Ribarjenje v plitvem
Nicholas Carr: Plitvine. Kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja. Prevod Tanja Ahlin. Cankarjeva založba (zbirka Humanistika). Ljubljana 2011, 256 str., 24,94 €
09. 12. 2011
Leta 1968 je nevroznanost doživela prelomnico: Mike Merzenich je s poskusi na primatih dokazal, da se možgani razvijajo tudi po dvajsetem letu starosti in da se prilagajajo ne le na poškodbe, temveč tudi na nova orodja. Eno najbolj množičnih orodij vseh časov je seveda internet: o njegovem vplivu na možgane se je v delu Plitvine razpisal Nicholas Carr. Kaj se je z našo sposobnostjo branja, spomina in mišljenja zgodilo v dobi spleta?
»Tekst res ni vedno glavni krivec za to, da mu ne uspe spremeniti naslovnikov: da bi mu uspelo, ga mora nekdo prijeti v roke, ga natančno prebrati ter premisliti.«
Branje
Ko se je pisana beseda kot tehnologija šele začela uveljavljati, je Platon v dialogu Fajdros o njej izrazil globok dvom: skozi usta svojega učitelja Sokrata, protagonista dialoga, se je spraševal, ali ne bo uporaba pisane besede – in izginotje tradicije ustnega izročila, ki jo bo spremljalo – pogubno zmanjšala človekove sposobnosti pomnjenja; ko bodo vse informacije shranjene v pisni obliki, jih nikomur ne bo več treba zares vedeti. Tradicija ustnega izročila v resnici še dolgo po Platonovih dvomih ni izginila: napisana besedila so še več stoletij večinoma brali naglas. Tiho branje se je dokončno uveljavilo šele v 13. stoletju, z njim pa so se pojavile tudi spremembe v samem tekstu: med besedami, ki so jih dotlej pisali skupaj, so začeli zapisovati s presledki, besedila so začeli deliti v stavke, odstavke in poglavja, knjige so opremljali s kazali. Vse to je branje besedil precej olajšalo in omogočilo tudi globlje razmišljanje, večjo kritičnost in lažjo primerjavo. Obenem se je namesto javnega narekovanja uveljavilo zasebno pisanje, kar je vodilo do razvoja besedil o bolj intimnih in subjektivnih temah.
Glede na sodobne znanstvene izsledke o možganih lahko domnevamo, da se je Platonova bojazen do neke mere uresničila: svet se je začel zanašati na zunanje shranjevanje podatkov, zato naši možgani morda niso več najbolje pripravljeni na shranjevanje dolgih odlomkov besedila. Vendar pa je Platon spregledal pozitivne lastnosti nastajajočega procesa. »Pisana beseda,« zapiše Carr v svoji knjigi, »je znanje osvobodila meja osebnega spomina, jezik pa ritmičnih in formulaičnih struktur, ki so bile prej nujna podpora pomnjenja in recitacije. Človeškemu umu je odprla povsem nova obzorja misli in izraza.«
Kaj pa besedila, ki jih v svoj okvir zajame internet? V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so prve šole začele z nabavo računalnikov, so mnogi digitalizacijo pozdravili z navdušenjem: dostop do čedalje več besedil naj bi omogočal reševanje problemov z več raznolikih vidikov in bralca tako »osvobodil«. Ko je v devetdesetih internet preplavil svet, se je prvotno navdušenje poleglo. Breme premnogih informacij je bilo za internetne bralce preveliko, zato elektronskih dokumentov niso zares brali, temveč nanje le klikali; pogosto si niso zapomnili niti, kaj so že brali in česa še ne. Kljub temu so zagovorniki digitalizacije še upali, da se bodo bralci novega načina branja sčasoma navadili in da se bo »hipertekstovna pismenost« še razvila.
A se žal ni. Mnogi poskusi, v katerih so kandidati na internetu brali vse od literarnih besedil pa do novic, so pokazali, da »interaktivno« branje nikakor ne pripomore k razumevanju, kaj šele globokemu uvidu v tekst. Pomemben vzrok je kognitivna preobremenitev: če je tradicionalno branje prinašalo informacije v možgane »kapljo za kapljo«, kot se izrazi Carr, je branje tekstov, »obloženih« s povezavami, videi in oglasi podobno točenju vode v vedro iz mnogih do konca odprtih pip: številne informacije »pljusknejo« čez rob spomina, kar ostane, pa je nenačrtna zmeda podatkov iz nepovezanih virov. Preobilje informacij povzroča med drugim raztresenost, svoj davek pa zahteva tudi mrzlično preklapljanje s strani na stran. Možgani namreč potrebujejo čas, da spremenijo cilje, se spomnijo pravil, nujnih za novo opravilo, in da ustavijo procese, namenjene prejšnji dejavnosti, kar njihovo delovanje opazno upočasni.
