Domoljubje in Slovenci
Domovina, kdo bo tebe ljubil?
Foto: Jože Suhadolnik
07. 02. 2015
»Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu,« je zapisal Tomaž Šalamun leta 1964. Čez dve leti pa še: »Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil.« Ne gre ga obsojati. Veličina Šalamunove poezije je nespodbitna, zanimivo pa bo videti, kako bodo čez dvesto let, ko bo brez dvoma dobil status, kakršnega ima danes Prešeren, recitirali njegove verze na državnih proslavah ob kulturnem prazniku, ki se nam prav zdaj bliža. Je še kje na svetu narod, kakršen smo Slovenci, ki se, sploh odkar ima lastno državo, tako neusmiljeno daje v nič?
Je domoljubje v t. i. postnacionalnem svetu sploh še živo? Ali pripadnost skupini na Facebooku pretehta nad nacionalno pripadnostjo? Zakaj se je slovenski folklorni glasbi s primesmi sodobnih ritmov edino primerno posmehovati in zakaj bi si vsakdo, ki se ima za intelektualca, raje odgriznil jezik, kot da bi priznal, da posluša Modrijane? Je mogoče, da je slovensko domoljubje najmočnejše, kadar Slovenci strnemo vrste v uporu proti oblastnikom druge narodnosti – pa najsi se ti pojavijo v političnem ali ekonomskem smislu? Koliko Slovencev z domoljubnimi občutki navdihujeta tolikanj opevana slovenska kultura in jezik, zaradi katerih naj bi vzdržali tisočletja zatiranja? O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Rokom Svetličem, dr. Markom Zajcem in dr. Matjažem Lunačkom, ki so na domoljubje v vseh njegovih pojavnih oblikah in razsežnostih, tudi negativnih, pogledovali vsak z zornega kota svoje stroke – za prvega je to filozofija, za drugega zgodovina in za tretjega psihoanaliza.
Poenoteni proti Hrvaški
Rok Svetlič
Nič se ne zlažemo, če rečemo, da živimo v postnacionalni državi, kjer je velika večina družbenih pravil ne-nacionalnega porekla, ugotavlja dr. Rok Svetlič, izredni profesor, ki je zaposlen na Inštitutu za filozofske študije pod okriljem Univerze na Primorskem v Kopru. To mnoge napeljuje k razglasitvi smrti nacionalne države. Res je, da naše skupnosti ne moremo več misliti v okviru nečesa takega, kar je bilo zasnovano v 19. stoletju, kamor segajo letnice rojstva večine t. i. nacionalnih držav. »Toda sam sem glede tega previden, konservativen,« pravi Svetlič. Seveda se s povedanim strinja, a hkrati opozori na pojave, ki kažejo, da princip nacionalne države vendarle tli nekje pod površino. Omeni ozemeljske spore s Hrvaško, ob katerih se Slovenci neverjetno in povsem poenotimo. (Velja tudi obratno.) Izraz podpore slovenski stvari v sporu s Hrvaško zavoljo Piranskega zaliva oz. Savudrijske vale je po Svetliču izraz patriotizma. »Da si patriot, namreč ni treba skočiti v irharice in poprijeti za klobaso, a dejstvo je, da obstaja nekaj, kar v ključnih trenutkih ljudi poenoti.«
Koristi urejenega sobivanja
Kako patriotizem oz. sodobno Gemeinwesen utemeljiti? Prva strategija je individualistična in izhaja iz družbene pogodbe, dediščine novega veka, ki je rezultat ugotovitve, da urejeno sobivanje koristi posameznikovim zasebnim interesom, ker mu, recimo, omogoča večjo varnost, razlaga Svetlič. Takšno (anglosaško) razmišljanje je odraz hladne racionalnosti, ki ne priznava kdovekakšnih razlik med državami. Toda ali res ni prav nobenih razlik, se sprašuje Svetlič in v naslednji sapi podaja okoliščine, ki to tezo postavljajo pod vprašaj: trk civilizacij, trenja med miselnostjo evropskega severa in juga … Tu se torej premaknemo na neko drugo raven, ki ne izhaja iz individuuma, ampak iz substance, nadaljuje sogovornik. Do zdaj smo govorili o pogledu na državo, ki jo vidi zgolj kot »servis za državljane«, če uporabimo izraz, ki ga je vztrajno ponavljal Gregor Virant. Zavedati se moramo, da s takšno tipično »sekularno« miselnostjo ni nič narobe, dokler jo obravnavamo kot delni pogled na celoto. Če pa bomo patriotizem odrivali vstran, tvegamo, da se nam hitro lahko začne vsiljevati pri zadnjih vratih, svari Svetlič. Poleg hladno racionalnega obstaja namreč tudi drugi princip, ki v skupnosti prepoznava nacionalno substanco: jezik, kulturo, zgodovino, mite – iz tega se lahko oblikuje esencializem, substancializem, gentilizem, nacionalizem, v končni fazi tudi fašizem.
