoma primeri, da je idiomatska formulacija nespremenjena položena v usta dveh različnih oseb. Tudi kak pravilno rabljen rodilnik več knjigi nikakor ne bi bil v škodo, še zlasti, ker gre za avtorja, ki iskreno ceni slovenski jezik.
Skrivnost kostanjevega gozda s soočenjem črnih, belih in nekaj sivih junakov uprizarja boj dobrega proti zlu. Kot najboljša oziroma edina alternativa komunistični represiji je ponujeno krščanstvo. Arnovo nerodno seznanjanje z religijo in nekakšno površinsko vsrkanje te bralcu žal ne daje prepričljivo okusiti izkušnje spreobrnitve. Le avtorjev namen lahko vidi. Sprašuje se, kam in kako je pobegnila ljubezen do literarnega upodabljanja kompleksnega, po možnosti dvoumnega sveta, oziroma, zakaj pri pisatelju, tako veščem širokopoteznega pripovedovanja o živih in ganljivih junakih, postane pomembneje, da precej preprosto in shematično posreduje nekatera svoja prepričanja, ki jih bralci poznamo že od prej.
(Objavljeno v Pogledih, št. 6, 16. junija 2010.)