Mentalitetni preskok
Foto: Leon Vidic
02. 02. 2015
Vse današnje življenje, korupcija, verižništvo, vse to se da ozdraviti. Vsa današnja kultura je laž, vsa današnja civilizacija je fraza, zato ker je vse samo forma ali pa sredstvo za gotova politična sidra. Čas zahteva nove orientacije! (Srečko Kosovel)
Scena: nekega vročega dne predlanskega poletja v eni od pisarn ministrstva za kulturo
Osebe: dva predstavnika javnega kulturnega zavoda, generalna sekretarka društva v javnem interesu, državni sekretar, pristojni področni uradnik
Predstavnik zavoda: »Potrebno bi bilo temu društvu omogočiti sredstva za izvajanje sistematične promocije slovenske glasbe v tujini.«
Državni sekretar: »Hm, meni se to zdi smiselno, uradnik, kaj meniš, kaj lahko ukrenemo?«
Uradnik: »Hja, to ne gre, društvo dobiva namenska sredstva za opravljanje drugih dejavnosti, predvsem arhivizacije. Tako PAČ je.«
Državni sekretar: »Aha …«
Pač. V tej besedici iz teh črk, ki težko najde ustrezne »kolegice« v tujih jezikih, se skriva srž zla. Banalnost stihije, prepuščanja stanja stvari temu »paču«. Besedi, ki jo z neznosno lahkoto premnogokrat navržemo namesto vsebinskega argumenta. In pribijemo žebelj v smrtno linijo najmanjšega odpora. Za kvalitativni preskok se bo najprej treba znebiti te besedice in namesto »tako pač je« uveljaviti »tako bi moralo biti«. Vse je treba spremeniti. Oziroma le eno reč: mentaliteto. Na vseh nivojih in v vseh segmentih. Lepo po vrsti: od spodaj navzgor. Ne začenjati pri vladi, pri posameznikih je treba začeti. Ne pri bendih, pri članih bendov. Ne pri medijih, pri urednikih in novinarjih. Ne pri koncertnih klubih, pri komisarjih klubov. Ne pri javnih zavodih, pri njihovih uslužbencih. Ne pri ministrstvih in oddelkih za kulturo, pri članih komisij in uradnikih. Vsi nosimo del odgovornosti za to stanje. In vsi nosimo kal spremembe. Na nas je, da to kal spodbudimo v razcvet ali da pustimo, da se PAČ spridi v kalužo.
Govorim o stanju na glasbeni sceni, zapisano pa bi se lahko nanašalo na katerikoli segment naše družbene aktualnosti. Vse je prepleteno in vse je prepojeno z istim slabim duhom.
Razprodaje, nevretenčarstvo, odganjanje možganov, inovativnosti, mladega zanosa v tujino, pritlehno politikantstvo, sebična kratkovidna računica …
Je mar od take političnoekonomske »elite« pričakovati, da bo prepoznala potrebo po promociji kulture v mednarodnem prostoru, kaj šele vzpostavila strukture za njeno sistematično in učinkovito izvajanje? Govoriti o državni strategiji promocije navzven je kot govoriti o strahu, ki je od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni.
Sami moramo začeti graditi. Mi, ki smo na terenu, mi, ki počnemo stvari, mi, ki stopimo kdaj zunaj meja, pa ne zato, da bi se vračajoč zmrdovali čez domačijo, ampak da jo pogledamo od zunaj, da vidimo, kako zunaj počnejo stvari, in dobre tuje prakse ter na novo pridobljeno inspiracijo poskušamo pretvoriti v osvežilen prepih doma.
Mi smo tisti, ki moramo ta »tako bi moralo biti« pokazati odločujočim nevednežem, ki so večinoma nastavljeni zaradi kratkovidne politikantske kalkulacije.
Mislim, da nam naša aktualna političnoekonomska »elita« v bistvu dela uslugo in nam na široko odpira priložnost, da se tega »PAČ« znebimo. To ni cinizem, resno mislim.
