Sejalci
Slavko Pregl: Kukavičje jajce. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013, 260. str., 19,95 €
25. 11. 2013
Slavko Pregl je po satiri Zadnja želja (2004), kjer se je ukvarjal z aktualno politiko, s svojim novim delom za odrasle posegel še v polpreteklo zgodovino in v medčloveške odnose, kakršni čakajo njegove mladinske junake po vstopu v svet odraslih.
Kukavica, tista iz ure, v romanu zapoje že v drugem poglavju, in s tem oznanja, da Alojzija, zaposlena kot poštna uslužbenka, zamuja s svojimi povratki z dela na rodno domačijo. Pregl z njo načne temo, ki bo obvladovala zgodbo vse do konca: govora bo namreč o stvareh, ki se dogajajo zunaj zastavljenih okvirov, predvsem družbeno določenih okvirov medsebojnih razmerij. Alojzija se s Friderikom, vzrokom njenih zakasnitev, sicer kmalu poroči, a tudi ta novi okvir bo sčasoma doživel svoje razpoke: ob očetovem pogrebu čez več kot pol stoletja njegovi sinovi namreč izvejo, da imajo tudi (doslej še neznano) sestro. Ob takem pretresu sami pri sebi premislijo svoja življenja, ki jih v teku romana dodobra spozna tudi bralec: končna ugotovitev je ta, da očeta ne morejo obtoževati, saj imajo morda tudi sami dolgove, za katere niti ne vedo …
Prvi Preglov roman za odrasle ne zahteva preveč natreniranega bralca: prijazno kratka poglavja, ki se v rednem ritmu sprehajajo med zgodbo očeta (večidel med drugo svetovno vojno) in zgodbo njegovih treh sinov, si največ opravka dajejo z domala scenarističnim popisovanjem dogajanja in dialogov; občasne introspekcije junakov ne predstavljajo nobenega napora. Govorimo torej lahko o »berljivosti«, ki jo je Pregl dodobra zvadil že v mladinskih delih, hkrati pa opazimo še nekaj vzporednic, malodane »preglizmov«, ki v delu za odrasle bralce ne delujejo tako dobro. Kot preprost detajl takega preglovstva lahko na primer ugotovimo, da tudi v Kukavičjem jajcu junaki/-nje radi rečejo: »Oho!«, kar nemudoma zadiši po juhi cviluhi (»Oho! Paradižnik se ti je naredil na trebuhu« itn. itn.). Po mladinskem diši tudi dobronamerna zadrega, kadar je treba opisati kaj nespodobnega: v delu najdemo izraze, kot so »spodnji konec sečnih naprav«, »ukrepanje po obilnem uživanju tekočine«, »blago obnavljanje tehnologije«, »zaobljeno stičišče hrbta in nog«; sami gostobesedni dovtipi, ki v poskusu, da bi z duhovitostjo zakrili, na stvari skoraj bolj opozarjajo. Predvsem pa bi rad roman bil duhovit tudi v svojih dialogih, a se to prevečkrat spremeni le v duhovičenje. Šalam se literarni junaki, kot se to v romanih rado dogaja, iskreno smejijo, bralec pa največkrat ne – predvsem ne takrat, ko je davek za to pristnost dialoga. Tudi takrat, ko niso duhoviti, so namreč junaki v svojem govoru radi umetelni, kot da so se besedilo že vnaprej naučili ali kot da je kje v bližini šepetalec. »Je bila to očetova na vse kriplje prikrivana skrivnost, tiha zasebna sreča ali zatajevana bolečina?« se na primer sprašuje sin Peter na po-pogrebni pijači z bratoma.