Zavezanost nečemu večjemu
Drugi princip Gemeinwesen oziroma tega, kako razumeš, da pripadaš nečemu, je zdaj utemeljen povsem drugače. Če je v prvem primeru počelo oz. porok vsega človek (se pravi, da je patriotizem vrednota, dokler koristi posamezniku), je v drugem primeru nacionalna substanca nasebna vrednota, kar se, recimo, lahko izrazi v dokaj radikalnih parolah tipa »Za domovino se umre«.
»Tukaj je posameznik akcidenca substance, potrošna roba, kanonfuter, če je treba.« Mnogi v takem pogledu vidijo anahronizem že na načelni ravni, dodaja Svetlič, kar po njegovem ni povsem utemeljeno, saj zavezanost nečemu večjemu od posameznikovega zasebnega interesa srečujemo na vsakem koraku. Za vsakogar obstaja nekaj večjega – tisto, čemur izkazuje spoštovanje, in to ne da bi od tega imel kakšno posebno korist. Na vsakem koraku npr. spoštljivo ravnamo z bližnjimi, ker vemo, da je to na sebi pravilno.
Se pravi, da ima patriotizem dva različna statusa: v prvem primeru, ko izhaja iz posameznikovega interesa, se giblje na ravni tistega, kar imenuje Kant hipotetično. Drugi princip pa sega na območje t. i. Kantovega kategoričnega imperativa – in ta ni kondicionalen, temveč absoluten. Primer: Zakaj je prepovedano ubijati ljudi? Odgovor ni v tem, da bi tako početje imelo slabe posledice za družbo. Ne, to je nedopustno in pika. Nobenega »ker« ni tu. Kategorični imperativ je torej nad hipotetičnim.
»Dr. Rok Svetlič: Če bomo patriotizem odrivali vstran, tvegamo, da se nam hitro lahko začne vsiljevati pri zadnjih vratih.«
Svetlič za lažje razumevanje poda primer: »Država ne more po mili volji zapirati vsakogar, ki ga le malo osumi, pa naj se to izkaže še tako koristno za nacionalno varnost.« Ali prisluškovati vsepovprek. Kategorični imperativ se danes najlepše zrcali v človekovih pravicah, ki slavijo individualnost. Tu nimamo problemov. Kategoričnost v odnosu do države pa je za marsikoga sporna, opozarja sogovornik. Tako je bilo v Jugoslaviji: zaprisega JLA je resda na koncu vsebovala stavek, da bo vojak za državo žrtvoval tudi svoje življenje, če bo potrebno. To danes zveni arhaično, iz neke druge dobe. Mlademu Heglu se je žrtvovanje za državo zdelo imenitno, zanj je bila najlepša stvar, ki se lahko zgodi moškemu, da umre na fronti. Kajti le takrat resnično odpravi svojo končnost in se zlije z večnim principom, v nasprotnem primeru ga čaka soočanje z lastno posamičnostjo in končnostjo, s tem, da bo »počasi odgnil do smrti«.
Zakaj se tako slabo prenašamo?