S svojo benignostjo, nevednostjo, dobronamerno nesposobnostjo ali sposobno pokvarjenostjo nas odločevalci potiskajo v kot in nam ne dajejo druge izbire, kot da reagiramo, vzamemo stvari svoje roke in sami oblikujemo rešitve. Tu nas zanimajo le konstruktivne reakcije in ne umik v berlinlondonpariznjujork ali druge Indije Koromandije. Da o pezdetskem umiku na anonimne forumaške pljuvalnike, v fejsbukarske, šankerske, pa tudi medijske gnojnice cinizma ne zgubljam besed. Lahko se sprijaznimo s pritoževanjem nad državo, ki ne poskrbi za sistemske rešitve in za stimulativno okolje podpornih mehanizmov, lahko pa pripravimo državo do tega, da poskrbi za vse to. Postavimo prioritete, oblikujemo ukrepe in rešitve in delujemo za to, da dežurni odločevalski neznalci dvigujejo roke. In jim razložimo, da je to nič manj v njihovo kot v našo korist – v javno korist. Ja, lobiranje, kaj pa drugega. Tako kot poteka lobiranje za Teše, banke, tuje kapitalske sklade, operne in orkestrske inštitucije, komercialne radijske postaje, Festival Ljubljana ipd. Medtem ko mi pritajeno nergamo, forumašimo in šankersko zabavljamo, oni lobirajo. In dobijo. Če ne vse, pa vsaj pol tega, kar zahtevajo. Ker so nepopustljivi, vztrajni, zajebani. Ker imajo jasen cilj. In ker razpolagajo z argumentom moči – kapitalom in/ali pozicijo moči. Tudi mi znamo biti zajebani. In razpolagamo z močjo argumenta – vsebino! Vsebino, ki je v korist zdravemu razvoju družbe in posameznikov v njej, ne pa v korist plenjenja ali ohranjanja preživetih pozicij.
Še enkrat mi bo pomagal Srečko:
»Kultura mora biti, na kateri mora sloneti naša politika, ne pa obratno.«
Denar je. Ne mi govoriti, da ga ni. Če ga je 10 milijonov za ljubljansko in 11 milijonov za mariborsko opero na letni ravni, ga bomo morali najti pa tudi vsaj 1 odstotek te vsote za strukturna sredstva za promocijo slovenske glasbe v tujini (beri: Slovenian Music Export Office). Saj ne govorim, da ga je treba vzeti opernim in orkestrskim hišam. Če so te po mnenju odločevalcev bolj vitalnega pomena za slovensko kulturo, kot italijanske za njihovo (italijanska vlada je lani operne hiše primorala v racionalizacijo poslovanja) ali pa njujorška Metropolitanka za ameriško (lani je morala drastično rezati svoj pogoltni proračun, da se je izognila bankrotu), naj pustijo te glomazne institucije, ki na trgu pridobivajo le dobro desetino svojih sredstev, v večni privilegiranosti in najdejo denar drugje.
Čeprav se javna sredstva, namenjena kulturi, vztrajno nesramno režejo, je denarja, namenjenega za glasbeno umetnost, na državni ravni pravzaprav relativno veliko. Več kot za marsikatero drugo polje kulture. Problem je v diskriminatornem obravnavanju različnih glasbenih praks. Pojem glasbena umetnost odločevalci enačijo z institucionaliziranimi moduli glasbenega ustvarjanja, ki so nastali pred pol tisočletja in so lok svoje aktualnosti zaključili nekje v začetku prejšnjega stoletja. Od takrat pa postajajo vse manj prevodniki aktualnega avtorskega ustvarjanja in vse bolj muzeji, templji poustvarjajočega konzerviranja. Kje pa so vse glasbene prakse, ki so se rodile in izoblikovale v prejšnjem stoletju? Blues, jazz, rock, hip-hop, pop, elektronika in vsi njihovi derivati, ki so komajda omenjeni v osnovno- in srednješolskih učnih programih? Da srednje glasbene šole in akademije ne omenjam. Vsi skupaj so zmetani v predal »popularna glasba« in vrženi na tržišče ali pa v hobi program. In točno tako obravnavajo naši odločevalci vso neakademsko avtorsko glasbo, mlajšo od pol stoletja. Kot hobi program za mularijo. In točno tako se obnašajo tudi premnogi protagonisti popularnih glasbenih praks pri nas. Kot da so lahko veseli, da jim pustijo, da (se) igrajo. Oziroma hobi program poimenujejo DIY in se povzdignejo v heroje neodvisnosti.