»Prvi Preglov roman za odrasle ne zahteva preveč natreniranega bralca.«
Bolj suveren je Pregl pri drugi »scenaristični« spretnosti, namreč zamišljanju zgodbene linije in posameznih situacij: na misel pridejo slovenske vojne filmske klasike (Dobri stari pianino, Trenutki odločitve) s podobnimi zapleti, akcijami, napetostjo, pa tudi humornostjo. Osemnajsto poglavje, eno ključnih, zgledno prehaja od dramatičnega h komičnemu pa spet v resnejše tone; podobno dobro izpeljano je tudi sedmo, kjer, nenavadno, k tragiki prispeva vnaprejšnje bralčevo poznavanje zaključka. Ima pa tudi ta nivo romaneskne zgradbe eno večjo hibo, in sicer v podobi dežurnega hudobca, lekarnarjevega pomočnika: ta ni samo v dno duše pokvarjen, pač pa se od vse te pokvarjenosti celo vidno slini in je skratka izrisan brez nians, stripovsko, nekakšen Yellow Bastard slovenskega nacizma. Težko ga dojemamo kot prepričljiv lik: preočitno je, da je predvsem narativni instrument, ki je tu za to, da se zgodba primerno zaplete.
V romanu torej iz okvirov, ki si jih zastavljajo junaki (ali ki so jim zastavljeni), beži marsikaj: Antonije še ni doma, ko bi se morala že vrniti; zakoni, ki so mišljeni dosmrtno, se nekje na sredi sesujejo v prah; drugi zakoni res trajajo celo življenje, a kukavice – predvsem moški – gnezdijo tudi drugje; in včasih se stvari niti dobro ne začnejo, pa se že končajo. Dolžnost vzdrževanja gnezd zvečine pade na ženska ramena, medtem ko si moški junaki kar preveč zadovoljno nazdravljajo, da so morda res »nekaj semena raztresli tudi drugod po svetu«, ampak da pač je, kakor je; če se najavi kak nenadejan sin ali hči, ga bodo sprejeli, ravno iskali jih pa tudi ne bodo. Njim v zagovor je treba dodati, da ženske niso vse po vrsti prisiljene v svoje položaje; nekatere med njimi tudi zabičajo svojim kukavicam, da naj molčijo, in se z gnezdenjem povsem prostovoljno ukvarjajo same. Poleg tega je avtor dovolj pravičen, da dovoli spregovoriti tudi tistim junakinjam, ki s svojo umeščenostjo nikakor niso zadovoljne: Antonija svojemu Frideriku v prepiru vrže v obraz, da jo je zaprl med štiri stene, da ne govorimo o Janezu Strugarju in njegovi Poljakinji, ki jo po telefonu kratko malo odreže, čeprav je jasno, da je donosila njegovega otroka.
Žensk se okoli Friderika Strugarja in njegovih treh sinov nagnete kar precej; med njimi se jih nekaj pohlevno vpreže v zakonski jarem, še več pa je takih, ki se kot glasnice emancipacije tej izhojeni poti uprejo. Precej je tudi takih, ki, rahlo navzkriž z bralčevimi pričakovanji, nastopijo zgolj enkrat in nato za vedno izginejo, a se to lahko razume skladno z zgodbenim »sporočilom«: c'est la vie, ljudje smo valovi, ki se odbijajo, semena se raztresajo, in narativ, ki bi zgledno povezal vse niti, bi bil navadna laž.
Tišja linija razmisleka, ki se tu in tam povzpne v vodilni glas, je predvsem tema različnih režimov, ki nikoli niso enako pravični do vseh: pod vsako oblastjo so nekateri po krivici povzdignjeni in drugi po krivici obtoženi za izdajalce. Vendar se Pregl ne potaplja pregloboko, kar je značilno tudi za roman v celoti: mnoge tragedije vojne in povojnega časa, ki bi v drugi izvedbi postale zaostrene, so tu predstavljene distancirano, pomirljivo in lahkotno. Kukavičje jajce je tako roman lahke kategorije, v katerem se pripoved bolj ali manj prijetno, a neobvezno zapleta in razpleta, škoda pa je, da niso na enaki ravni tudi dialogi.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