Gre torej za dva različna pogleda na domoljubje: utilitarni in kategorični odnos do tega, da kot narod sodimo skupaj. Obstajajo seveda tudi taki, ki prostodušno razglašajo, da bi jo, če bi izbruhnila kakšna vojna, brez pomisleka pocvirnali na varno in Slovenijo pustili za sabo. A dejstvo, da večina Slovencev postane »zares vznemirjenih, kadar se zaostrijo odnosi s sosedo, dokazuje, da nas vendarle nekaj povezuje,« razmišlja Svetlič, ki meni, da ni mogoče kar tako reči, da je postnacionalna država enostavna negacija nacionalne. V EU vsi nekaj prispevamo in v zameno vsi nekaj pridobimo. »Toda bodimo realni: tudi rimski imperij ni bil večen. In če bo Unija razpadla, ne bo razpadla do posameznikov državljanov, ampak zelo verjetno nazaj na raven nacionalne države.«
Zanimivo pri Slovencih pa je, da »slabo prenašamo sami sebe«, se strinja Svetlič. Zmrdovanje nad domoljubnimi pesmimi je samo eden od simptomov. K takšni drži gotovo prispeva tudi odsotnost lastne države v času, ko se je princip nacionalne države afirmiral v največjem obsegu. Slovenci pa bi se radi razsebili, saj »usmerjenost nase avtomatično razumem kot zaplankanost«. Radi bi bili univerzalni, kajti univerzalnost je kategorija, ki je nad partikularnim. Univerzalnost v morali zahteva kategorični imperativ, ki veleva, da je treba ravnati na tak način, da bi lahko vsi ravnali tako. Se pravi: nehaj biti izoliran posameznik, daj se na tehtnico z vsemi ostalimi. Tako je prav, to je jedro vsak omike, osebne in nacionalne. »Toda mi žal razumemo svetovljanstvo na vulgaren način,« ugotavlja Svetlič. In orisuje zabaven paradoks: Slovenci, hoteč se napotiti v neko svetovljanstvo, poskušamo to doseči na najbolj bedast način, v skladu s tistim, kar se po Heglu imenuje prva negacija. Ključna stvar je, da moraš usekati po sebi. Če hočeš biti univerzalen, se moraš zanikati, uničiti. Zato se označujemo za zaplankane, sramujemo se glasbe s folklornimi primesmi kot »goveje« glasbe, festivala domoljubne pesmi kot »red neck« festivala. Še tisti, ki v resnici poslušajo kaj takega, si pogosto tega za živo glavo ne bi drznili priznati v javnosti, ker se to pač ne počne.
Toda s prvo negacijo nič ne dosežemo. Zamahovanje po lastni identiteti še ni svetovljanstvo, manjka afirmativna sestavina. Ta pa nam zaradi nezrelega odnosa do sebe vdira skozi zadnja vrata, neopazno in naključno. In kot praksa svetovljanstva nam naposled izpade, paradoksno, malikovanje prav nacionalne kulture. Le da je tuja. Poglejmo, kako se – in to je za Svetliča simptomatično – taisti ljudje radi odpravijo v Gučo, od koder se vračajo očarani in polni hvale na račun folklornega melosa v glasbi in pregovorne balkanske odprtosti. Ali kako radi popotujejo po afriških brezpotjih in zamaknjeno srkajo vase tamkajšnji melos. »Zdaj pa si poglejmo, kaj se tu dogaja: sebe hočeš kot posameznika, kot Slovenca, razsebiti, vendar ti to ne uspe. Ne vstopiš v neki tretji medij, ker ga pač ni, zato je edina stvar, ki jo lahko narediš, ta, da namesto svoji hvalnice poješ tuji kulturi. Kje je tu odprava partikularnosti, če nad Modrijani vihaš nos kot nad glasbo za zaplankance, neka druga etnoglasba pa ti velja kot znamenje svetovljanstva? Si res odložil svojo partikularnost ali si jo samo poudaril?« se sprašuje Svetlič. In odgovarja, da če hočeš kot posameznik vstopiti v univerzalnost, ne smeš žrtvovati partikularnosti, temveč jo moraš kultivirati v širšem mediju. »Modrijani so, kakršni so, nikomur jih ni treba poslušati, če jih noče, ni pa se treba nad njimi zmrdovati, temveč jih sprejmeš kot neko razsežnost naroda – vsi imamo prednike na podeželju, ni treba brskati prav daleč v sorodstvu.« Toda pri nas je prav ta partikularnost tista stvar, ki inficira: če sebe jemlješ kot zlo, zla ne moreš redčiti. Moraš ga odpraviti. Radikalno.