Nič ni narobe s hobiji. In neodvisnost je seksi. Samo ne nese prav daleč. Do meje in kak izlet čez. Potem pa nastopi kolobarjenje prepričevanja že prepričanih. Po liniji najmanjšega odpora. Za kaj več pa je potrebno delati več in drugače. Niso dovolj le dobre skladbe, suveren koncertni nastop in zmeren do pretežen entuziazem. To je osnova, ki zadošča za par krogov po domačem klubovju in morebiti še par špilov na peščici festivalov in – bognedaj – veselic. Če pa hočeš s svojo ustvarjalnostjo delovati in konkurirati v mednarodnem prostoru, je treba izdelati strategijo, ustvariti mrežo kontaktov, biti prisoten v medijskem, virtualnem in realnem prostoru, se pojavljati na pravih mestih ob pravem času na pravi način. In za to je potrebna profesionalizacija. Ne komercializacija, o profesionalizaciji govorim. Govorim o podpornem sektorju glasbene scene/industrije, o glasbenem menedžmentu ter agenturi, ki pri nas skoraj ne obstaja. In ki se mora počasi formirati. In govorim o odsotnosti sistemske podpore države plasiranju naših izvajalcev na mednarodno sceno. Majhnost trga da je problem? Katerega trga, slovenskega?
Ko so pred leti nekega znanega angleškega knjižnega založnika na sejmu pri nas vprašali, v kolikšni nakladi bi on izdal knjigo v Sloveniji, je povprašal po številčnosti populacije. Ko je izvedel številko, je kratko in jasno odgovoril: ne bi je izdal. Torej je to stvar odločitve. Ali se starta na tako in drugače omejeni domači trg, ali pa se že v startu razmišlja o globalnem trgu. Ki se je mogoče že res približal na razdaljo par klikov, vendar je borba na njem še toliko hujša in dinamičnejša. Ampak čez to so šli tudi manjštevilčni od nas.
Islandci poznajo štetje časa pred in po Björk. Estoncem je začela glasbena scena cveteti ob vzpostavitvi Tallin Music Week showcase festivala. Slovaki imajo odlične glasbene festivale in pravkar gradijo svoj Music Export Office. Še Angleži s svojo tradicionalno močno, imperialistično glasbeno industrijo so se zavedli pomena in potenciala modela showcase dogodkov ter organizirane mednarodne promocije glasbene ustvarjalnosti. Ekipa Liverpool Sound City festivala nam je prijazno poslala kopijo podpornega pisma njihovega župana, v katerem ta zapiše in pripozna, da je festival v petih letih delovanja generiral 14 milijonov funtov v lokalno ekonomijo. Torej ne gre za kakršnokoli socialno podporo glasbeni sceni; ne, gre za to, da koncept mednarodnega dogodka, ki je kombinacija novih glasbenih imen, konferenčnih debat na temo glasbene industrije in novih medijev ter intenzivnega mreženja ponuja priložnosti prodora neznanim izvajalcem, poslovno priložnost akterjem glasbenih in kreativnih industrij ter večplastno ekonomsko korist mestu in državi gostiteljici. Če so javni odločevalci, pa tudi akterji privatnega sektorja – vsaj zlagoma – sposobni prepoznati ta potencial in investirati v tovrstne dogodke. Investirati, da se jim povrne z obrestmi. Vendar tu matematika ni tako preprosta kot na borzi. Je dolgoročnejša in mora upoštevati večplastnost povratnih pozitivnih učinkov.
Protagonisti zgoraj omenjenih festivalov bodo ob mnogih drugih profesionalcih iz glasbene ter kreativne industrije svoje izkušnje delili na dogodku MENT Ljubljana, ki bo med 4. in 6. februarjem potekal v sodelovanju in s podporo mnogih raznovrstnih akterjev našega prizorišča. To je naš prispevek, naša rampa za treniranje mentalitetnega preskoka. Upamo, da jih sledi še mnogo.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