Jakob Nielsen, dolgoletni raziskovalec in svetovalec za spletno oblikovanje, je ugotovil, da poteka tipično branje internetnega uporabnika v obliki nekakšne črke F: ko prebere prvih nekaj vrstic, bralec spusti pogled in prebere še nekaj vrstic v sredini, nato pa se hitro spusti na dno strani. Tudi zadrževanje na spletnih straneh traja zelo kratek čas (po raziskavi agencije ClickTale le od 19 do 27 sekund), z večjo količino teksta na strani pa se čas ogleda skoraj ne spremeni: po Nielsenovih raziskavah se za 100 dodatnih besed ogled v povprečju podaljša le za 4,4 sekunde.
Na internetu torej pravzaprav ne beremo, in tak način »branja« se seli tudi zunaj računalniških zaslonov. Raziskava nGenera iz leta 2008 je pokazala, da otroci, ki so se v dobo interneta že rodili, tudi običajnih knjig ne berejo več z leve proti desni in od zgoraj navzdol, temveč namesto tega krožijo po straneh in iščejo drobce informacij.
Spomin
Na neki način internet nadaljuje proces pozabljenja, ki se ga je bal Platon in se je začel s knjigo. Vendar je zgodovina medijev tudi zgodovina njihove različne uporabe. Rimski filozof Seneka je na primer zapisal, da naj »posnemamo čebele«: to, kar smo prebrali, shranjujmo v »različnih razdelkih«, nato pa premešajmo »vse različne sokove, ki smo jih okusili, in jih tako pretvorimo v novo snov: ta bo izhajala iz prejšnjih snovi, a bo hkrati od njih povsem drugačna«. Spomin torej tudi v času knjige ni bil zanemarjen: bil je cenjen ne le kot skladišče, pač pa tudi kot »panj«, v katerem pride do nove, ustvarjalne sinteze idej in podatkov. Prav v ta namen so bile vse do konca 19. stoletja v rabi tudi posebne beležke za zapisovanje citatov. Čeprav naš um tudi danes shranjuje veliko informacij, ne gre za tako zaključene sklope, ampak za informacije iz zelo raznolikih virov, kar sintezo znatno oteži.
Metafora uma kot računalnika z omejenimi kapacitetami resda navaja k misli, da se s prepuščanjem podatkov »zunanjemu spominu« možgani dejansko razbremenijo in da jim ostane več prostora za zahtevnejša umska opravila. Vendar je metafora napačna: bolj kot računalniku so možgani podobni rastočemu organizmu. Znanstveniki so ugotovili, da se ob shranjevanju podatkov v kratkoročni spomin poveča količina nevrotransmiterjev, zaradi katerih se okrepijo povezave med nevroni, med shranjevanjem podatkov v dolgoročni spomin pa se tvorijo celo povsem nove nevronske povezave. Zaradi dejanskih anatomskih sprememb, s katerimi se obenem preoblikuje celotni možganski sistem, se dolgoročni spomin ne more nikoli do konca zapolniti: prej velja, da s shranjevanjem podatkov naš um postaja ostrejši in shranjevanje novih spominov vanj čedalje lažje. Obenem pa se kratkoročni spomin, ki lahko obsega le zelo majhno število enot, v preobilju internetnih informacij resnično hitro zapolni. Da bi podatke shranili v dolgoročni spomin, rabimo ponavljanje in veliko mero osredotočenosti, ki jo internet s svojimi mnogimi, stalno motečimi signali onemogoča.
Kot piše Carr, je v sedemdesetih letih preteklega stoletja vse pogostejša uporaba računala pri učenju matematike staršem vzbujala dvome: ali se ne bodo otroci polenili in njihove učne sposobnosti zmanjšale? Zgodilo se je prav nasprotno: ker je kalkulator razbremenil kratkoročni spomin, potreben za izračunavanje posameznih operacij, so učenci hitreje in lažje razumeli bolj zapletene matematične koncepte. Internet, trdi Carr, pa se od računala razlikuje: ko kratkoročnemu spominu naloži preveliko breme, predstavlja resnično oviro našemu pomnjenju in pridobivanju znanja.
Mišljenje
Internet je najbrž tista tehnologija, ki spreminja možgane hitreje in radikalneje kot vse tehnologije pred njo. Uporabnike oskrbuje z natanko tistimi dražljaji – intenzivnimi, interaktivnimi, ponavljajočimi se –, ki po mnenju strokovnjakov povzročajo nagle in močne spremembe v možganskih povezavah in funkcijah. Zaposluje tudi vse čute – do nadaljnjega sta se mu izognila le vonj in okus – in ponuja bliskovite psihološke nagrade: nove informacije, nove barvite in dinamične spletne strani, hitre odgovore, enostavno vzdrževanje družbenih vezi … Predvsem slednje postaja njegova čedalje pomembnejša vloga: zaradi tveganja, da bi iz spletne družabnosti »izpadli«, so se uporabniki prisiljeni vse bolj zanašati na internetni medij.