Blut und Boden brez Bluta in Bodna …
Poučen je pogled na Bavarce, meni sobesednik, »ki imajo doma irharice in ženske se tlačijo v dirndle. Toda vedo, da je to štos! V to se preoblačijo nekajkrat na leto, brijejo norce iz samih sebe, v ponedeljek pa smuknejo v dostojna oblačila in so uspešni poslovneži. Obenem pa se ne sramujejo priznati, kako so se zabavali konec tedna – ne da bi tvegali, da bodo obveljali za red necke.« Njihov duh je dovolj vitalen, da vase sprejme tudi take hece, ne da bi inficiral celoto. Folklora ostane, kar je: del identitete »naroda«, ki ima največji BDP v Nemčiji in vrsto svetovno prepozne vrhunske tehnologije. In Oktoberfest.
Obstaja pa še ena prizma, skozi katero lahko pogledamo na pojem naroda in patriotizma: postmodernizem. Gre za pojmovnost brez pojma, rečeno s Kantom. Foucault v Arheologiji vednosti obravnava teorijo diskurza, pri čemer diskurz označi za nekaj tako izmuzljivega, kot je okrogel trikotnik. To pokaže na naslednjem primeru: v zgodovini je že od antike dalje najti pojem psihopatologije, pri čemer so stari Grki rekli, da se je nekomu bel žolč zmešal z zelenim, kristjani so za nekoga rekli, da ga je obsedel hudič, danes pa uporabljamo za duševne bolezni povsem naravoslovne definicije. Metoda, predmet raziskovanja, definicije, vse to se povsem razlikuje od enega zgodovinskega obdobja do drugega. Vprašanje se vsiljuje samo po sebi: kaj je skupni imenovalec norosti? Ni ga. Toda! – norost vseeno obstaja, ni nič drugega kot diskurz, ki ima svojo zakonitost in sam ustvarja prelome.
Z enakimi teoretskimi vatli se lahko lotimo domoljubja: kaj je biti Slovenec, se razlikuje od stoletja do stoletja. Slovenstvo obstaja, a podlago zanj je težko pokazati. »Je to frajtonarica, klobasa, potica? Ne, nič ni zadaj, podlaga slovenstva. Ampak še vedno obstaja!« Na vsako stvar lahko pogledaš skozi postmodernistično optiko in ugotoviš, da ne premore neke trdne podlage. Tretja, postmodernistična različica definicije domoljubja, je torej zmehčana oblika druge omenjene, ki je izhajala iz substance. »Kot Blut und Boden, samo da ni nikjer ne Bluta ne Bodna,« sklene Svetlič. »Iskanje substance je hardversko razmišljanje in sodi v 19. stoletje. Nobene potrebe ni, da bi linije slovenstva vlekli iz karantanskih časov naprej. In tudi tisto, kar danes definira slovenstvo – lahko so tudi Modrijani ali Laibach, klobase ali Žižek – bo nekoč v prihodnosti pozabljeno. Slovenstvo pa bo ostalo.«
Ideološki pojem
Domoljubje ni pojem analize v humanistiki in družboslovju, je lahko samo ideološki pojem, začenja dr. Marko Zajc, zgodovinar z Inštituta za novejšo zgodovino. Nekateri slovenski zgodovinarji sicer poudarjajo domoljubje, ki je po njihovem mnenju imelo pozitivne učinke, a to je seveda njihov subjektiven pogled, meni Zajc. Po njegovem mnenju domoljubja in nacionalizma ne moremo ločiti. Stroka raziskuje različne oblike nacionalizma, ki naj bi bil nevtralni pojem. Patriotizem bi lahko opredelili kot tisti del nacionalizma, ki ima za neko skupino ljudi pozitiven naboj. V vsakem primeru pa vedno, kadar govoriš o patriotizmu – ki tu nastopa kot sopomenka besedi domoljubje, razjasnjuje Zajc –, nehote spregovoriš v ideološkem diskurzu. Patriotizem je vedno povezan z ideologijo in vsakršne ugotovitve v tej zadevi so neizogibno subjektivne, saj ideologija vedno vsebuje čustveni naboj, neko intimno razsežnost. Izraz domoljubje rada uporablja tudi t. i. nova desnica, še zlasti na skrajnih robovih političnega prostora, pri čemer je zaskrbljujoča evfemistična raba patriotizma za novi fašizem, opozarja sogovornik.
