Kmetske slike
Andrej Tomažin: Stramorjevi koraki. Založba Litera, Maribor 2014, 163 str., 21,90 €
05. 02. 2015
Tomažinova zbirka kratkih zgodb je pretežno usmerjena v ruralno okolje. Čeprav taka umeščenost celo v perspektivi zadnjih let ni ravno nezaslišana novost, je statistično gledano morda vendarle prej izjema kot pravilo. Nemara bi se lahko strinjali s piscem spremne besede Sinanovićem, da so si »[p]ostmoderna literarna gibanja v našem prostoru (…) prizadevala za urbano-subkulturno paradigmo« in da je posledično »kmetstvo ostalo brez identitete«, vsaj v literaturi. Vendar zgolj izbira prizorišča – mesto ali vas – seveda še ni garant kakšne posebne izvirnosti; bistveno je predvsem, da se Tomažinovo podeželje ogiba mnogim klišejem, ki ob tem pojmu še vedno prvi pridejo na misel.
V Korakih tako vsekakor ni prostora za kakšno pretirano pastoralo, opevanje pristnega stika z naravo ali kaj podobnega: asfalt ni nikoli daleč, avtocesta hrumi, mehanizacija ni le izjema, temveč temelj tukajšnjega življenja. Tudi sicer to niso ravno prijazni kraji: invalidna dekleta se prostituirajo, da primaknejo kaj k družinskemu proračunu, po cestah ležijo prašičja trupla, šolski avtobusi pošiljajo svoje potnike rakom žvižgat. Boj proti klišejem ‒ v kolikor lahko o tem govorimo ločeno od ostalih prvin – poleg tega poteka že na samem »nivoju jezika«: v korpus pričakovanega besedišča (leseni cimpri, kot v mašnih bukvah zacahnano, župnik, šmarnica, krompir) v rednih presledkih zareže na primer zvočni aparat škorcev, pretok informacij, frekvenčno polje, konstrukcija zavesti, samoinducirani pavlovski efekt. Še en kliše, ki se mu Tomažin izogne, je tudi predstava o »prislovičnem kmetskem idiotizmu« (kot to poimenuje Sinanović): vsaj nekateri njegovi junaki so skoraj pesniki, svojo melanholijo izživljajo v mislih o smrti, duhovih in Evropi, nekateri gojijo prav nadnaravne zmožnosti empatije. So tudi vpeti v mrežo množičnih medijev ‒ niso jim tuje TV-serije ‒ in znajo biti do njih tudi kritični; v marsikaterem pogledu jim skratka pripadajo literarni atributi urbanosti, le da pač živijo na vasi.
K pretežnemu obupu, ki preveva Tomažinov podeželski svet, spada tudi pripovedovalčevo nagnjenje k suhemu, pogosto nadvse črnemu humorju; ta deluje prav v svoji redkosti, torej v odsotnosti prehudega stremljenja k temu, da bi bila zabavna tudi zbirka kot celota. Včasih izvira humornost prav iz svoje izrecne črnine, odsotnosti vsakršnega sočutja do opisanega, spet drugič gre za humorno hiperbolo: »Tako redko je že kadil, da je moral biti vsak vdih kraljevsko zaokrožen, s celotnim haremom devic in kletjo, polno šmarnice …« Včasih je humor celo rahlo mazzinijevski, denimo ko junak razmišlja, kako se z vsako novo generacijo v slovenski hiši dozida eno nadstropje: če bi se zgodilo, si misli, da bi odkrili tablete za nesmrtnost, bi bilo podeželje polno nebotičnikov. Nekateri humorni učinki pa so skoraj mikroskopski, utelešeni le v kratki, nepričakovani frazi: »V aktovki je imel spravljeno litrsko steklenico žganja. Bila je pripravljena za najhujše čase. (Ti so prišli.)«
»Zgodbam lahko brez težav pripišemo tudi določeno pisateljsko spretnost; to lahko nemara opredelimo predvsem kot odsotnost napak, ob katerih bi nas zabolela bralska ušesa, kot slalomiranje med mnogimi količki, ki jih zgodbarjenje nastavlja piscu.«
Zgodbam lahko brez težav pripišemo tudi določeno pisateljsko spretnost; to lahko nemara opredelimo predvsem kot odsotnost napak, ob katerih bi nas zabolela bralska ušesa, kot slalomiranje med mnogimi količki, ki jih zgodbarjenje nastavlja piscu. Eden takih količkov je gotovo izogibanje občosti, nujnost širjenja meja bralčevega (in svojega) jezika in sveta. Tomažin nalogo opravi z odliko: k občutku avtoritete teksta gotovo pripomore že omenjena specifičnost besednjaka in zato njegova prepričljivost, od opisovanja različnih obrti, uporabe ustrezne področne govorice pa vse do tako ozko usmerjenih znanj, kot so različne vrste vešč. Drugi znak veščine je obvladovanje različnih pripovednih registrov: vsa zgodbena snov vendarle ni podeželska, v zgodbi Π’OPNAI se eden od pripovednih pramenov denimo dogaja v Dresdnu in Münchnu ter poroča o življenju in raziskavah filologa dr. Rabinoviča, in tudi pripovedni pristop je temu primerno drugačen.
Zgodbe Stramorjevih korakov večinoma ne vznikajo iz preloma z junakovim/junakinjinim statusom quo, niti se ne zaključujejo v odločilnem zaključnem dejanju (pa čeprav se, tudi to morda kot značilnost tega mračnega sveta, razmeroma pogosto dogajajo karamboli). Prej bi lahko rekli, da zgodbe, vsemu dogajanju navkljub, predvsem širijo atmosfero, da govorijo bolj o miljeju kot o junakih. Interpretativno najbolj zagatni so tisti primeri, kjer tudi ta mreža nekako razpade: tako se na primer zgodba, ki se začne s katastrofalno nesrečo avtobusa, odsekano konča z nekim drugim, precej nepovezanim motivnim drobcem. Tako diskontinuiteto lahko po eni strani jemljemo kot izjavo samo zase, kot klofuto javnemu okusu, morda tudi kot željo po enkratnosti (podobno, kot je v zadnji zgodbi enkraten pripovedovalčev nenadni udarec prijatelja, poteza, ki ni povsem jasna ne njemu ne njegovim bližnjim). Po drugi strani lahko iščemo tudi kontinuiteto, in sicer na neki višji ravni, ki presega formo posamezne pripovedi; navsezadnje že inventivno kazalo kaže, da zgodbe med sabo vežejo zapletena razmerja, in se te torej osmišljajo šele v zbirki kot celoti.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