Predeli možganov, ki z internetnim brskanjem in branjem postanejo bolj aktivni, nas oskrbijo s točno tistimi sposobnostmi, ki jih pri takem opravilu tudi potrebujemo: s sposobnostmi hitrega odločanja, reševanja problemov, »navigiranja« med neštetimi povezavami in stranmi. Prav to pa onemogoča globlji premislek: možgani, ki so neprestano zaposleni s kupom obstranskih dejavnosti, niso več sposobni natančnega razbiranja pomena. Možganske aktivnosti tradicionalnih bralcev knjig so sicer na radioloških posnetkih precej manjše kot aktivnosti internetnih surferjev, a to ne pomeni, da so miselne sposobnosti slednjih boljše: prav »nizka stimulacija« čutov je tista, ki omogoča osredotočenost, nujno za poglobljeno branje.
Dejstvo, da je na internetu dostopnih precej več podatkov kot v časih pred njim, še ne pomeni, da so se poglobila tudi raziskovanja. V študiji, ki jo je leta 2008 zaključila Londonska univerza (University College London), so raziskovalci ugotovili, da dokumentov, ki so na voljo na njihovi spletni strani, študentje ne berejo zares: podobno kot ostale vsebine na spletu tudi te le hitro preletijo in nato »preskočijo« na nove članke. Tudi uveljavljeni raziskovalci so, tako kaže raziskava Ziminga Liuja, profesorja znanosti na univerzi San Jose, čedalje bolj nagnjeni k raziskovanju mnogih tem, a na vse bolj površinski ravni. Zbiranje informacij, nekoč posvečeno globlji študiji in sintezi, je postalo samo sebi namen, izvršiti pa ga je treba čim hitreje, kar postaja tudi sinonim za »učinkovitost«.
Internet je medij tako imenovane večopravilnosti. A tudi ta se v večini primerov pokaže le kot nezmožnost osredotočenja, ustvarjalnosti in globokega razmisleka. »Razen v redkih primerih lahko vadimo, dokler ne pomodrimo, pa še vedno ne bomo tako dobri, kot če bi se posvetili eni sami stvari,« pravi David Meyer, nevroznanstvenik z michiganske univerze, in dodaja, da se z večopravilnostjo naučimo predvsem »biti spretni na površinski ravni«.
Knjigi ob rob
Jasmin B. Frelih je letos v Literaturinem uvodniku razmišljal o internetu in leposlovju. Njegove napovedi so optimistične: ne le, da je splet v primerjavi s papirjem neskončen in na ta način literature ne omejuje, temveč naj bi bil tudi odlično okolje za literarno kaljenje: »In najboljša literatura, tako kot najboljša resničnost, bo zgrajena v okolju, kjer bo izbira največja in kjer bodo izbiralci najbolj neizprosni. V povsem pretočnem okolju, kjer bo na razpolago največ informacij, kjer bo največ idej, kjer se bo dogajalo največ interakcij, največ dialoga, največ soočanja konceptov, največ izmenjave misli, tam se bo dobro najbolje izčistilo. Več poskusov da več primerov zmot, od katerih se učimo – na delu je preprosto evolucijsko vrenje. Obeta se nam krasna literatura.«
Le nekaj mesecev pozneje je v videoprispevku – najdemo ga lahko na spletni strani Evropske prestolnice kulture 2012 – Aleš Debeljak razmišljal takole: »Kdo pravi, da književnost ne more spremeniti sveta? Če si se pripravljen spremeniti, lahko končaš branje teksta drugačen, kot si bil takrat, ko si v besedilo vstopil. Če tekst tega ne naredi, pa ni treba vedno kriviti njega.«
Obe trditvi je lepo slišati, a je po branju Carrove knjige o njiju možno tudi dvomiti. Dvom zbujajoče je že, ali lahko v spletnem okolju nastane »krasna literatura«: informacije, ki jih ne znamo več premišljevati, dialogi, skrčeni na tvitanje in blogovske prispevke, pač težko obrodijo celovite ideje in koncepte. Tudi »evolucijsko vrenje« se na internetu težko zgodi, saj prav njegova brezmejnost in demokracija objavljanja omogočata obstoj dobrega in slabega, kjer dobro ni nujno tudi najbolj uspešno.
Predvsem pa se dvom zastavlja ob očitnem dejstvu, da tudi krasna literatura rabi krasne bralce. Tekst res ni vedno glavni krivec za to, da mu ne uspe spremeniti naslovnikov: da bi mu uspelo, ga mora nekdo prijeti v roke, ga natančno prebrati ter premisliti. Ta vrsta bralcev pa – če verjamemo sporočilu knjige Plitvine – morda že izginja.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