Marko Zajc
Kaj je torej patriotizem? Zgodovinarji in ostali humanisti ne moremo odgovoriti na vprašanje, kaj je pravi patriotizem. Ko se spustimo na to raven, smo že na polju ideologije. S čimer ni nič narobe, če se tega zavedamo in izražamo svoje prepričanje. Kadar pa razglašamo, kaj je pravo domoljubje »na znanstvenih temeljih«, potem smo zgrešili poanto, je prepričan Zajc. Domoljubje je sogovorniku ljubo, če je odprtega tipa, neizključujoče do drugih. Pa ni to oksimoron? Ne, sploh ne, če čutiš nekaj do svoje domovine, to ne pomeni, da moraš biti hkrati sovražen do drugih. Po ameriškem politologu Benedictu Andersonu, znani referenci v proučevanju pojma narod in nacionalizem, nacionalizem temelji na t. i. »zamišljenih skupnostih«, razlaga Zajc. Andersonova teza (njegova knjiga Zamišljene skupnosti. O izviru in širjenju nacionalizma je leta 2007 izšla v slovenskem prevodu pri založbi Studia Humanitatis) je, da se nacija konstituira s knjigami in časopisi v njihovem skupnem jeziku. V praksi se pripadniki določene narodnostne skupnosti identificirajo z različnimi elementi, za nekoga je patriotsko poslušati Modrijane, za drugega Laibache, tretji pod besedno zvezo patriotsko dejanje razume branje Šalamunove poezije, četrti pa celo – pretepati Neslovence, pripoveduje Zajc. Poleg tega patriotizem v Sloveniji dostikrat izhaja iz lokalpatriotizma, od domače vasi se širi v koncentričnih krogih vse do najvišje ravni.
Nedomoljubna prodaja podjetij?
Kar zadeva tezo, da je domoljubje pri nas nekdo »ugrabil« in da so patriotska gesla predvsem del repertoarja t. i. desničarske politične opcije, Zajc meni, da desničarjem »ni treba nič ugrabljati, ker oni to ideologijo tako ali tako znajo ustvarjati sami«. Opozarja pa, da je na novi levici zaznati rojevanje patriotske ideologije, le da z drugačno sporočilnostjo: domoljubje dokazujejo na polju lastninjenja in za nedomoljubno razglašajo prodajo državnih podjetij. Zanimiva je predvsem identifikacija s partizansko tradicijo: poistovetenje s partizani in opredelitev zagovornikov privatizacije s kolaboranti. Patriotizem je pri njih torej ekonomsko-politična kategorija. Navsezadnje ima tudi levica svoje festivale domoljubnih pesmi (na kakršnega so plakati po Ljubljani vabili letos decembra že tretjič zapored, in to pod naslovom Mati domovina; nastopajoči pa so bili Čuki, Prifarski muzikanti, Vlado Pilja, Helena Blagne, Modrijani, Boris Kopitar …), le da se imenuje koncert partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič ali nastop ženskega pevskega zbora Kombinat. Vendar, opozarja Zajc, bi bilo narobe, če bi oba fenomena enačili. S tem bi zapadli v napačno dualistično logiko, ki je slovenski javnosti tako ljuba: partizani – domobranci. Zajc pri tem opozarja na zanimiv trend v študijah nacionalizmov: če je včasih veljajo, da so ideologije stvaritev elit, se te zdaj oblikujejo tudi med ljudstvom, kamor pogledujejo predstavniki elite in si jemljejo njihove produkte.
»Dr. Marko Zajc: Zgodovinarji in ostali humanisti ne moremo odgovoriti na vprašanje, kaj je pravi patriotizem; ko se spustimo na to raven, smo že na polju ideologije.«
Patriotsko je dobro delati
V slovenskem zgodovinopisju je najti veliko moralizma: zgodovinarji se vprašujejo, kateri je tisti trenutek, ko so se Slovenci konstituirali in se je razvilo slovensko domoljubje. Sogovornik priznava, da sicer nima nič proti spodbujanju domoljubja na državni ravni, zabava pa ga, da bi po drugi strani taisti, ki pozivajo k patriotizmu, »slovensko kulturo utopili v žlici vode«.
Prepričan je, da bi se morali izogibati (zlo)rabi zgodovinopisja v ideološke namene. In pri tem ve, o čem govori: ko so ga kot strokovnjaka povabili k pogajanjem o slovensko-hrvaški meji, je opazil, da so nekateri člani strokovnega telesa posegali samo po delu argumentov, del, s katerimi si niso mogli pomagati pri doseganju svojih ciljev, pa so odrinili vstran. Sam pa je, skupaj s kolegi, ki cenijo strokovnost, ravnal drugače. »Omogočiti temeljit in odprt vpogled v preteklost se mi je zdelo bolj patriotsko kot spodbujati nacionalistično megalomanijo,« pravi. »Najbolj patriotski smo, kadar dobro opravljamo svoje delo. In opozarjamo na to, da stvari niso črno-bele.« Sicer pa zgodovinarji niti niso bili v prvih bojnih vrstah, ko je začela razpadati SFRJ in se je Slovenija osamosvajala, nadaljuje sobesednik. Najvidnejši nacionalni ideologi so bili tedaj filozofi, književniki, kulturniki nasploh.
Omalovaževanje Slovenije in slovenstva, ki smo mu priča v zadnjem času, je po Zajčevem mnenju povezano z vstopom Slovenije v EU. V SRFJ smo se primerjali z ostalimi republikami in iz primerjave gladko izšli kot najboljši. Ta diskurz je vzdržal skozi devetdeseta leta 20. stoletja in nas popeljal do EU. Potem pa je izbruhnila še kriza, ki je nacionalno samozavest zelo zbila. Zajca najbolj jezi dejstvo, da pri kritiki slovenstva prednjačijo vidnejši kolumnisti (ki so menda eni redkih, katerih besedam Slovenci še verjamemo), bentijo nad provincializmom in objokujejo razcepljenost Slovencev na dva tabora – s čimer nevede razkrivajo lastni provincializem in neobveščenost, saj razklanost na dvoje ni ne nekaj novega (iz zgodovine so znane delitve na staro- in mladoslovence) ne nekaj avtohtono slovenskega (slišati bi morali vsaj za ameriško delitev na demokrate in republikance). Zastavljajo si tudi vprašanja v slogu »Kaj smo narobe naredili, da smo, kjer smo?« – a pri iskanju odgovorov nanje bi morali, je prepričan Zajc, gledati širše in hitro bi se jim razkrilo, da se drugod po Evropi godi podobno.
Mati okolje
Začetki domoljubnih občutenj koreninijo, kakopak, v otroštvu, pripoveduje dr. Matjaž Lunaček, psihiater in specialist psihoterapevt iz enote za psihoterapijo ljubljanske Psihiatrične klinike. Donald W. Winnicott, britanski psihoanalitik in pediater, je razvil izraz »mati okolje«, in v tem pojmu je po mnenju dr. Lunačka treba iskati izvor domoljubja. Izvorni dom je za otroka najprej mati, pa tudi podporni oče. Hkrati pa je Lacan ugotavljal, da se otrok rodi v jezik, da ga materni jezik nekako »prepoji«. Domoljubje je zato po Lunačkovem mnenju treba vezati na jezik. Čustvena razsežnost materinščine je nespodbitna, po Lunačkovih besedah je to mogoče opaziti tudi, kadar se opravlja psihoanaliza v tujem jeziku, pa pacient nekatere besede, ki imajo zanje močen čustveni naboj, raje pove v maternem jeziku.
Prvi otrokov okvir je torej »mati okolje«, drugi pa je razširitev prvega in bi ga lahko poimenovali okoliš, razlaga Lunaček. Dojemanja okoliša so sposobni že otroci v vrtcu, ki sicer še ne izražajo domoljubja, vendar pripadajo okolišu, ki je širši od družine. Na vseh teh stopnjah pa dandanes, v sodobnosti, prihaja do usodnih sprememb, opozarja sogovornik. Ena od posledic dejstva, da smo tudi Slovenci vstopili v t. i. narcisistično kulturo (po Christopherju Laschu), je, da se starši ne dajejo več brezpogojno na voljo otrokom, kar je veljalo morda pred nekaj desetletji. Vez med otrokom in starši je potrgana. Zato se bo pri ljudeh, ki odraščajo zdaj, spremenil odnos do (maternega) jezika. Emocionalna raven jezika se bo umaknila informativni, kar se že dogaja, saj jezik vse bolj doživljamo kot orodje sporočanja in nič več kot to. Obstajajo celo raziskave, iz katerih je razvidno, da multinacionalke pri zaposlovanju delajo neke vrste negativno selekcijo in raje dajo delo ljudem, ki nimajo domovine in bi se brez pomisleka preselili na drugi konec zemeljske oble. Predvsem pa je s tem zagotovljeno, da bi več energije vlagali v svoje delo in se posvečali podjetju.
Matjaž Lunaček
Igrivost jezika v globalnem okviru
Tretja stopnja je ožja domovina ali dežela. Tu pride do protislovja: po eni strani se od nacionalne države pričakuje, da bo zaščitila jezik, kar ni čisto res, saj v zgodovini obstajajo primeri, ko nacionalna država ni zagotovila suverenosti vseh jezikov, ki so se govorili v njej (baskovščina, provansalščina …). Če je mati z jezikom najširši izvor domoljubja, kako naj jo ljubimo, če nam nekaj vsiljuje (večinski jezik manjšinam – npr. kastilščino Kataloncem v Španiji)? V Avstro-Ogrski je bil tak vsiljevan jezik nemščina, v SFRJ srbohrvaščina.
Četrti okvir je globalnost. Slovenci se v njem ne znajdemo preveč dobro; slišati je pozive k temu, naj se na slovenskih univerzah začne predavati v angleščini, češ da predavanjem prisostvuje vse več tujih študentov. Če se bo Slovenija temu uklonila, bo to gotovo iz ekonomskih interesov, kar ni dobro, meni Lunaček.
Slovenski umetniki so bili od nekdaj nosilci tega iz maternega jezika porojenega domoljubja, a sogovorniku se zdi, da je v zadnjem času tu prišlo do zanimivega preobrata: izdaja se ogromno knjig, a slovenska literatura po vrednosti peša, bohoti pa se jezik, v katerem avtorji iznajdevajo nove in nove izraze, kot bi na novo odkrili vso njegovo igrivost. Vendar nosilci literarne dejavnosti tvorjenja neologizmov ne povezujejo z domoljubjem, zanje je to prej neke vrste igra, meni sogovornik. Znanilec tega je bil Šalamun, ki je predaval tudi na ameriških univerzah in Lunaček je z ogledovanjem posnetkov njegovih pesniških večerov, na katerih so se predstavljali tudi njegovi pesniški varovanci, zaznal, da se v njihovih razlagah, s katerimi so hoteli tujejezičnim poslušalcem predstaviti tančino jezika in etimološke posebnosti, zrcali neke vrste domoljubje. Kot bi bilo v daljnem kraju to močnejše, čustveni naboj pa intenzivnejši, razmišlja Lunaček.
»Dr. Matjaž Lunaček: Začetki domoljubnih občutenj koreninijo v otroštvu, izvorni dom je za otroka najprej mati, nato pa tudi podporni oče; hkrati pa je Lacan ugotavljal, da se otrok rodi v jezik.«
Geografija (materinega) telesa
Poleg jezika je domoljubje povezano z geografijo, pri čemer je mišljena pokrajinska izoblikovanost, relief neke pokrajine. Prvo otrokovo dojemanje geografije (in s tem domoljubja) je materino telo, razlaga Lunaček. Ženska telesna konfiguracija je za otroka v najnežnejši starosti pomembnejša od moške, sploh če mati doji. Obliko njenega telesa otrok doživlja pokrajinsko, tako vidi obline in tudi poraščenost. Raziskovanje telesa se je pri analizah povezalo z raziskovanjem pokrajine. Prekmurcem bo več ugodnejših občutkov vzbujala ravnica, rojene v Furlaniji bodo verjetno vedno obšli domoljubni občutki ob pogledu na vodotoke in hitro rastoča drevesa, topole. Zgodi pa se, da se domoljubni občutki razvijejo naknadno – kadar v neki pokrajini najdeš kaj, kar te zelo prevzame, recimo verze nekega pesnika, ki te bodo napeljali, da boš raziskal vse, kar je povezano z njim, pripoveduje Lunaček. Sploh če si na to libidinalno vezan – z nekim interesom, ki je skoraj erotičen, kot v bistvu velja za vsak interes; tedaj ti takšna pokrajina postane blizu. Vzameš jo za svojo drugo domovino. Če otrok ni vzpostavil oziroma ponotranjil odnosa do starševskih teles, kar je zelo verjetno v t. i. narcisistični kulturi, ne more ničesar vzeti za svoje, nič ne občuti ob različnih konfiguracijah pokrajine, vseeno mu je, ali ga obdajajo hribi ali ravnice, vse mu je enako, razlaga Lunaček.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
